Nataša Velikonja: Žeja

Po prvencu »Abonma« iz leta 1994 je »Žeja« druga samostojna pesniška zbirka Nataše Velikonja. Avtorica rojena leta 1967 je – razen na literarnem – dejavna na širšem področju alternativne kulture publicistike prevajalstva in esejizma.   recenzije: Branka Fišer Radio Študent/oddaja »Kosilo nekega molja« 8.3.2000 naslov recenzije »Majhni ostružki ljubezni Nataše Velikonja«: »en spomin bo ostal o nama ljubezenske pesmi/krajše poti stran bele hiše modre strehe/vodnjak na trgu napačni naslovi. nič ji ni/lepšega kot da ji nekdo šepeta na uho«. Nataša Velikonja nam bolj znana kot sociologinja in borka za pravice istospolno usmerjenih parov je pri založbi ŠKUC izdala pesniško zbirko z naslovom »Žeja«. Delo ki je izšlo v zbirki »Vizibilija« je že njen drugi poseg v literarne vode kjer za razliko od svojih precej radikalno nastrojenih člankov zavzema umirjeno držo zazrto v svojo intimo. Brez pretresov brez šokantnosti brez pretirane estetizacije so njene pesmi drobne minimalistične impresije o žeji ki je voda ne more potešiti o žeji po ljubezni. Majhna knjižica katere izid sta omogočila Mama Cash in Urad za žensko politiko RS ima na naslovnici Salomo pa ne Salome ki v rokah drži glavo Janeza Krstnika ampak kar svojo lastno. In ta naslovnica s poudarjeno ženskim principom je edina stvar ki pospremi pesmi v širni svet. Knjižica je brez spremne besede ali zapisa na zavihku ki bi pesmi uvedla in premostila začetni prepad med avtorjem in bralcem hkrati pa tudi brez visoko letečih besed s katerimi nas pisci omenjenih zavihkov še preden doživimo individualno seanso z delom prepričujejo o genialnosti avtorja. Natašino delo ni neka vrhunska umetnina a se za razliko od ostalih to tudi ne trudi biti. Same sebe ne deklarira kot vrhunsko umetnico ne zganja pompa in cirkusa okoli tega kaj je ustvarila ampak se nam enostavno daje v branje. In to je pozitivna novost glede na obstoječe stanje na trgu literature kjer so vsi mladi nadebudni literati tako zaverovani v umetniške sposobnosti lastnega pesniškega genija. Ko bi vsaj imeli za kaj biti! In sedaj k »Žeji« oziroma potešitvi le-te. Avtorica v svoji knjigi ki je razdeljena na štiri razdelke za naslovi »Ljubezen« »Sanje« »Pravljica« in »Bežigrad« plete pesniško mrežo iz povsem enostavnih a večnih tem kot so ljubezen minljivost izguba samota želja in bolečina. Govori o stvareh ki se zdijo na prvi pogled banalno vsakdanje a se v ozadju vedno skriva nekaj več. Presežek je a ga dobiš le če kaj narediš za to. Nataša namreč ne razlaga svojih notranjih trenj in dilem ne postavlja na ogled svojih čustev kar tako zelo rado zraste v patetiko temveč kaže kako se njena notranjost povnanja kako se trenutna bolečina sreča ali depresija manifestira v njenih zunanjih akcijah v odnosu do soljudi in predvsem v odnosu do nje druge ženske. Ne govori o njej eni sami njej neimenovani ampak o več njih. In njim ženskam ki so šle skozi avtoričino življenje se je psihično ali zgolj fizično dotaknile ter odšle njim je delo posvečeno. Kot pravi v eni svojih pesmi »en spomin bo ostal o nama ljubezenske pesmi« kajti ljubezen pa kakršnakoli že je nam pomaga živeti pesmi ki jih pišemo pa nam brez ljubezni pomagajo preživeti. In kakšne so te njene minimalistične ljubezenske impresije v prozi? Z redkimi daljšimi izjemami v razdelku »Sanje« gre za misli majhne in drobne kot haikuji a prav zato tako močne in jasne vržene na papir kot bi se pravkar utrnile. Preprosto skuša podati neko stvar iz vsakdanjega življenja ne da bi olepševala opisovala z ne vem kakšnimi pridevniki in s tem mistificirala. Saj je vseeno kakšen pridevnik dam »situacija ostane« pravi v eni od pesmi. Ne gre za to kako povedati ampak kaj povedati; in povedati hoče bistvo ujeti esenco brez nepotrebnega balasta. Skoraj asketsko. V nekaterih primerih avtorica sledi poti misli. Začne in medias res konča in medias res. Kot da je tekst iztrgan iz nekega večjega teksta. In če parafraziramo Hemingwayja lahko rečemo da noben verz ni verz sam zase nobena pesem pesem sama zase vsi so del prozaične simfonije ljubezni ki je nastala iz spoznanja da voda ni vse kar potrebuješ v življenju da pogasiš žejo. Preproste enostavne besede s katerimi operira avtorica bi bile razumljive širši okolici če se ne bi zaradi forme umikale takojšnji razumljivosti. Inicialk ne pozna v nobeni pesmi le v nekaterih pa radikalno zanika tudi obstoj vseh ločil. Ostanejo samo besede nanizane ena ob drugi ki na formalni ravni mogoče zagovarjajo to kar naj bi bilo značilno za gejevsko lezbično poezijo. Sofisticiranost in hermetična zaprtost ki pa je na vsebinski ravni definitivno negirana. Vse pesmi namreč jasno govorijo o tradicionalni temi svetovne literature iskanje ljubezni ki pa je imela v zgodovini slovenske poezije še posebno konotacijo. Vsako novo literarno obdobje oziroma idejno-stilna formacija se je namreč najavljala z ljubezenskimi pesmimi erotika je bila tabu tema in upor zoper pasatizem na drugih področjih je bil najlažje izražen prav preko nje. Mogoče se tudi z Natašo in njej sorodnimi avtorji najavlja novo obdobje intimistične lirike. Kdo bi vedel. Za sodbe je še prezgodaj. Raje končajmo z zaključno pesmijo iz njene zbirke. »kdo pripoveduje ljubezenske zgodbe kdo sanja strahove kdo ljubi na njenem mestu kateri nori angel vpije izhod izhod!« R.H.časopis Primorske novice – priloga 7. val 12.5.2000 naslov recenzije »Po spiralnih krogih življenja«: Mogoče ste jo spregledali. Ker je drobna. Mogoče ste jo ravno zato opazili. Ali pa vas je pritegnila naslovnica: rdeče platnice in skrivnostna ženska ki v roki drži svojo glavo in vabi k razkrivanju tančic. To je druga pesniška zbirka Nataše Velikonja pesnice iz Nove Gorice ki nosi naslov Žeja. Izšla je konec leta pri založbi ŠKUC v zbirki Vizibilija. Ženska in njena razpetost med čutnostjo in razumom med oprijemljivim in šele slutenim je substanca ki pesnico nagiba k vedno novim iskanjem in hrepenenjem. Med eno in drugo vrstico se vračamo z neizrečeno (neizrekljivo?) vsebino. Pesmi so razvrščene v štiri koherentne sklope ki nas popeljejo v popotovanje po spiralnih krogih življenja. Prvi sklop naslovljen ljubezen je v tesni povezavi z realnostjo z dvomom. Pod vprašaj so postavljeni odnosi: »zdaj je moja zdaj ne«; čuti: »moje oči imajo neskončno videnj in vsa zapovrstjo se motijo«; pesnica podvomi celo o sredstvu svojega izražanja – o besedah in izrekanju: »nikdar nisem prepričana ali se glas sklada z napisanim«. Vedno znova in vedno bolj se zastavlja vprašanje kaj je v ozadju in izkaže se da je tam vedno »cel grad ali stolp izpeljank«. Ta razpetost vodi v eksistencialno bolečino: »zbolela bom od dvojnih možnosti in slej ko prej se le ena izide«. A tudi to tako kot dnevi mine: »saj veš kako dnevi ginevajo kar izginjajo«. Minljivost izmuzljivost izguba trenutka ki kot voda polzi skozi prste ne sooča samo z bolečino in hrepenenjem po tem da vendar nekaj ostane temveč omogoča še bolj intenzivno doživljanje trenutka in s tem povezano ustvarjalnost vedno vnovično inovativnost v iskanju načina za preživetje. Ne za golo eksistenco ampak za polnost bivanja ki omogoča da spomini niso zgolj zaprašenost postanega temveč imajo vrednost in »nekje je vse to shranjeno vse te fotografske plošče ena za drugo«. Z živimi otipljivimi podobami fotografskimi ploščami s tem kar bo stvarnost postala ko se spremeni v spomin nas pesnica zvabi in (za)pelje v drugi sklop: v sanje. Sanje o neki drugi dimenziji ki je obenem tu – navzoča oprijemljiva. Je kot ljubezen »mehka pripadnost«. Vendar prav zato ker gre za neki drug svet se pesnice toliko lažje polasti stiska ko ni gotovosti da sanje niso zgolj sanjarjenje. Ta občutek samote ni prisoten le v dejanski osami in zato pravi: »včasih sem se tako počutila tudi ko nas je bilo več…bile smo zadnja ščeneta na tem svetu«. Tu nekje se začne pravljica. Tretji sklop. Čeprav je pravljica lahko tako iluzorna kot sanje sta želja po pripadnosti in hrepenenje tako močna da je potrebno priznati: »že prav zgodbo lahko tudi obrnem a komajda so prestopile prag konec pravljice«. To je dejstvo zaradi katerega celo želja po umiku po begu oslabi. A pot je še dolga. Ptica pripovedovalka gre svojo pot. »O ptica ptica kam pa kam?« V pravljico v sanje? In če ji sprva ne uspe pravi: »v meni je gotovo nakopičeno vse najhujše«. Zato jo večinoma zebe in pije umazano vendar je umazanija ne zapacka duša ptice ostaja čista kot zrak skozi katerega leti in kot vedno nova in nova obzorja. Kljub občasni hudi prestrašenosti zaradi začasnosti naposled vendar ve da nekje obstaja zatočišče mir. Vstopamo v četrti sklop Bežigrad. Beži-grad? Mesto ki beži? »…drugje ni več ničesar kar bi znalo zadržati zgodbe vsakogar od nas«. Samo izmuzljivo in obenem prijazno toplo in domače zdrži let ptic katerih let ni raven: »rezanih in lomljenih linij brez doma brez besed letimo mimo«. Slike so mehke vabljive in tople a obenem jasne in neposredne. Čustveno bogate opise doživetij situacij in ljudi bogatita iskrenosti in preprost jezik. Prav ta neposrednost vabi v ljubimkanje z vsem kar nas obdaja. Kljub občasno eksplicitni homoerotičnosti ne moremo govoriti o aktivizmu saj gre za izrazito subjektiven odnos do erotike. V pesmih prav tako ni sledu vulgarnosti ves odnos do obdajajočega je prefinjen in igriv. Igrivost in ne pristajanje na konvencionalnost se odraža tudi v formi ki si jo je pesnica izbrala: naslovljeni so le sklopi pesmi so zgolj oštevilčene. Odpoved konvencionalnosti se kaže tudi v svobodnem verzu brez rim ki včasih meji na prozno pripoved. Čeprav že naslovnica knjige kot tudi njena vsebina kažeta na razpetosti Nataša Velikonja z jezikom načinom in obliko pripovedovanja ves čas pričuje o celovitosti njen globinski opis doživljanja in razumevanja sveta pa kaže na nenehno soodvisnost nasprotij. Zato se ji je prijetno pustiti zapeljati. Aleš Čakš revija Ona 16.5.2000 naslov recenzije »Razsežnost ljubezni«: Ljubezen pravljice sanje in Bežigrad so mednaslovi (medklici!) knjige »Žeja« avtorice Nataše Velikonja. Spogledovanje z lezbičnimi vsebinami v slovenski poeziji ni pogosto. Nataša Velikonja vešča tovrstnega pisanja je v Žeji sledila prepoznavni strasti drugačne ženske in čutnosti. Če smo v homoerotični literaturi sicer vajeni ostrih in neposrednih srečanj s spolnostjo in ljubeznijo nas ta knjižica zapelje v drugačen svet čutenja in iskanja. V njej je vsakdanjik prežet s toplino in svojevrstno čutnostjo ki te nežno oplazi. Ostrina izrečenega ne zaboli. Besede si sledijo s silovito naglico avtorica pripoveduje občutenja in doživetja z nepojenjujočo intenzivnostjo. Omenjeni medklici narekujejo globine in razsežnosti ljubezni zasanjanost vsakdanjika pravljičnost v sivini našega življenja – za Bežigradom. Karla Železnik revija Glamur maj 2000: Drugo pesniško zbirko Nataše Velikonja »Žeja« povezuje nit ljubezni prepletene v pravljicah sanjah in pesmih. V njen nad razdrobljenimi vsakdanjimi besedami razpet pesniški svet vstopajo premočene besede srca ki preprosto odpirajo pot ljubezenski poeziji in na skrivaj rojenim mislim. Iskrena igrivost besed nas popelje v magične trenutke za katere si z zaprtimi očmi zaželimo da jih čas ne bi nikoli odplavil v spomine zapisane za vedno v dnevniku srca in v začarane občutke lebdenja telesa ter duha. Andrej Lutman revija Sodobnost 11/2000 naslov recenzije»Potešitev z dvojnico«: Nataša Velikonja je leta 1994 pri isti založbi že objavila svojo pesniško prvenko z naslovom Abonma. Dokaj ustaljeno v izrazu delujoč videz prve zbirke druga zbirka prijetno popestri s svojo majhnostjo živostjo in prisrčnostjo. Res uspel likovni izdelek ki izstopa iz siceršnje tovrstne ponudbe. Sicer pa je knjižica Žeja v vsebinskem smislu nadaljevanje Abonmaja. Stil oblika in izpovednost pesmi je v obeh zbirkah trdno zvezana celota pesničin monolit. Moč pesmi obeh zbirk je tako rekoč ista spreminja pa se pesničin zorni kot in vzorni tok ki mu sledi se mu podreja in približuje. Ta vzor s svojim tokom vodi iz zornih kotov že osvojenega k vzorcem pesničinih podob ženskega. Ženska ki je obsedena z ženskim ki je žejna ženskega in ženske. Mislim da to svojo pripadnost najlepše opiše z verzi (cit.): »…ljubezen ni obdobje niti dialog. je / mehka pripadnost redka ko skupaj ležiš molče / ne gledaš in veš da ti ne bo storila ničesar žalega.« Zbirka Žeja je sestavljena iz štirih delov z naslovi Ljubezen Sanje Pravljica in Bežigrad ter 38 pesmi. Pesmi na prvi pogled spomnijo na drobne zapiske na utrinke ki jih nudijo bele strani. Le redko katera je razpisana čez polovico ali čez celo stran. Skozi takšne drobce je spesnjena ljubezenska zgodba od zaljubljenosti ki se meša s spomini na prejšnje podobne trenutke in že sili v zasanjanost in prividnost veselega stanja kar se odraža v pravljičnem dojemanju sveta ki ga živita ljubeči se osebi do stanja sprijaznjenosti ko v povsem znanem urbanem okolju doživita svojo ponovno osamosvojitev ki je od osvajanja do osvojitve pravzaprav bila res edino pomembna. Zaljubljenost ki pripelje pred združitve do lastne zasebnosti in tudi vnovične osame če je že samota stalna. In od tu žeja. Žeja po potešitvi je želja po zadovoljitvi težnja po ne-sebi pa ne v smislu razosebljanja temveč v maniri prvovrstne izpovedne lirike ki se spogleduje sama s sabo in s svojo podobo v drugi podobi v podobi druge ki ji je in si je lastna dvojnica saj si delita vse po istem se jima toži enako se odzivata na kar koli…(cit.): »največ sem pričakovala. nisem ji povedala / v koliko pojmov spada in da so stvari do / katerih nikdar ne bi imela nikakršnega odnosa / in da sem zvedela vse o sebi in o njej nič. vedno / sem pričakovala da bo ostala. da bova od / prvega do zadnjega dne«. Ko je vsako zanikanje več vredno kot vsako potrjevanje: predvsem sebe. Tankočutnost je preskromna beseda za naravnost čudovito zmožnost oblikovanja napetosti v verzih ki so na robu strnjenega – in na verze razsekanega – stavka da zapojejo z lastnim ter izvirnim tonom. Nataša Velikonja tako s svojo samosvojo pesniško držo pridobiva izrazno moč ki ima bržčas namen prerasti v mojstrstvo. Tako imenovani nastavki so vsekakor pravi. Izraz določene in hkrati nedoločene stiske ki se s stalnim valovanjem v odnosu med osebama sprevrača od nevihte do togotne togosti površin je izraz uporniškega nastopa do ustaljenega stalnega in ne nazadnje nazadnjaškega. Izpoved ki je celovit izraz za pesničino ustvarjanje je skrajno njena posebna. Sama tematika besedne umetnine – vsaj kot okrasek k véliki umetnosti – narekuje lasten sebi svojski način izraza videza podobe. Tisti občutek za pravilno polaganje besed je tu najusodnejši in žejna pesnica ga je že vešča saj kar kliče po vzoru (cit.): »lepa je vedno je čudovita. ogromno / sprašuje in v hipu je drugje. vse bi ji / povedala res strašno da sem žalostna. / ampak tako sprašuje vse«. Vsekakor dobra obrtnica ki se spopada z umetelnostjo in ji postaja kos. Predmet spopada je prav izraz ali kar izrazje saj je le tu lahko zapis ženske o ženskem res dejansko izviren pristen in nove pristope vase nudeč. Razprtost in skrajna prilagodljivost je tista srčika ki to ni ki je zadnji hlap ki se ga žejna še spominja pred žejo. Tista zadnja prava zaljubljenost je v sapi. Prav takšen pa je tudi pesničin odnos do besed in besedišča in uporabe v svoji drugi zbirki. Je dosledno zvedav deloma tog in skop glede na prvenko mnogo bolj vpadljiv in prepričljivo obetaven. Nataša Velikonja je z zbirko Žeja dodobra zakoličila svojo smer v dandanašnjem slovenskem pesniškem vse- ali brez-smerju. Je lepo slišen glas v brez-glasju. Vita Žerjal Pavlin revija Primorska srečanja 237/2001 naslov recenzije »Ljubezen je mehka pripadnost«: Knjižica neobičajnega žepnega formata z »dekadenčno« naslovnico – popartistično sliko postavne ženske v bikiniju in s čarovniškim ogrinjalom ter z lastno glavo na pladnju na rdečem ozadju varietejskega (?) odra – je druga pesniška zbirka Nataše Velikonja po rodu iz Nove Gorice pesnice in esejistke ki sodeluje tudi s Primorskimi srečanji in z drugimi revijami ter centri alternativne kulture. Že v prvencu Abonma leta 1994 ki ga je prav tako kot novo knjigo izdal ŠKUC se je predstavila kot vpesnjevalka lezbične ljubezni v zanimivih čutno-refleksivnih nesentimentalnih a vendar čustvenih pesmih v prozi ki so dokazovale da v dobri literaturi tematizacija homoerotizma ne getoizira bralstva. Čeprav v primeru obeh pesniških zbirk Nataše Velikonja bralec že vnaprej ve »kaj ga čaka«; če ne na osnovi avtoričinega imena pa glede na mesto objave – najprej je bila to zbirka Lambda sedaj je to Vizibilija besedila Velikonjeve niso aktivizem ali didaktika temveč poezija. Naslov nove zbirke Žeja metaforično jasno napoveduje temeljno vsebino konkretno pa jo opredeli že naslov prvega od štirih ciklov v zbirki; to je Ljubezen. A že iz prve pesmi lahko razberemo s čim avtorica osmišlja svoje pisanje o njej in potrditev te misli dobimo v zbirki še na nekaj mestih. To je boj z minljivostjo pozabo praznino za občutja neracionalizirane vere smisla fantazije lepote. Prva pesem se glasi: »nikdar se ne vprašam čemu je treba nekaj / prešteti zakaj nekaj zapisati od kdaj govorimo: / potem si tu in tam vse izmislim. dobro je / da obstaja nekaj točk kjer verjameš da je / tvoje zanimanje vsaj nekoliko zaustavljeno.« Tudi v tej zbirki avtorica ohranja nenaslovljena besedila brez velikih začetnic različnih dolžin in notranjih skladenjskih členjenosti a brez kitičnih delitev – besedila ki tudi zaradi vsega tega delujejo kot tok izjav in situacij nikoli povsem zaključenih. Pesmi učinkujejo močno prozno ne samo zaradi neskladja verznih in skladenjskih mej ampak tudi zaradi izrazite nemetaforičnosti jezika. Da se avtorica hote odreka temu tradicionalnemu načinu oblikovanja vzvišenega pesniškega jezika dokazujejo tudi avtoreferencialne izjave npr.: »…nenazadnje je / le vseeno kakšne kvalitete pridevnik / vstavim situacija ostane.« To seveda ne pomeni da je Velikonjeva brezbrižna do pesniške lepote saj je lepota ena od tematiziranih vrednot. Le sentimentalizma in estetske izrabljenosti se izogiba. Pomembno je dovolj jasno izražanje bivanjskih stališč ali vprašanj ter z navajanjem tipičnih situacij (avtorica omenja zgodbe) metonimično doseči živost in čutno nazornost predstavljenega sveta. To avtorici ne uspe takrat ko je pesniška informacija posredovana preveč skopo okleščeno hkrati premalo konkretno da bi bralec razbral smiselnost sporočila. Vendar je poleg občasne situacijskosti prav tak način izpovedi ki na nek način učinkuje tudi neposredno vsekakor pa neizumetničeno mogoče prepoznati kot učinkovit avtoričin slog možnost sodobnega nesakraliziranega pesniškega jezika. Doživljanje sveta kot ga izpoveduje ta zbirka pa je večkrat trpko in boleče kot srečno in sijoče čeprav je tudi tako. Je pač sodobno dihotomično: ob močni relativnostni in tudi nihilistični zavesti se pojavljajo tudi »prvinska« občutja skladnosti lepote sreče. Ali če omenim besedno dvojico iz 3. pesmi prvega cikla na eni strani je »zlomljen objektiv« na drugi »magija jutra«. To je doživljanje sveta v katerem je človek sicer subjekt svojega življenja in ima možnost izbiranja med različnimi načini bivanja a že to boleče sprejema kot omejitev svoje svobode predvsem pa življenjsko počutje določajo drugi ljudje s katerimi stopa v odnose. Če so ti erotični – in pretežno o takih govori ta zbirka le ponekod se zdi da je (ženska) družba o kateri govori nekaj pesmi doživeta tudi drugače življenjsko solidarno – je že vsaka ločitev od partnerice vzrok za bolečino. A v tej zbirki je mogoče prebrati njene fiziološke znake ali razočaranje nakazujoče izjave ali konkretne izraze čustev: »sem žalostna« »sem hudo prestrašena« le razčustvovanosti ne. Mogoče tudi zaradi avtoričinega stališča o teh odnosih saj pravi: »…nič / ni nenadomestljivo le enako ni«. Ali pa predvsem zaradi spoznavanja: »ta ljubezen začasnost začasnost« kot zapiše v 10. pesmi cikla Pravljica. Pravljična ali sanjska (Sanje je naslov drugega cikla) je predvsem moč čustvovanja ki ga te pesmi nenehno beležijo in je paradoksno osrečujoče tudi takrat kadar povzroča neuslišani ali zavrnjeni ljubimki bolečine. Naslov zadnjega cikla Bežigrad s svojo toponimično konkretnostjo označuje tematiko doma bolje rečeno občutij skupinske pripadnosti nekemu prostoru (mogoče študentskemu domu) a hkrati zavesti o odhajanjih zapuščanjih te skupnosti. V eni od pesmi so omenjene lastovke ki vse to metaforizirajo a z izrecno trditvijo »brez doma«. Zbirka se zaključi s čustveno stopnjevano čeprav kratko le štirivrstično pesmijo edino v kateri se čisto na koncu pojavi klicaj. To so vprašanja o identiteti pripovedovalca ljubezenskih zgodb sanjalca strahov in ljubimca/ljubimke ter o norem angelu ki »vpije izhod izhod!« Zdi se da se kot nejasna vedno znova le delno razkrita pojavlja identiteta izpovedovalke teh pesmi saj dvojnosti: dvom zanikanje – vera občudovanje realnost – fantazija svoboda gibanje – dom skupnost povzročajo shizofreno stanje in kot burna nujna potreba silijo v njegovo preseganje. A kam naj bi pripeljal ta izhod in kje sploh je? Maks bilten Legebitrina Oznanila marec 2001 naslov recenzije »Okrepčilo«: Ko je Nataša Velikonja izdala svoj prvenec Abonma prvo lezbično zbirko pri nas je bila ta zbirka pesmi dvojna osvežitev tako za LGBT skupnost v Sloveniji ki se doslej s takšnim delom v slovenščini še ni seznanila kot tudi za ljubitelje moderne poezije nasploh. Tej zbirki je potem nekaj let sledil premor ko se ni prav dobro vedelo ali je Velikonja svoj pesniški potencial izkoristila v enem samem navalu umetniškega navdiha ali pa morda lahko pričakujemo še kakšno presenečenje. In presenečenje je prišlo v obliki nove pesniške zbirke z naslovom »Žeja«. In resnici na ljubo bili smo žejni. Žeja sama je po obsegu neprimerno skromnejša od Abonmaja vendar pa je Velikonji uspelo ohraniti kvaliteto hkrati pa se zdi da smo dojeli izrazni slog ki ga Velikonja uporablja in ga morebiti še bo. Žejo je razdelila v štiri tematske sklope ki pa nobeden ne nosi naslovnega imena. V posameznih kratkih pesmih sprva ne nujno lezbičnih lahko občutimo ljubezen ženske do ženske le skozi kopreno vsakdanjih besed z določeno nejasnostjo ki pa jo lahko razume vsak ki jo hoče razumeti. Velikonja piše brez neposrednosti brez vulgarizmov. Njene pesmi so morda kratke vendar dovolj nenavadne da se človek po vsaki ustavi in predvsem občuti manj pa razmišlja. In prav to da v teh pesmih ni toliko problematiziranja kot pa prikrite senzualnosti in identificiranje s temi slikami je tisto kar lahko bralca očara. Njene pesmi so narejene iz vtisov kar je v nekaj pesmih tudi slogovno poudarjeno saj jih le niza brez ločil: »ali je bila to zima vse tisto blago šali plašči mokri lasje s krpami snega ob krajiščih polna soba obešalnikov polna soba tkanine…«. V Velikonjinih pesmih je vedno nanizano življenje kot ga sama vidi predvsem skozi njena občutenja. To je razvidno že iz začetkov posameznih pesmi npr. »vse te knjige…« »zebe me in okno imam na stežaj odprto« »ti njeni lasje nori« … Ne smemo pa misliti da je to naključno zbran sklop pesmi. Vsak sklop ima pesmi ki so logično povezane in vsak sklop je nekoliko samosvoj. Tako se Pravljica začne in nadaljuje z zdravo mero humorja ko so v neki sobi živele tri (kot se v pravljicah spodobi) a ko pesnica pristane da bo zgodbo tudi obrnila te tri prestopijo prag in zgodbe je konec. To se morda zdi nekoliko zmedeno. Bralec pa se le ustavi in ko prebere pravljico do konca preprosto razume. Velikonja v svojih pesmih namreč hrepeni po nečem. To izraža prek spominov in predvsem spominov o občutkih kako ji je šla z roko narahlo prek lica in jo je v odgovor morala poljubiti o kakem navidez nepomembnem dogodku kako je ona rada kolesarila in je dom dobil neko drugo razsežnost o norem občutku ko je v spanju trznila in se privila čisto k njej… Po drugi strani v pesmih dobimo občutek da je vse to stvar preteklosti da pesnica kot sama pravi: »sanjam slike sanjam izgube sanjam nekdo odhaja za vedno in nikdar več in lahko samo še nič«. Pesnica nam govori da je ujeta v tem času ko njene ljubezni ni (več) a hkrati da se vsi ti občutki tako čudoviti kot žalostni vse to dogaja na novo. Pesniška zbirka ni posvečena eni osebi z dolgimi lasmi ampak vsakokratni ljubezni brezčasni pravzaprav personifikaciji Ljubljene kot to občuti vsaka lezbijka in vzporedno prilagojeno vsak posameznik. A kar da okus grenkobe je ta minljivost ki se izraža poudarek da ni nič večnega. Pesnico v nekaterih pesmih zebe. Je to ta strah pred samoto ali pa občutek tesnobe ko je samota že tu? In ta samota očitno pride. In ni se ji moč izogniti. Ali kakor pravi pesnica: »večinoma me zebe in pijem umazano«. Še žejni?