Moja skrivnost, zvočna predstava za otroke, 6+
Premiera: sobota, 8. 11. 2025, ob 15.00, Koseški bajer
Ponovitvi: nedelja, 9.11. 2025, ob 11.00 in 15.00, Koseški bajer
Predstava poteka na prostem. Zbirno mesto: otroško igrišče pri Kavarni Lokus. Vstopnica: 5 €, rezervacije na info@skuc.org
Predstava za otroke in njihove starše je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu, z glasbo in plesom. Z raziskovanjem drobnih instalacij in poslušanjem duhovite zgodbe, spoštljive do otroške žalosti, nas to posebno potovanje z globokim razumevanjem otroka in njegovih stisk popelje v sončno deželo igre in radosti.

»MOJA SKRIVNOST« – predstava, zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod
V soboto, 8. novembra 2025, ob 15. uri bo pri Koseškem bajerju v Ljubljani premierno uprizorjena predstava za otroke in njihove starše, ki je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu. Ponovitvi dogodka bosta v nedeljo, 9. novembra, ob 11. in 15. uri.
Saška Rakef Perko , avtorica scenarija in režiserka te posebne predstave, je pri svojem delu izhajala iz razumevanja otrokove stiske in videnja radosti otroške igre. »Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost. Polna vprašanj. Globokih, bolečih, pomembnih. Lara in Igor, osrednja lika zgodbe, sta prijatelja. Najboljša prijatelja. Nekega dne pa se, tako kot se kdaj zgodi vsem prijateljem, spreta.«
»Zakaj se mi je smejal, ko sem padla? Zakaj se je zlagala? Saj sva vendar prijatelja. Najboljša prijatelja.« S predstavo smo želeli prikazati lepoto in moč prijateljstva, pa tudi tiste za otroka izjemno zahtevne trenutke, vpete v vsak proces odraščanja, ko se odnos prekine, ko je razočaranje, ko si jezen in tako zelo žalosten. Zasnovana je kot zvočni sprehod za otroke in starše. Ko z igralcema stečejo v gozd, se prepleteta ambienta realnega prostora in predstave. S poslušanjem, gibanjem po prostoru in raziskovanjem drobnih umetniških instalacij se otroci in starši skupaj z igralci potopijo v dogajanje, postanejo del zgodbe o prav posebnem tekmovanju v gozdu … del zgodbe, ki je na nek način tako zelo podobna Larini in Igorjevi.
Med mahom in praprotjo so zajci in praprot sklenili stavo – nekoč prijatelji, zdaj na smrt skregani – in se pripravljajo na olimpijado. V nizu humornih zapletov in preprek in v silni želji po zmagi se odpira tudi prostor za paleto čustev, ki spremljajo spor. Predstavo smo tako zasnovali z željo, da prisotne povabi v igro, da z iskrivostjo, veseljem, igrivostjo ustvari varen prostor, kjer lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje. Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo, in je varno, potem lahko odleže. In začutimo, da bo spet vse dobro.«
V na videz prav običajen gozd je kot skladateljica glasbe vstopila Ingrid Mačus . »Tam najdemo klepetave praproti in jezikave zajce, ki priprave na gozdno olimpijado pospremijo s hišnim orkestrom. V njem najdejo prostor fanfare praproti, mojster igranja na želode, vsi rahlo razglašeni gozdni inštrumenti in tudi posebna zvočna iznajdba. Igrajo eklektično glasbo, ne manjka niti dober zajčji rap in praprotni marš poguma. Zvočnost igra gradi iz abecede čustev v drugem planu, ponekod pa na ples povabijo songi. Poslušalce zvok torej nagovarja tako s teksturnim čustvenim slikanjem kot tudi z jasnimi melodičnimi motivi.«
Nad scenarijem, nad njegovim zapisom, je v procesu razvoja predstave – zvočnega sprehoda – bdela svetovalka za jezik Mateja Juričan. »Ob vseh »aktualnih« temah, večnih zakaj tako in kako bo (kot da v resnici vemo), sem odkrila, kako lep je svet gozda in kako navihani so zajci. In pred mojimi ušesi in očmi je gozd silovito zaživel, tako zanimiv, zabaven in pomirjujoč, ker ni skušal iskati odgovorov na »velika« vprašanja, ampak je z enostavnimi besedami in s svojimi različnimi prebivalci razkril večno bistvo naših odnosov ... In resnično verjamem (to sem začela verjeti že na prvi vaji z Mojko in Tinesom), da je tole mojstrovinica za vse generacije. Če si lahko del takšne čarovnije, je to velika čast. In še nikoli se nisem na celotni vaji z igralci tako nasmejala od prve do zadnje minute in še onkraj.«


Besedilo: Saška Rakef, Nina Kokelj
Režija in dramaturgija: Saška Rakef
Glasba: Ingrid Mačus
Zvočno oblikovanje: Urban Gruden
Oblikovanje prostora in ilustracije: Lucija Zucchiati
Risbe in zapis besedil za dnevnik: Manzar Jannat, Ana Tereza Perko, Maša Stritar
Koreografija: Ajda Pirtovšek
Svetovalka za jezik: Mateja Juričan
Strokovna sodelavka: Katarina Lia Kompan Erzar
Jezikovni pregled: Aleš Učakar
Urednik: Alen Jelen
V predstavi igrata Ajda Pirtovšek in Tines Špik.
Interpretacija likov v zvočni igri: Mojka Končar, Tines Špik, Petra Štibelj (Praprotki), Peter Alojz Marn, Blaž Šef, Uroš Smolej, Tines Špik (Zajčki), Ana Tereza Perko (Lara), Luka Maslaković (Igor), Tibor Bezlaj Milčinski, Mila Koščak, Leja Šetinc, Nace Žerjal (deklice in dečki).
Produkcija: ŠKUC Gledališče in 3. program Radia Slovenija – program ARS.
Zahvala: Cankarjev dom, Darja Hlavka Godina, Dana Papachristou, Yorgos Samantas, Mirko Perko, 3. (zdaj že) 4.D OŠ Koseze, Danaja Knez in OŠ Koseze.
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Christopher Hampton
NEMŠKO ŽIVLJENJE
Monodrama, slovenska praizvedba
Igralka Marijana Brecelj Prevajalka: Alenka Klabus Vesel Režiser: Alen Jelen Dramaturg: Matjaž Briški Lektorica: Tatjana Stanič Scenografka: Urša Vidic Kostumograf: Claudi Sovre Produkcija: ŠKUC gledališče v koprodukciji s Pionirskim teatrom Ljubljana.
Premiera: 27. november 2025
Nemško življenje je besedilo, ki odpira eno najtežjih poglavij evropske zgodovine. To je nemško predvojno in vojno obdobje, ki je bilo zaradi strašljivih dejanj za dolgo časa potisnjeno v kolektivni molk. Ta molk ni prinesel pozabe, temveč se je nepreklicno zlil z občutkom krivde, ki ga nosijo generacije.
In vendar se ne moremo slepiti: »O čemer nočemo govoriti, moramo molčati« – a prav ta molk je postal neznosna senca, ki se vrača in zahteva, da se z njo soočimo. Pripoved odpira pogled v zakulisje nemškega življenja tistega časa – v mišljenje, občutenje in predvsem v mehanizme prilagajanja, ki so omogočili, da je zlo postalo vsakdan. Hkrati pa opozarja, da vprašanje odgovornosti ni le stvar preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti.
Bistvo teh spominov presega zgodovinski okvir. Ne govori le o tedanjem nemškem narodu, temveč nas opozarja na univerzalnost človeške izbire – na nevarnosti slepega sledenja, na krhkost morale in na odgovornost vsakega posameznika. V tem je delo hkrati literarni zapis, intervju in pretresljiv opomin.
Je ogledalo, ki ga ne držimo le preteklosti, temveč tudi sedanjosti in prihodnosti. Zrcalo, v katerem lahko uzremo sami sebe in se vprašamo: kako bi ravnali mi? In – še pomembneje – kako ravnamo danes?

Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Ivan Cankar Madam Judit
Monodrama, ŠKUC theater
Cankarjeva Gospa Judit na poti v južnokorejski Seul
Sreda, 22. 10. 2025, ob 19. uri, Veleposlaništvo RS v Seulu, Južna Koreja Četrtek, 23. 10. 2025, ob 19. uri, FEZH v Seulu, Južna Koreja Petek, 24. 10. 2025, ob 15. uri, Veleposlaništvo RS v Seulu, Južna Koreja
Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?
ŠKUC gledališče bo v naslednjih oktobrskih dneh gostovalo z monodramo Gospa Judit v Južni Koreji. Na povabilo njegove eksilence gospoda Jerneja Müllerja in Veleposlaništva Republike Slovenije v Seulu, se bo Gospa Judit predstavila tri krat. 22. in 24. oktobra bosta predstavi na slovenskem veleposlaništvu, 23. oktobra ob 19h pa v raziskovalno-razvojnem centru in razstavnem kompleksu FEZH v Seulu, ki se nahaja v četrti Hannam v jugovzhodnem delu Seula.
Monodrama Gospa Judit, igra jo Gaja Višnar, je nastala lani v produkciji ŠKUC gledališča. Adaptacijo novele je za oder je pripravila Tatjana Doma. Režiser Alen Jelen pa je monodramo na oder postavil v slovenskem in angleškem jeziku. Za angleški prevod predloge je poskrbela Ana Bohte. Igralka Gaja Višnar bo to pot monodramo na gostovanju izvedla v angleščini.
Roman, novelo ali satirično povest, kot besedilo Gospa Judit žanrsko označujejo različni literarni zgodovinarji, je Ivan Cankar začel pisati leta 1903, izšla pa je leta 1904 kot odgovor na uničujoče in zavrnilne kritike njegovega romana Hiša Marije Pomočnice , ki je izšel leta 1903. V delu Gospa Judit je Cankar odkrito kritiziral zlagano meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik. Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit , prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko. Odrska priredba pa se osredotoča na Juditino hrepenenje in njeno iskanje ljubezni, ki sta gonilo celotnega dogajanja. Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne pristaja na kompromise, polovičarstvo in zlagane odnose. Ne podreja se pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja.
V monodrami so gledalci dejavni Juditini udeleženci, saj se z Judit za dolgo pogrjeno mizo sprašujejo ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?
Gaja Višnar je rojena v slovensko igralsko družino. Poleg gledališkega udejstvovanja je v Ljubljani diplomirala na študiju psihologije s primerjalno študijo slovenskih in ameriških igralcev. V njej je poleg raziskav na področju osebnosti in medkulturnih razlik igralcev razdelala tudi zgodovinski kontekst poglavitnih pristopov h gledališki in filmski igri.Leta 2010 je prvič odšla v ZDA, kjer se je izobraževala na ameriških igralskih šolah in zaključila akademski program na broadwayski igralski šoli Circle in the Square Theatre School. V skoraj desetletju igralskega dela v ZDA je bila pripravnica v Actors Studiu v NYC ter sodelovala s številnimi newyorškimi priznanimi gledališkimi institucijami. Od l. 2022 znova več ustvarja v Sloveniji.
ŠKUC gledališče s predstavitvijo monodrame v Seulu začenja obeležitev svoje 25-letnice neprekinjenega delovanja. To prvo gostovanje z Gospo Judit v tujino pa je tudi uvod v počastitev 150. obletnice rojstva Ivana Cankarja, ki bo drugo leto maja. Pred Gospo Judit je še nekaj večjih gostovanj.

Adapted by Expert Consultant: Tatjana Doma Director and Production Designer: Alen Jelen Costume Designer: Claudi Sovrè Reader: Martin Vrtačnik English Translation: Ana Bohte English Language Consultant: Arven Šakti Kralj
Starring: Madam Judit: Gaja Višnar
In 1903, Ivan Cankar started writing his Madam Judit , a novel or a satirical story, as literary historians describe this work. Published in 1904, it was a response to all the destructive and negative criticism of his previous novel The Ward of Our Lady of Mercy , which had been released a year earlier. In Madam Judit , he openly criticized the phoney bourgeois society and the morals of the time, and introduced a new character to Slovenian literature – an ethically positive character.
In all his works, Madam Judit included, Cankar intertwines and develops two thematic aspects: the longing and the socio-political part. This theater adaptation deals mainly with Judit’s longing and her search for love, two powerful drives of the story. Judit, an only child, bereft of motherly love, stems from an intellectual background. As her father is a teacher, she is well-read and is introduced into high society by her ageing husband. Having entered a loveless marriage at a very young age, she despises her unfaithful husband, moreover, she is disgusted by him. Much like Ema Bovary and Anna Karenina before her, Judit is not afraid to sever all the constraints of a sham marriage and follow her heart. Still pining for pure love, she seeks it in many men, but they turn out too weak to be able to reciprocate this love. So, she keeps yearning ... In her longing and search for love, Judit is quite a modern character, not submitting to compromise, futile or untrue relationships. She does not bow to the expectations of society, but bravely embarks on the lonely path towards her ideal of love, only to end up in resignation and disappointment. Is real, pure love between two people even possible when all of society's demands are taken into account?
Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Gospa Judit, monodrama
četrtek, 16. 10. 2025, ob 20.00 Galerija Škuc v angleškem jeziku ZARADI BOLEZNI V EKIPI ODPOVEDANO
CENA VSTOPNICE 15 €, popust za dijake, upokojence, študente 10 €, zaradi omejenega obiska predstave so priporočene rezervacije na info@skuc.org .
Ivan Cankar
Gospa Judit
Monodrama, ŠKUC gledališče
Avtorica priredbe in strokovna sodelavka Tatjana Doma Režiser in scenograf Alen Jelen Kostumograf Claudi Sovrè Lektor Martin Vrtačnik Prevajalka v angleščino Ana Bohte Lektorica za angleški jezik Arven Sakti Kralj
Igra
Gospa Judit Gaja Višnar
Roman, novelo ali satirično povest, kot besedilo Gospa Judit žanrsko označujejo različni literarni zgodovinarji, je Ivan Cankar začel pisati leta 1903, izšla pa je leta 1904 kot odgovor na uničujoče in zavrnilne kritike njegovega romana Hiša Marije Pomočnice , ki je izšel leta 1903. V delu Gospa Judit je Cankar odkrito kritiziral zlagano meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik. Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit , prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko. Tokratna odrska priredba se osredotoča na Juditino hrepenenje in njeno iskanje ljubezni, ki sta gonilo celotnega dogajanja. Judit je edinka, ki je odrasla brez materine ljubezni, izhaja iz intelektualnega okolja, njen oče je učitelj, sama je izobražena, starejši mož pa jo vpelje v družbeno elito. Zelo mlada stopi v zakon brez ljubezni, nezvestega moža prezira, do njega čuti gnus. Tako kot pred njo Ema Bovary in Ana Karenina se tudi Judit ne boji pretrgati vezi zlaganega meščanskega zakona, da bi lahko sledila zahtevam srca. Judit hrepeni po čisti ljubezni, išče jo v različnih moških, ki pa niso dovolj močni, da bi ji ljubezen vračali in tako omogočili, da bi prenehala hrepeneti po njej. Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne pristaja na kompromise, polovičarstvo in zlagane odnose. Ne podreja se pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja. Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?
PREMIERA IN PONOVITVE
četrtek, 18. 9. 2025, ob 20.00, Galerija Škuc v slovenskem jeziku
sobota, 27. 7. 2024, ob 22. uri, premiera, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
nedelja, 28. 7. 2024, ob 19. uri, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
torek, 3. 9. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
sreda, 16. 10. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
sobota, 9. november, ob 20.00 v Galeriji Škuc (premiera v angleškem jeziku)
nedelja, 3. 8. 2025, ob 19.30, Galerija Škuc v angleškem jeziku, v okviru festivala Teater v Galeriji, vstop prost, rezervacije: info@skuc.org


Ivan Cankar Madam Judit
Monodrama, ŠKUC theater
Adapted by Expert Consultant: Tatjana Doma Director and Production Designer: Alen Jelen Costume Designer: Claudi Sovrè Reader: Martin Vrtačnik English Translation: Ana Bohte English Language Consultant: Arven Šakti Kralj
Starring: Madam Judit: Gaja Višnar
In 1903, Ivan Cankar started writing his Madam Judit , a novel or a satirical story, as literary historians describe this work. Published in 1904, it was a response to all the destructive and negative criticism of his previous novel The Ward of Our Lady of Mercy , which had been released a year earlier. In Madam Judit , he openly criticized the phoney bourgeois society and the morals of the time, and introduced a new character to Slovenian literature – an ethically positive character.
In all his works, Madam Judit included, Cankar intertwines and develops two thematic aspects: the longing and the socio-political part. This theater adaptation deals mainly with Judit’s longing and her search for love, two powerful drives of the story. Judit, an only child, bereft of motherly love, stems from an intellectual background. As her father is a teacher, she is well-read and is introduced into high society by her ageing husband. Having entered a loveless marriage at a very young age, she despises her unfaithful husband, moreover, she is disgusted by him. Much like Ema Bovary and Anna Karenina before her, Judit is not afraid to sever all the constraints of a sham marriage and follow her heart. Still pining for pure love, she seeks it in many men, but they turn out too weak to be able to reciprocate this love. So, she keeps yearning ... In her longing and search for love, Judit is quite a modern character, not submitting to compromise, futile or untrue relationships. She does not bow to the expectations of society, but bravely embarks on the lonely path towards her ideal of love, only to end up in resignation and disappointment. Is real, pure love between two people even possible when all of society's demands are taken into account?
Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Ahmed Masud: Izdelovalka mrtvaških prtov, monodrama
PONOVITVE:
sreda, 22. 10. 2025. ob 19.00, Minoriti, Maribor (vstopnice)
torek, 21. 10. 2025, Mestno gledališče Ptuj (zaključena)
ponedeljek, 20. 10. 2025, ob 19.30, Mestno gledališče Ptuj ( vstopnice )
sreda, 15. 10. 2025, ob 20.00, Pošta, Robbova ulica 15, Ljubljana (vstopnice)
torek, 14. 10. 2025, ob 20.00, Pošta, Robbova ulica 15, Ljubljana (vstopnice)
četrtek, 12. 6., ob 21.00, Galerija Škuc
nedelja, 25. 5., ob 21.00, Klub Monokel
ponedeljek, 26. 5., ob 21.00, Klub Monokel
torek, 27. 5., ob 21.00, Klub Monokel
petek, 4. 4., ob 20.00 Klub Monokel
sobota, 5. 4., ob 20.00, Klub Monokel
četrtek, 10. 4., ob 20.00, Klub Monokel
četrtek, 3. 4. 2025, ob 20.00, klub Monokel, premiera
cena vstopnice: 10 €, 7 € študentje, dijaki, upokojenci, rezervacije vstopnic: info@skuc.org
V monodrami IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV gre za prvoosebno izpoved gospe Suad, osemdesetletne prebivalke Gaze, ki danes morda ni več živa. Ahmed Masud, palestinski pisatelj in dramatik, sicer profesor angleške književnosti na univerzi v Londonu, je leta 2014 o njej napisal dramo. In Hadži Suad, gospa Suad, kot jo je poimenoval, je hkrati postala še fikcija. Simbol odpora in nepodredljivosti palestinskega ljudstva. Dramska oseba, ki zaradi strašne resničnosti, v katero je ujet njen narod sredi največjega koncentracijskega taborišča na svetu, kot palestinska Mati Korajža postane za vedno živa.

Draga Potočnjak, fotografija z vaje B. Bučinel

Eda Čufer
Nekaj misli ob uprizoritvi Izdelovalke mrtvaških prtov
Danes zjutraj (18. 3. 2025) so me novice o brutalnem pokolu civilistov, med njimi več kot sto otrocih, v zgodnjih jutranjih urah ubitih v Gazi, prestregle, ravno ko sem se pripravljala na pisanje tega sestavka o Izdelovalki mrtvaških prtov – uprizoritvi, ki nastaja po besedilu palestinskega avtorja Ahmeda Masuda. Tekst se začne s prizorom, ki se je za mnoge uresničil danes zjutraj. Junakinja Hadži Suad v prvem prizoru premišljuje, ali je mogoče prav danes dan, ko bo umrla v enem od izraelskih zračnih napadov.
Čeprav je nastanek besedila spodbudila enainpetdesetdnevna vojna v Gazi leta 2014 (potem ko je avtor že več kot desetletje živel v Angliji), se zdi, kot da bi se dogajalo v realnem času leta 2025. To časovno prekrivanje postavlja pred nas, ustvarjalce predstave, izziv. Kako se znajti med fiktivnostjo literarno-gledališkega besedila in medijsko fikcionalizacijo realne genocidne vojne in progress ?
Absurdistični, nadrealistični in sarkastični ton in razvoj Masudovega besedila pod površino skriva resnično tragedijo generacij Palestincev, ki so svoja življenja preživeli v zasilnih domovih, taboriščih in getih. Hadži Suad nas v svoji pripovedi vodi od angleške kolonizacije pred katastrofo ( nakba ), s katero se leta 1948 začne nenehno preganjanje in razseljevanje Palestincev, do enainpetdesetdnevne vojne leta 2014 (in posredno do genocidne vojne 2023–2025, ki je v polnem teku). Med nakbo so bili ubiti Suadini starši in celotna družina, med prvo intifado je bil ubit sin, najdenček, ki ga je zapuščenega našla v kaosu nakbe ,leta 2014 pa se sooča z dejstvom, da je vnuk Gasan prebegnil v izraelsko vojsko, ki jo bo mogoče prav »tistega dne« ubila.
Ustvarjalci predstave se sprašujemo, ali je to drama absurda ali tragedija, ki se izteče v umor matere. Kako to delo uprizoriti in ga odigrati?
Ko je Susan Sontag leta 1993 prišla v oblegano Sarajevo in je tam z igralci štiri tedne postavljala na oder Beckettovo igro Čakajoč Godota , se mi je zdel izbor teksta skoraj tavtološko banalen, saj smo takrat, ujeti v efekt CNN-a , zares, kakor na Godota, čakali na mednarodno voljo in politično ter vojaško pomoč pri zaustavitvi vojne, ki se je pred našimi očmi razvijala v genocidno (Srebrenica). Toda mogoče sta Beckett in dramatika absurda prava smer v iskanju notranjih občutij, prek katerih bi se lahko povezali svetovi resnične osemdesetletne izdelovalke mrtvaških prtov iz Gaze, Masuda, ki v Londonu živi življenje, kakršnega ne bi mogel živeti, če bi ostal v Palestini, in nas, ki se trudimo v to vživeti in razumeti, seveda na osnovi lastnih izkušenj in informacij, ki jih imamo na voljo.
V Beckettovi drami, ki je bila napisana konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, je Theodor Adorno odkrival preoblečeno tragedijo, ki sta jo spodbudili izkušnja holokavsta in moderna kriza smisla po drugi svetovni vojni. Ko smo bili v devetdesetih letih zgroženi nad pomanjkanjem mednarodne solidarnosti med vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki so jo štiriindvajset ur na dan globalno predvajale multinacionalne kabelske in satelitske mreže, smo se pogosto spraševali, kam je izginil humanizem eksistencializma in absurdizma. Ali je treba krivdo iskati v relativizmu poststrukturalizma in postmodernizma? V ujetosti v vlogo gledalcev pokolov, ki ne morejo narediti ničesar? V Pogledu na bolečino drugega (2003) Susan Sontag piše prav o odzivu ljudi na medijske podobe aktualnega sodobnega vojnega nasilja. Ko so po planetu zaokrožili prvi posnetki in fotografije vojne v Sarajevu, katere tarča so bili civilisti, so ljudje čutili, da bi bilo treba nekaj narediti, takoj. Kasneje so se prizorov iz Bosne zasitili, ker se ta vojna ni in ni hotela končati.
Kako naj se torej odzovemo na slabih sto let trajajoče vse hujše krčenje in odvzemanje življenjskega prostora in na nenehno represijo nad palestinskim narodom, represijo, ki se razvija v odprt genocid, znova, pred našimi očmi? Sama bom sklenila z upanjem, da ga je še mogoče ustaviti in krivce zanj spraviti na sodišče.
KOLOFON:
Ahmed Masud: IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV
Prevajalka: Kristina Božič, režiser: Ivan Peternelj, igrata: Draga Potočnjak in Ivan Peternelj, dramaturginja: Eda Čufer, scenografka: Ema Kugler, kostumografka: Slavica Janošević, lektorica: Mateja Dermelj, oblikovalec gledališkega lista: Matej Peternelj, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, tonska mojstrica: Lana Križaj, izvršna producentka: Barbara Hribar
Predstava je nastala v produkciji Društva za umetnost AVGUS in ŠKUC gledališča ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo Republike Slovenija.
Zahvaljujemo se Slovenskemu mladinskemu gledališču in Tanji Velagić.