Berta Bojetu Boeta: Pogovori v hiši Karlstein
Včasih veš, nekje je zapuščenost
Premiera zvočne igre z neposrednim radijskim prenosom
Berta Bojetu Boeta
»V procesu smo raziskovali relacijski prostor odnosov za uprizarjanje zahtevnih čustvenih stanj. Nekaj zelo lepega, močnega in transformativnega je v tem, ko se uzremo v bolečini. Strahu. Jezi. Žalosti. Upanju. Stik s temi globokimi čutenji nosi posebno avro lepote in mehkobe. Ranljivosti in dostopnosti. Te ptice , ki si jih delimo, smo želeli uzreti s sočutjem in jih preliti v format uprizoritve, kjer jih lahko začutimo ne samo na kognitivni, temveč na globoko telesni, psiho-organski ravni,« je skupinski proces predstavila režiserka Saška Rakef . Skladateljici pri projektu sta bili Ingrid Mačus in Bojana Šaljić Podešva : »Menim, da je izmed vseh mojih sodelovanj s Saško Rakef pri tem delu uspel najgloblji spoj vseh izraznih sredstev, vseh vstopajočih umetniških intenc. Forma je zato samosvoja, je homogena zlitina energije zvočnih plasti, ki se pretakajo skozi zvočnike in kovinske plošče, besednih pomenov in igre oziroma giba; lahko bi rekli, da prostor transformirajo enovite, pulzirajoče skulpture iz zvoka in telesa.« In po besedah Ingrid Mačus je »raziskovanje zvočne razsežnosti besedila odpiralo možnost za stik z globljimi plastmi sedimentiranih zaznamujočih življenjskih izkušenj, kar se je med projektom utelesilo kot organski dialog med pomenom in občutkom. Razvejana zvočno-poetične slika se ponekod razrašča v večplastnost ritualnih ponavljanj, ponekod pa se izčisti v prosojne linearnosti.« Igralka Mojka Končar pa je izkušnjo strnila z besedami: »Ustvarjalni proces Pogovorov v hiši Karlstein bi najbolje povzela kar z Bertinimi besedami: 'To je obračun s seboj in pogovor med vsemi mrtvimi, z vsemi pozabljenimi, z vsemi zavrženimi. To je srečanje s samim seboj, preden odideš. Kam? Saj ne vemo.' To je zame odsev v zrcalu, je blazni ples, je trganje ptičjega krila na hrbtu, ki zaplapola okrog pasu slehernice in vseh njenih predic. Je molitev, ki ne čaka na boga, ker nas je že davno zapustil, in je bolečina, ki nas oblikuje, da iz rane poženejo nove begonije. Zdi se, da sta Jozefina I in Jozefina II postali zvočna kompozicija in beseda, ali pa beseda in glasba, petje in gib, ki se tako prepletata, da sta pravzaprav eno. To pa je mogoče zaradi tesnega sodelovanja z zvočnimi mojstricami, ki so me obdajale v tem procesu, da smo lahko ustvarile tak preplet naših izraznih poti v tej prvi in 'zadnji uri Jozefine', kot je rekla Berta, ki zato postane tudi moja, njena, naša in srčno upam, da tudi vaša.«
Oblikovanje zvoka podpisuje Urban Gruden , vizualno podobo Lucija Zucchiati , oblikovanje svetlobe Domen Lušin , neposredni prenos Matjaž Miklič . Dramaturginja pri projektu je bila Vilma Štritof , lektorica Mateja Juričan . Izdelava kostuma Nika Dolgan . Pogovori v Hiši Karlstein so nastali v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa ARS in ŠKUC gledališča. Premiera zvočnega performansa z neposrednim radijskim prenosom na programu ARS bo v ponedeljek, 23. decembra, ob 20.00 v galeriji ŠKUC in na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS.
Produkcija: ŠKUC gledališče, Radio Slovenija (program Ars)
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Ana Marija Veselčić: DOMOVCI
Ponovitvi predstave:
torek, 10. 12. 2024, ob 18.00, za center Janeza Levca
torek 3. 12. 2024, ob 10.00 za center Janeza Levca
8. 11. 2023, ob 11.00, Cirius Kamnik
Premiera: četrtek, 27. 7. 2023, ob 22. 00, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana O predstavi
Zdaj že odrasla Lela se ob obisku doma za zapuščene otroke, v katerem je preživljala svoje otroštvo, spominja dogodkov, ki so nekoč oblikovali njen vsakdan. Tu so se sklepala prijateljstva, vnemale so se prve ljubezni, zgodila so se razočaranja, rojevali so se upi za prihodnost in počasi, ne da bi kdo zares opazil, so ob tem otroci odraščali. Nikogar od Lelinih nekdanjih prijateljev ni več tu, v domu, a ona jih kljub temu pride obiskat prav sem, kjer so otroci brez družin drug drugemu predstavljali nadomestno družino.
Lela se spominja samosvoje lepotice Suzane in njene simpatije, frajerja Daske, ki sta, ne da bi si to priznala, skupaj odkrivala, kako težko je biti pred drugimi iskren in ranljiv, če si bil sam nekoč ranjen in zapuščen. Spominja se vzgojiteljic, ki so raje pile že drugo dopoldansko kavo, kakor da bi se ukvarjale z otroki, ter tihega in zadržanega Frana, ki si je najbolj od vsega želel imeti telefon, kot so ga imeli vsi drugi, da bi ga odsotna mama lahko kdaj pa kdaj poklicala. Iz spomina vznikajo prizori izletov na morje, božičnih praznikov in športnih tekmovanj, dokler se Lela nazadnje ne spomni še same sebe kot majhne deklice, ki je ves ta svet le opazovala in se učila, kako življenje teče po ustaljenem tiru, ne glede na to, kdo si in od kod prihajaš.
Ves svet je poln takih črnih lukenj, kot je ta dom, a nobena ti ni tako znana kot tista, v kateri odraščaš.
O avtorici
Ana Marija Veselčić (1991) je hrvaška igralka, članica ansambla HNK Split. Dramsko besedilo z izvirnim naslovom Domaši je napisala na podlagi osebne izkušnje odraščanja v domu svete Ane za zanemarjene otroke v Vinkovcih na Hrvaškem. Študirala je na umetniški akademiji v Splitu, kjer je diplomirala z uprizoritvijo omenjenega dramskega besedila. Zanjo je leta 2019 prejela nagrado za izvirno dramsko besedilo, leta 2020 pa še nagrado marul za najboljšo žensko vlogo na festivalu Marulićevi dnevi.
Kolofon
Režiser: Alen Jelen
Igralka: Lara Wolf
Dramaturginja in avtorica priredbe: Katja Markič
Kostumograf in fotograf: Claudi Sovrè
Lektor: Martin Vrtačnik
Tonski mojster: Urban Gruden
V monodrami so uporabljeni posnetki iz istoimenske radijske igre, v kateri so nastopili Lara Fortuna (Suzana), Jure Žavbi (Daska), Filip Štepec (Fran), Lučka Počkaj (Zdravka) in Lara Wolf (Lela).
Produkcija: ŠKUC gledališče, Radio Slovenija (program Ars) in Zavod Kolaž
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Predor rešitve – Tunel spasa, Avdiorazstava
20. – 27. november 2024, Muzeju novejše zgodovine v Celju, Prešernova ulica 17, Celje.
V Muzeju novejše zgodovine Celje bo od 20. do 27. novembra 2024 na ogled avdiorazstava "Predor rešitve – Tunel spasa", ki razkriva zgodbe osmih prič o izkušnjah prehajanja skozi znameniti predor pod sarajevskim letališčem. Ta predor, zgrajen med obleganjem Sarajeva, je v najhujših trenutkih vojne pomenil edino povezavo med obleganim mestom in svobodo.
Na avdiorazstavi bodo razstavljeni portreti pričevalcev, ki jih je med snemanjem radijske dokumentarne oddaje ustvaril fotograf Igor Husbašić.
Razstava prinaša pričevanja osmih posameznikov, ki iz svoje perspektive osvetljujejo pomen predora, ne samo kot preživetvene poti, ampak tudi kot simbola upanja, inovativnosti in človeške vzdržljivosti. Pričevalci so arhitektka Ena Kukić, kustosinja Belma Čuzović, kustos in mladoletni borec vojske Bosne in Hercegovine Edis Kolar, televizijski režiser Ismir Hero, učiteljica Indira Buljibašić, kopač predora Fuad Serdarević, kustos in športnik Midhat Karić ter arhitektka Selma Catović Hughes, katerih zgodbe so zajete z veliko občutljivosti in dokumentarističnega pristopa.
Razstava "Predor rešitve" nas opominja, kako pomembno je ohranjanje zgodovinskega spomina. Predor rešitve (Tunel B-D) ni bil le fizični prehod, ampak simbol neuklonljive volje do življenja.
Kot pravi režiser Alen Jelen: *"Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti."
Predor rešitve pa niso samo pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v okupiranem Sarajevu, temveč je poklon vsemu, kar se skriva v nas. Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za naše strahove, vendar hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela. Avdiorazstava obsega čustvena in slikovita pričevanja osmih ljudi, katerih življenja so zaznamovana z vojno in predorom rešitve.
Ena Kukić : "Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje."
Belma Čuzović : "… Moji prvi spomini na obleganje Sarajeva so prepleteni z vonjem vojne – vse je bilo povezano s pomanjkanjem, strahom in hkratnim iskanjem upanja pri ljudeh …"
Edis Kolar: "… Predor ni bil nikoli skrivnost, bil je rešilna bilka. Vsak prehod je bil tveganje, vendar za številne tudi edina možnost, da preživijo ..." Indira Buljubašić: "… Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti ..."
Fuad Serdarević : "… Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi …«
Selma Čatović-Hughes: "… Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali …"
Ismir Hero : "… Pomlad 1992 je bila prelomna. Takrat sem spoznal, da se življenje ne bo nikoli več vrnilo v prejšnje tirnice. Ljudje, ki so prečkali predor, so vedeli, da nimajo druge izbire …"
Midhat Karić : "… Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan …"
Na avdiorazstavi bo mogoče slišati tudi radijsko dokumentarno oddajo Predor rešitve, ki je nastala v produkciji Radia Slovenija – programa Ars, gledališča ŠKUC in muzeja Predor rešitve.
Ob odprtju razstave, **20. novembra ob 19-ih**, bo predstavljena tudi zvočna igra "Enosmerna vozovnica" nizozemskega avtorja Nicka Teunissna. Nastopila bosta igralca Tadej Pišek in Aleš Kranjec.
"Predor rešitve" je opomnik, kako pomembno je ohranjati zgodbe preživelih in jih postavljati v kontekst današnjih konfliktov. Kot pravi Indira Buljubašić: "Vojna ni uničila le mest, uničila je tudi sanje. A predor nas opominja, da obstaja pot naprej, tudi v najtemnejših časih."
Poleg razstave program Ars pripravlja pogovor, ta bo 26. novembra ob 17-ih. Pogovor bo osvetlil proces nastajanja dokumentarne oddaje in pomen ohranjanja tovrstnih zgodb v obdobju, ko se svet srečuje z novimi konflikti.
Avdiorazstava je brezplačna in odprta za vse obiskovalce Muzeja novejše zgodovine Celje. S seboj prinesite mobilni telefon in slušalke.
Organizatorji: Radio Slovenija – program Ars, ŠKUC gledališče, Muzej novejše zgodovine Celje
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo.

Gospa Judit , monodrama
sobota, 9. november, ob 20.00 v Galeriji Škuc (premiera v angleškem jeziku)
CENA VSTOPNICE 15 €, popust za dijake, upokojence, študente 10 €, zaradi omejenega obiska predstave so priporočene rezervacije na info@skuc.org .
sreda, 16. 10. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
sobota, 27. 7. 2024, ob 22. uri, premiera, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
nedelja, 28. 7. 2024, ob 19. uri, Festival Dobimo se pred Škucem, Galerija Škuc, Ljubljana.
torek, 3. 9. 2024, ob 20.00, Galerija Škuc
Ivan Cankar Gospa Judit
Monodrama, ŠKUC gledališče
Avtorica priredbe in strokovna sodelavka Tatjana Doma Režiser in scenograf Alen Jelen Kostumograf Claudi Sovrè Lektor Martin Vrtačnik Prevajalka v angleščino Ana Bohte Lektorica za angleški jezik Arven Sakti Kralj
Igra
Gospa Judit Gaja Višnar
Roman, novelo ali satirično povest, kot besedilo Gospa Judit žanrsko označujejo različni literarni zgodovinarji, je Ivan Cankar začel pisati leta 1903, izšla pa je leta 1904 kot odgovor na uničujoče in zavrnilne kritike njegovega romana Hiša Marije Pomočnice , ki je izšel leta 1903. V delu Gospa Judit je Cankar odkrito kritiziral zlagano meščansko družbo in moralo svojega časa ter z Judit vzpostavil nov lik ženske v slovenski literaturi – etično pozitiven ženski lik. Cankar v vseh svojih delih, tudi v Gospe Judit , prepleta in razvija dva tematska nastavka: hrepenenje in socialnopolitično tematiko. Tokratna odrska priredba se osredotoča na Juditino hrepenenje in njeno iskanje ljubezni, ki sta gonilo celotnega dogajanja. Judit je edinka, ki je odrasla brez materine ljubezni, izhaja iz intelektualnega okolja, njen oče je učitelj, sama je izobražena, starejši mož pa jo vpelje v družbeno elito. Zelo mlada stopi v zakon brez ljubezni, nezvestega moža prezira, do njega čuti gnus. Tako kot pred njo Ema Bovary in Ana Karenina se tudi Judit ne boji pretrgati vezi zlaganega meščanskega zakona, da bi lahko sledila zahtevam srca. Judit hrepeni po čisti ljubezni, išče jo v različnih moških, ki pa niso dovolj močni, da bi ji ljubezen vračali in tako omogočili, da bi prenehala hrepeneti po njej. Judit je v iskanju ljubezni in hrepenenju popolnoma sodobna junakinja, ki ne pristaja na kompromise, polovičarstvo in zlagane odnose. Ne podreja se pričakovanjem in zahtevam družbe, temveč se poda na samotno pot iskanja ljubezenskega ideala, kar jo pripelje do resignacije in razočaranja. Ali je prava, čista ljubezen med dvema človeškima bitjema, upoštevajoč zahteve družbe, sploh mogoča?

Ivan Cankar Madam Judit
Monodrama, ŠKUC theater
Adapted by Expert Consultant: Tatjana Doma Director and Production Designer: Alen Jelen Costume Designer: Claudi Sovrè Reader: Martin Vrtačnik English Translation: Ana Bohte English Language Consultant: Arven Šakti Kralj
Starring: Madam Judit: Gaja Višnar
In 1903, Ivan Cankar started writing his Madam Judit , a novel or a satirical story, as literary historians describe this work. Published in 1904, it was a response to all the destructive and negative criticism of his previous novel The Ward of Our Lady of Mercy , which had been released a year earlier. In Madam Judit , he openly criticized the phoney bourgeois society and the morals of the time, and introduced a new character to Slovenian literature – an ethically positive character.
In all his works, Madam Judit included, Cankar intertwines and develops two thematic aspects: the longing and the socio-political part. This theater adaptation deals mainly with Judit’s longing and her search for love, two powerful drives of the story. Judit, an only child, bereft of motherly love, stems from an intellectual background. As her father is a teacher, she is well-read and is introduced into high society by her ageing husband. Having entered a loveless marriage at a very young age, she despises her unfaithful husband, moreover, she is disgusted by him. Much like Ema Bovary and Anna Karenina before her, Judit is not afraid to sever all the constraints of a sham marriage and follow her heart. Still pining for pure love, she seeks it in many men, but they turn out too weak to be able to reciprocate this love. So, she keeps yearning ... In her longing and search for love, Judit is quite a modern character, not submitting to compromise, futile or untrue relationships. She does not bow to the expectations of society, but bravely embarks on the lonely path towards her ideal of love, only to end up in resignation and disappointment. Is real, pure love between two people even possible when all of society's demands are taken into account?
Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana

Vabimo vas na premiero zvočne igre Enosmerna vozovnica, ki bo v ponedeljek, 7. oktobra ob 16h v ljubljanski Cukrarni. Premiera in slovenska praizvedba bo v sklopu Avdiofestivala. Brezplačne vstopnice lahko prevzamete na spletni strani https://olaii.com/event/5370/radijska-igra-enosmerna-vozovnica Avtor: Nick Teunissen , prevajalec: Aleš Kranjec , režiser: Alen Jelen , dramaturg: Matjaž Briški , redaktorica: Kaja Novosel , glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina , tonski mojster: Matjaž Miklič , lektorica: Tinka Kos , fonetičarka: Mateja Juričan. Igralca v živo: Aleš Kranjec , Tadej Pišek . Nastopajoči na zvočnem posnetku: Aleš Valič , Silva Čušin , Valter Dragan , Vesna Jevnikar , Urban Brenčič in Anja Novak .
Uprizoritev je zamišljena kot preplet žive igre na odru in zvočnih posnetkov. Enosmerna vozovnica pa tudi zaključek dvoletnega projekta o sarajevskem predoru rešitve. Alen Jelen je lani poleti v Sarajevu posnel pričevanja ljudi, ki so tesni povezani s predorom, ki je med vojno povezoval obkoljeno Sarajevo s osvobojenim ozemljem. Dokumentarec o predoru rešitve se prav tedni predstavlja v tekmovalnem programu na enem največjih medijskih festivalov Prix Europa v Berlinu. V dokumentarcu je ena od prič tudi Ismir Hero, ki Alenu Jelenu zaupal svojo zgodbo o odhodu z vojno vihro zajetega Sarajeva in mladega življenja. Enosmerna vozovnica je tudi zgodba o Ismirju in neke vrste tudi dokument časa.

»Osrednja ideja za tekst »Enosmerna vozovnica« je poskus ozaveščanja, kaj se je tukaj dogajalo med vojno v devetdesetih. Kot Nizozemec iz Amsterdama sem bil osupel, kako ne vemo nič o tej vojni. Kako ne vemo nič, kaj se na Balkanu dogaja danes… Kot umetnika me zelo zanima, kako vojna vpliva na človeka, zanimajo me človeške izkušnje. Na ta dva vidika želim odgovoriti v tej gledališko-radijski uprizoritvi. Zgodba ljubezni mojega življenja je logična izbira. Ismir je med vojno tri leta in pol kot televizijski režiser preživel v Sarajevu… Njegova zgodba predstavlja pomemben del predstave. Na zelo osebni in človeški ravni se skušam dotakniti te grozne vojne. Enosmerna vozovnica je predstava o Ismirjevi travmi, kot se je občutila v najinem odnosu. Je predstava o soočanju s to travmo, o soočanju s preteklostjo, o tem, kako se preteklost kaže tukaj in zdaj…« Nick Teunissen

»…Ko mi je Nick rekel, da bi postavil predstavo o mojem življenju in življenju moje družine v Sarajevu, sem najprej rekel ne. Čez nekaj dni me je ponovno nagovoril in me vprašal, kako bi se jaz počutil, če bi tako odklonilno reagirali sodelujoči v mojih dokumentarcih in reportažah. Zavedel sem se, da ima prav… Nick mi je pomagal, da predelam nekatere vojne travme, ki so bile absolutno prisotne v mojem življenju. Dal sem mu na stotine ur intervjujev, moj edini pogoj je bil, da se sam ne mešam v njegovo kreativno delo…« Ismir Hero



O Enosmerni vozovnici
Skozi večplastne, zadušljivo grenko-sladke pripovedi dveh prijateljev vstopamo v svet izgubljenih sanj, ranjene mladosti, potlačenih spominov in vojnih grozot. Zgodba se odvija kot romanje med dvema mestoma, Amsterdamom in Sarajevom, ter simbolizira dialog dveh prijateljev. Ta se odvija še v mirnem času, potem ko je bilo Sarajevo okupirano, in pozneje, ko so bile vojne grozote v Sarajevu mimo. A skozi vse te skrite travme se nenehno preliva svetloba ljubezni do staršev, domovine, rodnega mesta in iskrenega prijateljstva, ki ne pozna meja. Tenkočutna nit njunih pogovorov razkriva življenje Ismirja, ki je razpet med ljubeznijo do domovine in samoohranitvijo. Prek zgodb ostalih protagonistov se postopoma riše relief njegovih fobij, s katerimi se mora soočiti. Kljub vsemu življenje neomajno teče dalje. V njegovem iskrenju se zrcalijo tudi upanje, človeška toplina in dobrosrčnost, s katerimi se Ismir osvobodi prekletih sanj in preboli vojno. Do pomiritve s samim seboj in svojimi zakopanimi strahovi pa se lahko dokoplje le v mestu svojega otroštva, ki ga je moral pustiti za sabo.

O avtorju
Nick Teunissen je nizozemski umetnik, pisatelj, politični komentator, igralec in režiser, rojen v Amsterdamu leta 1982. Njegova povezanost z Bosno in Hercegovino močno vpliva na njegovo delo. Posveča se pripovedovanju neizrečenih zgodb iz bosanske vojne, še posebej genocida v Srebrenici. Sodeluje tudi z različnimi organizacijami, kot sta fundacija Platform Hero in MasterPeace, kjer se prepletajo njegova umetniška in humanitarna prizadevanja. Predstava Enosmerna vozovnica je bila uprizorjena tako na Nizomske kot v Bosni in Hercegovini. Nick Teunissen piše tudi kolumne o aktualnih dogodkih na Balkanu za televizjsko hišo Al Jazeera in De Volkskrant.

O protagonistu
Ismir Hero je nizozemsko-bosanski filmski režiser in producent. Deluje med Nizozemsko in Balkanom. Že kot najstnik, med vojno v BiH, je kot realizator in novinar dela na RTV Sarajevo. Snema tudi dokumentarne filme. Od leta 2016 živi in dela v Sarajevu kot fixer, lokalni producent in prevajalec za produkcije uglednih organizacij in medijskih hiš (Al Jazeera, ARTE, NOS Journaal in The Guardian).


ŠKUC gledališče finančno podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana