JAVNO POVABILO 2025
Društvo ŠKUC vabi ustvarjalke in ustvarjalce k sodelovanju pri projektih Muzika na Starem trgu , Teater v galeriji in ustvarjalnih delavnicah za otroke in mlade .
Muzika na Starem trgu in Teater v galeriji
Cikel koncertov Muzika na Starem trgu že od svojih začetkov poleg že izoblikovanih in uveljavljenih skupin, vključuje tudi mlade avtorje in izvajalce različnih glasbenih zvrsti (klasika, jazz, ambientalna, sodobna improvizirana glasba, etno, …). Prav slednje vabimo tudi v letu 2025 z javnim povabilom. V okviru cikla Muzika na Starem trgu si ŠKUC želi predstaviti nove, nekomercialne in še neuveljavljene ustvarjalce, ki bi želeli svoje delo predstaviti širši publiki v samem centru Ljubljane. Namen cikla je predstaviti raznolik program različnih glasbenih zvrsti ter zanimivih in inovativnih pristopov. V ta sklop se lahko uvrstijo tudi kombinacije različnih zvrsti umetnosti, kot je primer glasbenega performansa z igro ali glasbeno-vizualnega performansa, … Cikel koncertov Muzika na Starem trgu poteka skozi leto v Galeriji Škuc in v mesecu juliju pred Galerijo ŠKUC.
Teater v galeriji je gledališki festival, ki predstavlja aktualno gledališko produkcijo za otroke in odrasle. V letu 2025 ga bomo organizirali že dvaindvajseto leto zapored. Festival bo potekal v mesecu juliju na malem odru pred Galerijo Škuc, zahtevnejše predstave pa v prostorih galerije. Tudi v sklopu Teatra v galeriji želimo k sodelovanju privabiti nove, nekomercialne in še neuveljavljene ustvarjalce, skupine in kulturna društva, ki želijo predstaviti svojo produkcijo. ŠKUC si želi, da bi v okviru tega cikla predstavili nova dramska dela, dela mladih neuveljavljenih dramskih ustvarjalcev, ki lahko vključujejo otroške predstave, ulično gledališče, performans, body art in inovativne kombinacije gledališča z drugimi umetnostnimi zvrstmi. Pomemben dejavnik pri izboru sodelujočih bo tako tehnična izvedljivost projekta, kot umeščenost prostora v staro mestno jedro. Izmed prejetih prijav bo selektorska komisija izbrala najmanj šest umetnikov/skupin. Prijave naj vsebujejo kratko predstavitev avtorja ali avtorske skupine, predstavitev dela ter avdio, video in slikovni material. Društvo ŠKUC prejetega materiala ne vrača.
Ustvarjalne delavnice za otroke in mlade
Program Društva ŠKUC vključuje tudi ustvarjalno-izobraževalne delavnice za otroke (Škucove packarije) in mlade (Ustvarjalni ponedeljki). Enodnevne delavnice potekajo v Galeriji Škuc in Info centru čez celo leto, večdnevne delavnice pa izvajamo v času poletnih festivalov Živa književnost in Dobimo se pred Škucem. K sodelovanju vabimo ustvarjalce in ustvarjalke z različnih področij (likovna, glasbena, gledališka, literatura, sodobni mediji …). Pri izbiri bo pomembno vlogo igrala inovativnost vsebin in pristopov. Prijava naj vsebuje kratko predstavitev avtorja in predlog delavnice, trajanje in priporočljivo starost udeležencev.

Izbranim avtorjem oz. skupinam bo ŠKUC poleg honorarja omogočil tudi nadaljnje sodelovanje ter promocijo njihovega dela. Svoje prijave oddajte najpozneje do ponedeljka, 31. marca 2025, na naslov: Društvo ŠKUC, p. p. 4337, Ljubljana ali po elektronski pošti: info@skuc.org .

IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV, monodrama
PONOVITVE:
nedelja, 25. 5., ob 20.00, Klub Monokel
ponedeljek, 26. 5., ob 20.00, Klub Monokel
torek, 27. 5., ob 20.00 Klub Monokel
cena vstopnice: 10 €, 7 € študentje, dijaki, upokojenci, rezervacije vstopnic: info@skuc.org
petek, 4. 4., ob 20.00 Klub Monokel
sobota, 5. 4., ob 20.00, Klub Monokel
četrtek, 10. 4., ob 20.00, Klub Monokel
četrtek, 3. 4. 2025, ob 20.00, klub Monokel, premiera
V monodrami IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV gre za prvoosebno izpoved gospe Suad, osemdesetletne prebivalke Gaze, ki danes morda ni več živa. Ahmed Masud, palestinski pisatelj in dramatik, sicer profesor angleške književnosti na univerzi v Londonu, je leta 2014 o njej napisal dramo. In Hadži Suad, gospa Suad, kot jo je poimenoval, je hkrati postala še fikcija. Simbol odpora in nepodredljivosti palestinskega ljudstva. Dramska oseba, ki zaradi strašne resničnosti, v katero je ujet njen narod sredi največjega koncentracijskega taborišča na svetu, kot palestinska Mati Korajža postane za vedno živa.

Draga Potočnjak, fotografija z vaje B. Bučinel

Eda Čufer
Nekaj misli ob uprizoritvi Izdelovalke mrtvaških prtov
Danes zjutraj (18. 3. 2025) so me novice o brutalnem pokolu civilistov, med njimi več kot sto otrocih, v zgodnjih jutranjih urah ubitih v Gazi, prestregle, ravno ko sem se pripravljala na pisanje tega sestavka o Izdelovalki mrtvaških prtov – uprizoritvi, ki nastaja po besedilu palestinskega avtorja Ahmeda Masuda. Tekst se začne s prizorom, ki se je za mnoge uresničil danes zjutraj. Junakinja Hadži Suad v prvem prizoru premišljuje, ali je mogoče prav danes dan, ko bo umrla v enem od izraelskih zračnih napadov.
Čeprav je nastanek besedila spodbudila enainpetdesetdnevna vojna v Gazi leta 2014 (potem ko je avtor že več kot desetletje živel v Angliji), se zdi, kot da bi se dogajalo v realnem času leta 2025. To časovno prekrivanje postavlja pred nas, ustvarjalce predstave, izziv. Kako se znajti med fiktivnostjo literarno-gledališkega besedila in medijsko fikcionalizacijo realne genocidne vojne in progress ?
Absurdistični, nadrealistični in sarkastični ton in razvoj Masudovega besedila pod površino skriva resnično tragedijo generacij Palestincev, ki so svoja življenja preživeli v zasilnih domovih, taboriščih in getih. Hadži Suad nas v svoji pripovedi vodi od angleške kolonizacije pred katastrofo ( nakba ), s katero se leta 1948 začne nenehno preganjanje in razseljevanje Palestincev, do enainpetdesetdnevne vojne leta 2014 (in posredno do genocidne vojne 2023–2025, ki je v polnem teku). Med nakbo so bili ubiti Suadini starši in celotna družina, med prvo intifado je bil ubit sin, najdenček, ki ga je zapuščenega našla v kaosu nakbe ,leta 2014 pa se sooča z dejstvom, da je vnuk Gasan prebegnil v izraelsko vojsko, ki jo bo mogoče prav »tistega dne« ubila.
Ustvarjalci predstave se sprašujemo, ali je to drama absurda ali tragedija, ki se izteče v umor matere. Kako to delo uprizoriti in ga odigrati?
Ko je Susan Sontag leta 1993 prišla v oblegano Sarajevo in je tam z igralci štiri tedne postavljala na oder Beckettovo igro Čakajoč Godota , se mi je zdel izbor teksta skoraj tavtološko banalen, saj smo takrat, ujeti v efekt CNN-a , zares, kakor na Godota, čakali na mednarodno voljo in politično ter vojaško pomoč pri zaustavitvi vojne, ki se je pred našimi očmi razvijala v genocidno (Srebrenica). Toda mogoče sta Beckett in dramatika absurda prava smer v iskanju notranjih občutij, prek katerih bi se lahko povezali svetovi resnične osemdesetletne izdelovalke mrtvaških prtov iz Gaze, Masuda, ki v Londonu živi življenje, kakršnega ne bi mogel živeti, če bi ostal v Palestini, in nas, ki se trudimo v to vživeti in razumeti, seveda na osnovi lastnih izkušenj in informacij, ki jih imamo na voljo.
V Beckettovi drami, ki je bila napisana konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, je Theodor Adorno odkrival preoblečeno tragedijo, ki sta jo spodbudili izkušnja holokavsta in moderna kriza smisla po drugi svetovni vojni. Ko smo bili v devetdesetih letih zgroženi nad pomanjkanjem mednarodne solidarnosti med vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki so jo štiriindvajset ur na dan globalno predvajale multinacionalne kabelske in satelitske mreže, smo se pogosto spraševali, kam je izginil humanizem eksistencializma in absurdizma. Ali je treba krivdo iskati v relativizmu poststrukturalizma in postmodernizma? V ujetosti v vlogo gledalcev pokolov, ki ne morejo narediti ničesar? V Pogledu na bolečino drugega (2003) Susan Sontag piše prav o odzivu ljudi na medijske podobe aktualnega sodobnega vojnega nasilja. Ko so po planetu zaokrožili prvi posnetki in fotografije vojne v Sarajevu, katere tarča so bili civilisti, so ljudje čutili, da bi bilo treba nekaj narediti, takoj. Kasneje so se prizorov iz Bosne zasitili, ker se ta vojna ni in ni hotela končati.
Kako naj se torej odzovemo na slabih sto let trajajoče vse hujše krčenje in odvzemanje življenjskega prostora in na nenehno represijo nad palestinskim narodom, represijo, ki se razvija v odprt genocid, znova, pred našimi očmi? Sama bom sklenila z upanjem, da ga je še mogoče ustaviti in krivce zanj spraviti na sodišče.
KOLOFON:
Ahmed Masud: IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV
Prevajalka: Kristina Božič, režiser: Ivan Peternelj, igrata: Draga Potočnjak in Ivan Peternelj, dramaturginja: Eda Čufer, scenografka: Ema Kugler, kostumografka: Slavica Janošević, lektorica: Mateja Dermelj, oblikovalec gledališkega lista: Matej Peternelj, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, tonska mojstrica: Lana Križaj, izvršna producentka: Barbara Hribar
Predstava je nastala v produkciji Društva za umetnost AVGUS in ŠKUC gledališča ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo Republike Slovenija.
Zahvaljujemo se Slovenskemu mladinskemu gledališču in Tanji Velagić.

Berta Bojetu Boeta: Pogovori v hiši Karlstein
Včasih veš, nekje je zapuščenost
ponovitev: ponedeljek, 10. 3. 2025, ob 20.00, Galerija Škuc
cena vstopnice 10 €, študentje dija ki in upokojenci 7 €, priporočene rezervacije na info@skuc.org
Berta Bojetu Boeta
»V procesu smo raziskovali relacijski prostor odnosov za uprizarjanje zahtevnih čustvenih stanj. Nekaj zelo lepega, močnega in transformativnega je v tem, ko se uzremo v bolečini. Strahu. Jezi. Žalosti. Upanju. Stik s temi globokimi čutenji nosi posebno avro lepote in mehkobe. Ranljivosti in dostopnosti. Te ptice , ki si jih delimo, smo želeli uzreti s sočutjem in jih preliti v format uprizoritve, kjer jih lahko začutimo ne samo na kognitivni, temveč na globoko telesni, psiho-organski ravni,« je skupinski proces predstavila režiserka Saška Rakef . Skladateljici pri projektu sta bili Ingrid Mačus in Bojana Šaljić Podešva : »Menim, da je izmed vseh mojih sodelovanj s Saško Rakef pri tem delu uspel najgloblji spoj vseh izraznih sredstev, vseh vstopajočih umetniških intenc. Forma je zato samosvoja, je homogena zlitina energije zvočnih plasti, ki se pretakajo skozi zvočnike in kovinske plošče, besednih pomenov in igre oziroma giba; lahko bi rekli, da prostor transformirajo enovite, pulzirajoče skulpture iz zvoka in telesa.« In po besedah Ingrid Mačus je »raziskovanje zvočne razsežnosti besedila odpiralo možnost za stik z globljimi plastmi sedimentiranih zaznamujočih življenjskih izkušenj, kar se je med projektom utelesilo kot organski dialog med pomenom in občutkom. Razvejana zvočno-poetične slika se ponekod razrašča v večplastnost ritualnih ponavljanj, ponekod pa se izčisti v prosojne linearnosti.« Igralka Mojka Končar pa je izkušnjo strnila z besedami: »Ustvarjalni proces Pogovorov v hiši Karlstein bi najbolje povzela kar z Bertinimi besedami: 'To je obračun s seboj in pogovor med vsemi mrtvimi, z vsemi pozabljenimi, z vsemi zavrženimi. To je srečanje s samim seboj, preden odideš. Kam? Saj ne vemo.' To je zame odsev v zrcalu, je blazni ples, je trganje ptičjega krila na hrbtu, ki zaplapola okrog pasu slehernice in vseh njenih predic. Je molitev, ki ne čaka na boga, ker nas je že davno zapustil, in je bolečina, ki nas oblikuje, da iz rane poženejo nove begonije. Zdi se, da sta Jozefina I in Jozefina II postali zvočna kompozicija in beseda, ali pa beseda in glasba, petje in gib, ki se tako prepletata, da sta pravzaprav eno. To pa je mogoče zaradi tesnega sodelovanja z zvočnimi mojstricami, ki so me obdajale v tem procesu, da smo lahko ustvarile tak preplet naših izraznih poti v tej prvi in 'zadnji uri Jozefine', kot je rekla Berta, ki zato postane tudi moja, njena, naša in srčno upam, da tudi vaša.«
Oblikovanje zvoka podpisuje Urban Gruden , vizualno podobo Lucija Zucchiati , oblikovanje svetlobe Domen Lušin , neposredni prenos Matjaž Miklič . Dramaturginja pri projektu je bila Vilma Štritof , lektorica Mateja Juričan . Izdelava kostuma Nika Dolgan . Pogovori v Hiši Karlstein so nastali v koprodukciji 3. programa Radia Slovenija – programa ARS in ŠKUC gledališča. Premiera zvočnega performansa z neposrednim radijskim prenosom na programu ARS bo v ponedeljek, 23. decembra, ob 20.00 v galeriji ŠKUC in na 3. programu Radia Slovenija – programu ARS.
Produkcija: ŠKUC gledališče, Radio Slovenija (program Ars)
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Ana Marija Veselčić: DOMOVCI
Ponovitvi predstave:
torek, 10. 12. 2024, ob 18.00, za center Janeza Levca
torek 3. 12. 2024, ob 10.00 za center Janeza Levca
8. 11. 2023, ob 11.00, Cirius Kamnik
Premiera: četrtek, 27. 7. 2023, ob 22. 00, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana O predstavi
Zdaj že odrasla Lela se ob obisku doma za zapuščene otroke, v katerem je preživljala svoje otroštvo, spominja dogodkov, ki so nekoč oblikovali njen vsakdan. Tu so se sklepala prijateljstva, vnemale so se prve ljubezni, zgodila so se razočaranja, rojevali so se upi za prihodnost in počasi, ne da bi kdo zares opazil, so ob tem otroci odraščali. Nikogar od Lelinih nekdanjih prijateljev ni več tu, v domu, a ona jih kljub temu pride obiskat prav sem, kjer so otroci brez družin drug drugemu predstavljali nadomestno družino.
Lela se spominja samosvoje lepotice Suzane in njene simpatije, frajerja Daske, ki sta, ne da bi si to priznala, skupaj odkrivala, kako težko je biti pred drugimi iskren in ranljiv, če si bil sam nekoč ranjen in zapuščen. Spominja se vzgojiteljic, ki so raje pile že drugo dopoldansko kavo, kakor da bi se ukvarjale z otroki, ter tihega in zadržanega Frana, ki si je najbolj od vsega želel imeti telefon, kot so ga imeli vsi drugi, da bi ga odsotna mama lahko kdaj pa kdaj poklicala. Iz spomina vznikajo prizori izletov na morje, božičnih praznikov in športnih tekmovanj, dokler se Lela nazadnje ne spomni še same sebe kot majhne deklice, ki je ves ta svet le opazovala in se učila, kako življenje teče po ustaljenem tiru, ne glede na to, kdo si in od kod prihajaš.
Ves svet je poln takih črnih lukenj, kot je ta dom, a nobena ti ni tako znana kot tista, v kateri odraščaš.
O avtorici
Ana Marija Veselčić (1991) je hrvaška igralka, članica ansambla HNK Split. Dramsko besedilo z izvirnim naslovom Domaši je napisala na podlagi osebne izkušnje odraščanja v domu svete Ane za zanemarjene otroke v Vinkovcih na Hrvaškem. Študirala je na umetniški akademiji v Splitu, kjer je diplomirala z uprizoritvijo omenjenega dramskega besedila. Zanjo je leta 2019 prejela nagrado za izvirno dramsko besedilo, leta 2020 pa še nagrado marul za najboljšo žensko vlogo na festivalu Marulićevi dnevi.
Kolofon
Režiser: Alen Jelen
Igralka: Lara Wolf
Dramaturginja in avtorica priredbe: Katja Markič
Kostumograf in fotograf: Claudi Sovrè
Lektor: Martin Vrtačnik
Tonski mojster: Urban Gruden
V monodrami so uporabljeni posnetki iz istoimenske radijske igre, v kateri so nastopili Lara Fortuna (Suzana), Jure Žavbi (Daska), Filip Štepec (Fran), Lučka Počkaj (Zdravka) in Lara Wolf (Lela).
Produkcija: ŠKUC gledališče, Radio Slovenija (program Ars) in Zavod Kolaž
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana

Predor rešitve – Tunel spasa, Avdiorazstava
20. – 27. november 2024, Muzeju novejše zgodovine v Celju, Prešernova ulica 17, Celje.
V Muzeju novejše zgodovine Celje bo od 20. do 27. novembra 2024 na ogled avdiorazstava "Predor rešitve – Tunel spasa", ki razkriva zgodbe osmih prič o izkušnjah prehajanja skozi znameniti predor pod sarajevskim letališčem. Ta predor, zgrajen med obleganjem Sarajeva, je v najhujših trenutkih vojne pomenil edino povezavo med obleganim mestom in svobodo.
Na avdiorazstavi bodo razstavljeni portreti pričevalcev, ki jih je med snemanjem radijske dokumentarne oddaje ustvaril fotograf Igor Husbašić.
Razstava prinaša pričevanja osmih posameznikov, ki iz svoje perspektive osvetljujejo pomen predora, ne samo kot preživetvene poti, ampak tudi kot simbola upanja, inovativnosti in človeške vzdržljivosti. Pričevalci so arhitektka Ena Kukić, kustosinja Belma Čuzović, kustos in mladoletni borec vojske Bosne in Hercegovine Edis Kolar, televizijski režiser Ismir Hero, učiteljica Indira Buljibašić, kopač predora Fuad Serdarević, kustos in športnik Midhat Karić ter arhitektka Selma Catović Hughes, katerih zgodbe so zajete z veliko občutljivosti in dokumentarističnega pristopa.
Razstava "Predor rešitve" nas opominja, kako pomembno je ohranjanje zgodovinskega spomina. Predor rešitve (Tunel B-D) ni bil le fizični prehod, ampak simbol neuklonljive volje do življenja.
Kot pravi režiser Alen Jelen: *"Vsaka zgodba iz predora nosi del naše skupne zgodovine. Ohranjanje teh zgodb je ključnega pomena za razumevanje preteklosti in graditev boljše prihodnosti."
Predor rešitve pa niso samo pretresljive zgodbe posameznikov, ki so se znašli sredi vojne vihre v okupiranem Sarajevu, temveč je poklon vsemu, kar se skriva v nas. Zgodbe o predoru rešitve so sinonim za naše strahove, vendar hkrati tudi prispodoba za lepoto in luč, ki posije na koncu tunela. Avdiorazstava obsega čustvena in slikovita pričevanja osmih ljudi, katerih življenja so zaznamovana z vojno in predorom rešitve.
Ena Kukić : "Čakala sem, da prvič po dveh letih spet vidim očeta. Med hojo skozi predor mi je noga zdrsnila med lesene deske, mama pa je panično klicala na pomoč. Te občutke vlage in tesnobe bom nosila s seboj vse življenje."
Belma Čuzović : "… Moji prvi spomini na obleganje Sarajeva so prepleteni z vonjem vojne – vse je bilo povezano s pomanjkanjem, strahom in hkratnim iskanjem upanja pri ljudeh …"
Edis Kolar: "… Predor ni bil nikoli skrivnost, bil je rešilna bilka. Vsak prehod je bil tveganje, vendar za številne tudi edina možnost, da preživijo ..." Indira Buljubašić: "… Ko sem prvič stopila v predor, noseča in z nahrbtnikom, polnim mesa in z bučo za moje starše, nisem čutila strahu. Vedela sem le, da moram naprej – življenje je bilo močnejše od nevarnosti ..."
Fuad Serdarević : "… Kopal sem tri mesece. Vodo smo na začetku odvajali ročno, z vedri. Šele ko smo dobili črpalko, smo lahko nadaljevali. Zemlja je bila blatna in polna gline, toda delo je bilo nujno. V predoru je odmevala pesem in ti redki trenutki sproščenosti so bili v napetosti vojne neprecenljivi …«
Selma Čatović-Hughes: "… Ko smo med vojno kuhali iz droži, smo jedi poimenovali tako, da so nas spominjale na preteklost – ocvrte zrezke ali piščančja jetrca. To nas je ohranjalo povezane z življenjem, ki smo ga nekoč poznali …"
Ismir Hero : "… Pomlad 1992 je bila prelomna. Takrat sem spoznal, da se življenje ne bo nikoli več vrnilo v prejšnje tirnice. Ljudje, ki so prečkali predor, so vedeli, da nimajo druge izbire …"
Midhat Karić : "… Nikoli ne bom pozabil občutka, ko sem prvič prečkal predor. Voda je segala do kolen, moja glava je skoraj zadela tramove, a občutek, da grem proti življenju, je bil neizmerno močan …"
Na avdiorazstavi bo mogoče slišati tudi radijsko dokumentarno oddajo Predor rešitve, ki je nastala v produkciji Radia Slovenija – programa Ars, gledališča ŠKUC in muzeja Predor rešitve.
Ob odprtju razstave, **20. novembra ob 19-ih**, bo predstavljena tudi zvočna igra "Enosmerna vozovnica" nizozemskega avtorja Nicka Teunissna. Nastopila bosta igralca Tadej Pišek in Aleš Kranjec.
"Predor rešitve" je opomnik, kako pomembno je ohranjati zgodbe preživelih in jih postavljati v kontekst današnjih konfliktov. Kot pravi Indira Buljubašić: "Vojna ni uničila le mest, uničila je tudi sanje. A predor nas opominja, da obstaja pot naprej, tudi v najtemnejših časih."
Poleg razstave program Ars pripravlja pogovor, ta bo 26. novembra ob 17-ih. Pogovor bo osvetlil proces nastajanja dokumentarne oddaje in pomen ohranjanja tovrstnih zgodb v obdobju, ko se svet srečuje z novimi konflikti.
Avdiorazstava je brezplačna in odprta za vse obiskovalce Muzeja novejše zgodovine Celje. S seboj prinesite mobilni telefon in slušalke.
Organizatorji: Radio Slovenija – program Ars, ŠKUC gledališče, Muzej novejše zgodovine Celje
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo.