Nataša Velikonja: Plevel

Ljubljana ŠKUC-Vizibilija 2004  
»Plevel« je tretja pesniška zbirka Nataše Velikonja. Delo je podnaslovljeno kot »zbirka nepovezanih zapiskov«. Knjiga vsebuje enajst pesmi v prozi (z naslovi »revolucija« »plevel« »pozdrav iz zadnje klopi« »prva vrsta« »zahvala« »36.350 tolarjev za tri dni« »bivanjska enota« »polsen« »spomin na generacijo« »ob pol sedmih zjutraj« in »želja je lakota je ogenj«) kratkih zapisov ki spominjajo na stilizirane dnevniške zabeležke biografske notice ali mimobežne osebne komentarje. Osebni moment je v pesmih spretno vpleten v družbeno dogajanje - osebno je v njih upodobljeno kot družbeni učinek in nikakor ne kot zaključena esencialistična enota. Nataša Velikonja je s pričujočo pesniško zbirko prestopila od intimistične ljubezenske lirike ki je označevala prvi dve pesniški zbirki »Abonma« (1994) in »Žejo« (1999) na področje družbenih bojev. Avtorica stoji v središču družbenih bojev že zgolj zato ker se njena subjektivna pozicija nahaja v samem presečišču manjšinskih kategorij - lezbištva levičarstva individualizma homo subkulture socialne brezperspektivnosti in intelektualne brezperspektivnosti. Pesniško zbirko »Plevel« gotovo obeležuje odmik od etabliranega pesniškega diskurza v Sloveniji. Odmik označuje že forma pesmi ki se ne poslužuje »klasičnih« pesniških izraznih pripomočkov prispodob metafor verzov ne poslužuje pa se niti modernističnega poigravanja s formo. Pesniški subjekt ni ujet v značilno literarno transcendenco kjer se zdi konkretizacija dogajanja zavestno spuščanje v materialno stvarnost že kar oskrunjenje poetske liričnosti. Nataša Velikonja se brez zadržkov spušča v produkcijsko naravo izkustva: prvoosebni lik ne nosi vloge pripovedovalke temveč tiste ki realnost neposredno doživlja: s tem ukine pripovedno oddaljenost nevtralnost ki nudi bralstvu določeno identifikacijsko ležernost ter uvede radikalno subjektivnost perspektive do katere se bralstvo mora opredeliti. Bralstvo tako naleti na anti-junakinjo ki se nahaja sredi vse-prežemajoče kapitalske naravnanosti sodobnosti ki svoj moč podpira z militarizacijo in klerikalizmom; sredi padca vere v kolektivni revolucionarni angažma; v primežu homofobije ki dominira nad lezbičnimi ljubeznimi. Izhod ki ga ponuja pesniška zbirka »Plevel« se nahaja v popolni dekonstrukciji privzetih identitet osebnih zgodb in spominov to je v popolni dezidentifikaciji. Fotografija na naslovnici pesniške zbirke »Plevel« je delo fotografinje Maje Vauda (iz zbirke »Array« iz leta 1992) oblikovanje je delo dvojca Phant & Puntza. Izid knjige v nakladi petsto izvodov je omogočilo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije.  

 

recenzije:Suzana Tratnik: »Nataša Velikonja: 'Plevel'. Iz zadnje klopi«Večer 24.1.2005Nataša Velikonja je že sredi devetdesetih vzbudila pozornost s pesniškim prvencem 'Abonma' in nekaj let pozneje z drugo zbirko imenovano 'Žeja'. Konec lanskega leta pa je izdala tretjo zbirko v svojem ustvarjalnem opusu morda najboljše in gotovo izjemno zrelo a tudi najbolj udarno in neizprosno delo. Avtorica ga je suvereno poimenovala 'Plevel' in ga v podnaslovu cinično-ironično opredelila za »zbirko nepovezanih zapiskov« ne meneč se za meje med poezijo in prozo med etablirano umetniško izpovedjo in navidez sprotnimi impulzivnimi beležkami med »zgolj« osebo izkušnjo in javno sfero politike. Zvečine kratke in jedrnate zapise nedvomno integrira vseprežemajoča ljubezenska izjava konkretni njej. Toda ta ljubezenska zgodba je vedno ponazorjena na ozadju »osebnih okoliščin« ki jih sprožajo družbene razmere homofobije in splošno ozračje »mehkega« kulturnega nasilja v obliki terorja vsiljenih izbir. In zgodi se tudi narobe da namreč prevladujoče družbenoekonomske razmere lahko postanejo vzrok težke osebne žalosti: »skratka prijatelj gre v tujino za leto dni in mi hoče oddati stanovanje za tisoč mark mesečno. v knjižnici sem naštela šestintrideset zamudnikov in v petek zvečer sem bila tako potrta zaradi tega in sem ponavljala kako je jasno da komunizem ne bo nikdar uspel ker ljudje nimajo odnosa do javne lastnine in kako je kapitalizem točno po meri ljudi in kako je točno to kar zmorejo« (str. 53). Da niti sama subjektova zasebnost nenazadnje ni prav nič kaj zelo osebnega – razen odločitve za lastno generacijo - izpričuje tudi avtoričin intimen spomin ki je po svoji kontradiktorni naravi pravzaprav javen in množičen: »se spominjate beograjske ekatarine velike? to so bili ljudje rock bend ki nam je mnogim moje generacije rojene ob koncu šestdesetih in naseljene v črna mršava telesa osemdesetih določil kulturni okus ljubezenski okus nas vzgojil in nam šepnil pogum za samoto obarval kriterije prijateljstva…« (str. 97). Kar najbolj veže razvezane zapiske Nataše Velikonje je morda tudi tisto kar najbolj zareže in sicer iluzornost meje med varno intimno zasebno sfero in tršo neprijaznejšo javno sfero: »jaz nimam nobene perspektive in nobenega veznega tkiva ni nihče ne ve zame. živim predcivilizacijsko izgubljeno življenje« (str. 23). Pravzaprav v subjektovi lupinici hitro zazijajo razpoke ko se njegov vsakdan spremeni v socialno moro iskanja podnajemniškega stanovanja (»new york london berlin tam imaš lukenj kolikor hočeš. djuna je najprej pila potem ne več potem je samo še renčala. crisp je cele dneve ležal na postelji. tega v ljubljani ne moreš ker v ljubljani imaš samo stanovanja polna rjavega pohištva za srednji sloj jaz pa sem divjak«) ko mu agenti in stanodajalci tako prehvaljeno visoko raven intelektualnega življenja odmerijo z dovoljenim številom knjižnih polic v podnajemniški sobi – če sploh. Hja kljub intelektualni zagnanosti (»ko sem imela osemnajst let še nisem vedela da bom potem sedemnajst let pisala kot kreten«) vsi ne lezejo iz zadnje klopi k istemu premočrtnemu cilju v prvi vrsti: »zvečer gledam na otvoritvi mesta žensk skrite lezbijke v prvi vrsti vse takšne iz ljubljanske univerze oblečene drugače kot tedaj ko pridejo v monokel ali na metelkovo. univerza je drugačna in cankarjev dom je drugačen in prva vrsta je drugačna« (str. 65). Kritično reflektira pesnica pripovedovalka še druge vrste pridobitniškega intelektualizma med drugim tudi stalno jago na status samozaposlene v kulturi. Ne le preglasitev iluzij pač pa zlasti obračun s surovim idealizmom – tako preteklih neodločnih ljubimk kot posiljenih zamisli o kakršni koli skupni »manjšinski« fronti – je tisto kar prostim verzom Nataše Velikonje daje tudi hkrati učinek ostrih definicij oziroma tiste pesmi ki jo je pesnica Taja Kramberger nekoč opredelila kot intelektualno spoznanje. Tako neprizanesljivo spoznavna je že uvodna pesem ki odpira prvi tematski sklop 'Plevela' z naslovom 'revolucija': »po tem ko sem vso noč in pravzaprav ves teden imela napade panike. zdaj se počutim svobodno svobodno pred iluzijami ki sem jih imela ta leta da obstajajo združena fronta solidarnost prihodnost ali širši krog podpornih prijateljev. veljam samo toliko kolikor bo nekdo pritisnil svoje ustnice na moj trebuh« (str. 7). 'Plevel' Nataše Velikonja se v vseh tematskih sklopih zbirke prime globoko in trdno. Saj ne zagovarja koncepta revolucije temveč odpora: čim ga izpuliš požene drugje. Delo 1. junij 2005 recenziral P.K.:»Iz tiskarne: NATAŠA VELIKONJA: 'PLEVEL'« 'Plevel' je tretja zbirka pesnice prevajalke in lezbične aktivistke ki so ji pred mesecem in pol zavrnili prošnjo o podaljšanju statusa kulturnega delavca hkrati pa je dobila tudi javno podporo številnih kulturniških kolegov in kolegic. Komisija na ministrstvu za kulturo te zbirke očitno (še) ni imela v rokah sicer ne bi zapisala da ima avtorica »preskromen opus v zadnjem triletnem obdobju«. 'Plevel' ne dokazuje samo tega da je pesnica v zadnjih letih nekaj ustvarjalnega počela ampak tudi to da vztraja na sociotematski fronti ki velja za marginalno a z literarno-poetskim instrumentarijem ki to fronto prebija. Družbenokritična subverzija ki je spritus večine besedil (»zvečer gledam na otvoritvi mesta žensk skrite lezbijke v prvi vrsti vse takšne iz ljubljanske univerze oblečene drugače kot tedaj ko pridejo v monokel ali na metelkovo. univerza je drugačna in cankarjev dom je drugačen in prva vrsta je drugačna« - preberemo v enem iz razdelka »Prva vrsta«) se tako prepleta z avtoironičnim (»jaz se takoj vsadim kot plevel« - je rečeno na začetku knjige) a tudi lirično deskriptivnimi držami. Prozaizirani pesniški zapisi nekateri le nekajvrstični so večinoma na lovu za dvema predmetoma poželenja: za ljubljeno žensko in za novim stanovanjem. Televizijska oddaja »Knjiga mene briga« (SLO 1 21.6.2005): o knjigi 'Ljubezen iz daljave – Provansalska trubadurska lirika' citat literarne kritičarke Alenke Jovanovski »Motiv ljubezni je bil do te mere prebavljen v samem ustvarjalnem stroju da niti kot ironizacija ne funkcionira več. Funkcionira pa na eni novi ravni če ga vzamemo v bistvu popolnoma resno in ga povežemo z današnjim konkretnim življenjem kjer imamo oblike življenja skupnega življenja – skupaj in narazen. In to je znova ta amour de long – ena oseba ki je v enem mestu druga oseba ki je v drugem mestu in se vidita za vikend ali pa za počitnice. In tu pa ima literatura spet možnosti v smislu da opeva predvsem to samost. In konkretno na slovenski literarni sceni bi tukaj izpostavila Braneta Mozetiča 'Banalije' in Natašo Velikonja 'Plevel'. V bistvu je že sam naslov zbirke zelo poveden: kaj je plevel? Plevel je nekaj kar je treba ven populiti in ona v tej zbirki opisuje ljubezen do druge osebe do druge ženske in ta ljubezen zmeraj propada ni uspešna. In čeprav pulimo ven plevel zmeraj znova raste in tudi tu se mi zdi en tak zelo boleč moment in ga je dobro izpeljala«. Legebitrina Oznanila junij 2005 recenzirala Maja: »Nataša Velikonja: 'Plevel'« Pri založbi ŠKUC v okviru zbirke Vizibilija že nekaj časa izhajajo knjige z LGBT tematiko; poezija leposlovje in strokovna literatura slovenskih in tujih avtorjev. Nekatere izmed njih so nam prijazno podarili v branje tu pa so naši vtisi. »Revolucija« je začetek vsega dobrega: »po tem ko sem vso noč in pravzaprav ves teden imela napade panike. zdaj se počutim svobodno svobodno pred iluzijami ki sem jih imela ta leta da obstajajo združena fronta solidarnost prihodnost ali širši krog podpornih prijateljev. veljam samo toliko kolikor bo nekdo pritisnil svoje ustnice na moj trebuh«. »Plevel«: »ničesar ne morem početi počasi in premišljeno. nimam pojma kaj bo z mano. poskušala se bom postaviti na noge. najti si moram stanovanje sobo nekaj. ampak zdaj bi morala pisati terminal za četrtek. morala bi pisati ampak mene muči samo to če bo ostala z mano«. »jaz nimam nobene perspektive in nobenega veznega tkiva ni nihče ne ve zame. živim predcivilizacijsko izgubljeno življenje«. Nataša piše zelo nepovezano a ji kljub temu uspe ustvariti celoto. Ko sem knjigo prebrala sem jo odložila in si mislila … nič posebnega. Sama zmeda in ničesar ne razumem. Čez nekaj dni pa me je knjiga kar sama povlekla k sebi in ko sem jo prijela v roke … katarza … kar na enkrat je vse imelo smisel. Ves Plevel vsi Pozdravi iz zadnje klopi in vse Bivanjske enote vse se mi je zdelo tako znano. Te drobne pikice so refleksija malih možganov vseh nas. Vsaj večine.