Nataša Sukič: Desperadosi in nomadi

Ljubljana: ŠKUC-Vizibilija 2005  
Delo obsega štirinajst kratkih zgodb ki bi jih najbolje označili kot prozne miniature nabite z bogatimi metaforami in refleksijami. Zgodbe so svobodne oblike in nelinearne dikcije. Čeprav se zdi kot da v njeni fragmentirani prozi ni časovne strukture in se avtorica izrazito igra s časom - znotraj posameznih zgodb je čas namenoma razdrobljen nelinearen – pa ko preberemo knjigo v celoti vidimo da pripoved sledi časovni logiki in da je pisateljica vzpostavila časovni lok ki je retrograden čas se odvija nazaj. Pisateljica zelo občuteno opisuje odtise družbene represije na lezbičnem telesu od koder izvirajo različne oblike tesnobe in odtujenosti – do sebe drugih in sveta. Predmet pisateljičinega izraza ni zgolj konstruiranje lezbičnega telesa ampak mnoštvo njenih identitet ki so posledica reprezentacij množične kulture. Avtobiografski moment gotovo pomeni pristno neposredno izkušnjo ki jo avtorica živo preslika v besedilo. Njena proza je niz aluzij ki razstirajo poti načine oblikovanja identitet preko matric popularne kulture predvsem filma glasbe in novih medijev. Tu se poslužuje kulturnih referenc npr. iz Hitchcockovih filmov filmov črnega vala v glasbi iz ameriškega pred-pankovskega obdobja v literaturi pa zlasti kiber-panka in dramatike krvi ter sperme. V tem smislu njej jezik na trenutke učinkuje kot filmski rez ponekod dopušča dolge kadre drugič spet ostre reze vanje. Prav tako jo obseda ritem hiper-urbanih okolij. Skozi besedilo bralec živo začuti pulzirajoči utrip velemesta. Pisateljica uspešno izvede transfer lastnega občutenja tesnobe na samega bralca ali bralko ki ju tako uspe prestaviti v klavstrofobično atmosfero notranjega sveta. Kot pravi sama: »Takrat me posrka. Prosto padam skozi jaške in predore. Nomad sem iskalec utehe desperados ujet v meglice halucinogenih sanj. Polčlovek pol senca komaj živa. Potujem v osrčje Solarisa naravnost v njegovo žareče rotirajoče jedro. V njegov magnetizem…«. Zgodbe Nataše Sukič uvrščamo v lezbično prozno pisavo. Potrebno je poudariti da smo tako dobili – poleg že uveljavljene pisateljice lezbične literature Suzane Tratnik – že drugo prozaistko.   naslovnica: Nada Žgank »Klozet v klubu CBGB« v New York