Napisano v sodelovanju z Jeanom Le Bitouxom
Prevedla: Veronika Razpotnik
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda (182), Ljubljana, 2026
Pierre Seel (1923–2005) se je rodil v Haguenauu in mladost preživel v Mulhousu, v Alzaciji. Po spletu nesrečnih okoliščin se je znašel na policijskem seznamu homoseksualcev, zaradi česar je bil leta 1940 pri sedemnajstih letih aretiran in deportiran v taborišče Schirmeck-Vorbrüch. Tam je preživel šest mesecev in bil priča umoru svojega ljubimca, nato pa je bil zaradi »zglednega vedenja« izpuščen. Kasneje je bil kot številni drugi Alzačani in Lorenci vpoklican v vojsko in se je bil prisiljen boriti na strani nacistične Nemčije, tudi v Jugoslaviji. Po vojni je veliko let preživel v strahu in sramu. Poskušal je zaživeti kot heteroseksualec, a se je sčasoma odtujil od žene in otrok ter zapadel v depresijo in alkoholizem. K izpovedi ga je spodbudil literarni dogodek ob izidu pričevanja deportiranega avstrijskega homoseksualca Možje z rožnatim trikotnikom. Svojo zgodbo je zaupal uredniku gejevske revije Masques in aktivistu Jeanu-Pierru Joeckerju. Anonimni intervju s Seelom je Joecker prvič objavil leta 1981. Leto pozneje je Seel stopil iz anonimnosti z odprtim pismom, v katerem se je odzval na homofobno izjavo strasbourškega škofa. Zadnjih 25 let svojega življenja je posvetil aktivizmu in boju za prepoznanje deportacij homoseksualcev med drugo svetovno vojno. Njegovo pričevanje, napisano v sodelovanju z novinarjem in gejevskim aktivistom Jeanom Le Bitouxom, je v obliki prvoosebne pripovedi prvič izšlo leta 1994.
Seel ostaja edini Francoz, ki je javno pričal o svoji deportaciji zaradi homoseksualnosti, čeprav je bilo na območju Alzacije in Lorene, kjer sta stali taborišči Schirmeck-Vorbrüch in Stuthof, aretiranih in deportiranih na stotine homoseksualcev. Ti so po vojni o grozotah, ki so jih doživeli, molčali, saj so se bali odziva okolice, ki je v času nacizma po Seelovih opažanjih postala bolj odprto homofobna. Večina jih zato nikoli ni prejela odškodnine. Pierre Seel prav tako spregovori o Alzačanih in Lorencih, ki so bili prisilno vpoklicani v nemško vojsko in med katerimi je bil tudi sam. Seelovo pričevanje je bilo prevedeno v več jezikov, njegova zgodba pa se pojavi tudi v filmu Paragraf 175 (2000), ki govori o nacističnem preganjanju homoseksualcev.
Veronika Razpotnik je magistrica biokemije in francistike. Deluje kot prevajalka iz francoščine in književnica (je avtorica dveh pesniških zbirk). Jaz, Pierre Seel, deportirani homoseksualec je njen prevodni prvenec.
Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
