Založba ŠKUC, Zbirka Lambda / 162, Ljubljana, 2023
Jezik je ključ, s katerim Milan Šelj v pričujoči zbirki piše verze z nevidno slino. Kraška zemlja, v katero so pesmi vpete, je na videz vabljiva, a v podrasti se skrivajo številne pasti. Izpovedovalec se v prvem delu predaja podeželski intimi, objemom ljubimcev, ki jih vabi, da se razgalijo in ga tiho použijejo, dokler skupaj z njim v vsej svoji minljivosti ne zbledijo do kože, do kosti.
Ljubimca obkrožajo podivjane živali in sanjski prizori nevidnih lestev, pepela pod stopali, pa tudi grožnje družbenega nasilja, ki se z vseh strani poskuša vsiliti med dva. Šelj prepozna agresijo okolja, ki se ji srdito zoperstavi in ne popusti niti za ceno klofute. Obenem pa poziva vse z roba, da korakajo z njim: Po premici in ne v cikcak ali začarani krog.
V zadnjem, najdaljšem sklopu zbirke Šelj popisuje lastne izkušnje z begunkami na njihovem begu pred vojno v Ukrajini, kjer oddaljena vojna dobi zanj drugačen, človeški obraz. Ljudje, ki vstopijo v njegov dom in tako najdejo zatočišče na begu pred nasiljem, niso več le podobe z ekranov – je Tatjana, ki si vzame trenutek, da nastavi obraz vesni, je mali Arsenij, ki je pozabil pod posteljo natikače, in je Katja, za katero je življenje samo še a long wait.
Šeljev jezik je ključ. In njegov ključ je poezija – z njo vstopa vate.
Pino Pograjc
