Michel Foucault: Zgodovina seksualnosti, 4 Priznanja mesa

Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. Leta 1954 je izdal svojo prvo knjigo: Duševna bolezen in psihologija. Doktoriral je leta 1961 ko je izšla tudi njegova disertacija Zgodovina norosti v času klasicizma. Predaval je na univerzi v Lillu na pariški École normale supérieure na univerzah v Clermont-Ferrardu v Uppsali Sao Paulu in v Tunisu; leta 1968 je postal profesor na univerzi Vincennes 1970 pa na Collège de France. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči oblasti nadzorovanja kaznovanja norosti in seksualnosti. Vse svoje življenje je bil blizu družbeni angažiranosti tako v času študentskih nemirov kot ob začetkih gejevskega aktivizma. Leta 1962 je izšla njegova knjiga Rojstvo klinike; leta 1966 Besede in stvari; Arheologija vednosti 1968; Nadzorovanje in kaznovanje 1975; prvi zvezek Zgodovine seksualnosti – Volja do znanja 1976; drugi in tretji zvezek– Uporaba ugodij in Skrb zase 1984. Četrti del Priznanja mesa je ostal nedokončan saj je Michel Foucault med pripravo besedila za tisk umrl junija 1984 za posledicami aidsa.   Besedilo Priznanj mesa (iz katerega je Foucault izpeljal tudi predavanja na Collège de France leta 1980) je rezultat desetletnih raziskav premen krščanske morale glede na antično moralo razvoja odnosa subjekta do samega sebe na podlagi različnih tehnik sebe in vodenja drugih. Foucault je v njem poskušal s proučevanjem spisov najpomembnejših cerkvenih očetov orisati teoretske temelje ki so omogočili vzpostavitev takih vrednot kot so na primer kult življenja prezir do telesa podreditev in obvladovanje volje obveznost resnice. Ker je priprava Priznanj mesa preobrnila fokus njegovih raziskovanj zgodovine seksualnosti je morda prav ta knjiga jedro njegovega velikega načrta »obsežne genealogije človeka želje« - oblikovanje krščanske misli v odnosu do seksualnosti je namreč zanj ključni moment te genealogije.   Suzana Koncut od leta 1989 redno prevaja iz francoščine predvsem sodobno prozo dramatiko in humanistiko za najpomembnejše slovenske založbe in gledališča. Za svoje prevode je prejela več priznanj leta 2020 tudi Nagrado Prešernovega sklada.