Binyavanga Wainaina: Nekega dne bom pisal o tem kraju

Binyavanga Wainaina (1971–2019) je bil kenijski pisec in novinar. Že kot študent je pisal potopise in o afriški kuhinji (kasneje je zbral 13 000 afriških receptov). Leta 2002 je bil nagrajen za kratko zgodbo in v istem letu je ustanovil literarno revijo Kwani?(In kaj potem?). Od tedaj je govora o afriški umetniški revoluciji ali celo o renesansi revija pa je postala pomembna platforma za pisateljice in pisatelje iz Afrike. Binyavanga je začel redno potovati kar še toliko bolj velja od leta 2006 ko je v reviji Granta izšel njegov esej How to write about Africa. Pisal je za Vanity FairGranta in New York Times vodil pa je tudi Center za afriške pisatelje in umetnike Chinua Achebe na Bard College. Leta 2011 je izdal avtobiografski roman Nekega dne bom pisal o tem kraju ki je njegova edina literarna knjiga. Javno se je deklariral kot gej leta 2014 ter objavil esej ki ga je označil za »izgubljeno poglavje« avtobiografskega romana. Umrl je maja 2019 v bolnišnici v Nairobiju. Družina je sporočila da ga je od leta 2016 ko je na twitterju oznanil da je hiv pozitiven in »srečen« že nekajkrat zadela kap tokrat pa je bilo usodno.   Njegovo pisanje je znano po ekonomičnem in hkrati sugestivnem izrazu. Kritiki težišče najdejo v jeziku. Ne skuša pisati o Afriki čeprav se geografsko osredotoči na Kenijo Južno Afriko in Ugando in na ta način tudi njegovo avtobiografsko delo ni toliko zgodba o določeni deželi ali celo o kontinentu kot je zgodba o jeziku in o možnostih ki jih ta ponuja. Jezik je resda glavni lik predvsem v smislu razgrinjanja večjezičnosti ki obstaja v Keniji. Sam celo zapiše da je za urbano Kenijo značilna razcepljena osebnost: avtoriteta izobrazba mednarodna komunikacija potekajo v angleščini; nacionalna vez v kisvahiliju; vaščani ter urbani nostalgiki pa komunicirajo v številnih maternih jezikih. Komentiranje kaj je moč izreči v določenem jeziku in kaj ostane zamolčano je tisto kar osredinja roman in to kljub temu da se ta od središča odbija v najmanj treh štirih krogih. V prvem krogu vidimo Binyavango kot odraščajočega kenijskega dečka nato mladeniča ki eksperimentira in izživlja študijska leta v Južni Afriki nato odraslega moškega ki se vrača domov in nenazadnje že uveljavljenega pisatelja ki zaključuje študij kreativnega pisanja v Ameriki. Kljub temu roman ni klasična memoarska proza iz njega še vedno razberemo določeno naelektrenost ki je posledica ne toliko kontekstualizacije še tako intimnega doživljaja kot pa fine tople človečnosti in nepoveličevalne iskrenosti.   Gabriela Babnik Ouattara je avtorica petih romanov in zbirke kratkih zgodb ter tudi nekaj radijskih iger. Magistrirala je iz postkolonialnih študij in prevedla romaneskni opus nigerijske pisateljice Chimamande Ngozi Adichie.