Prve pesmi, ki smo jih zbrali preko  https://tally.so/r/MeYXjY in še vedno pričakujemo vaše odzive.

 

Hiv

Spomnim se časa, ko je bil hiv predvsem strah.

Nejasen, temen, poln govoric.

Ko si ob vsakem srečanju v žepu preveril, ali imaš kondom. Ko si vedel, da je lubrikant pomemben del zaščite, čeprav se o tem skoraj ni govorilo. Ko je bila preventiva nekaj, kar si nosil s seboj kot tiho odgovornost.

Potem so prišli prvi testi.

Tisti dolgi trenutki med odvzemom krvi in rezultatom. Vprašanja, ki si jih postavljal sam sebi. In olajšanje, kadar je bil odgovor negativen.

Potem so prišli prvi prijatelji, ki so povedali:

"Imam hiv."

Nekateri so to izrekli na glas. Nekateri le najbližjim. Nekateri nikomur.

Nenadoma hiv ni bil več novica iz časopisa. Dobil je obraz. Ime. Nasmeh. Prijatelja.

In potem so prišla prva zdravila.

Ne popolna. Ne enostavna.

Veliko tablet. Veliko stranskih učinkov. Veliko upanja, pomešanega z dvomi.

Bila so leta, ko smo obiskovali bolnišnice pogosteje kot zabave. Leta, ko smo izgubljali ljudi prezgodaj. Leta, ko je bila stigma včasih hujša od samega hiva.

Nekateri so izgubili službo. Nekateri prijatelje. Nekateri družino.

Beseda hiv je odpirala vrata strahu in zapirala vrata sprejemanja.

Pa vendar so ljudje vztrajali.

Ljudje, ki živijo s hivom. Njihovi partnerji. Njihove družine. Njihovi prijatelji.

Počasi so zdravila postajala boljša.

Umiranja je bilo manj.

Prišli so dnevi, ko je postalo mogoče reči: "Živim s hivom."

 

Leta

Štirideset let,

 hiv nas uči živeti,

 upanje ostaja.

 

O ljudeh

Hiv med ljudmi,

 zgodbe nosijo luč ven

 iz dolgih senc.

 

 

O poti

Najprej je bil strah.

 Danes živimo dlje in

 čakamo zdravilo.

 

O skupnosti

Kondom v žepu,

prijatelj pove svojo

zgodbo naglas.

 

O prihodnosti

Nova zdravila,

stari pogum ostaja.

Konec še pride.

 

PrEP

prišel si tiho.

Ne kot zmaga, ne kot čudež, ne kot konec zgodbe.

Prišel si kot nova možnost.

Po desetletjih, ko smo živeli z zavedanjem, da lahko en sam trenutek spremeni življenje, si odprl vrata drugačnemu občutku svobode.

Pred tabo so bili strahovi.

Bili so kondomi v denarnicah, lubrikanti na nočnih omaricah, testiranja, čakanja na rezultate, in vprašanja, ki so jih ljudje nosili sami s seboj.

 

Bil je hiv.

Virus, ki je zaznamoval generacije.

Virus, zaradi katerega smo izgubili preveč prijateljev.

Virus, ki je iz skupnosti vzel umetnike, aktiviste, ljubimce, sanje.

A hkrati je ustvaril nekaj drugega.

Povezal je ljudi.

Naučil nas je skrbeti drug za drugega.

Rodil je kulturo solidarnosti, preventive, poguma in odkritega pogovora o spolnosti.

 

PrEP

ti si del te zgodbe.

Nisi nadomestil kondoma.

Nisi izbrisal pomena testiranja.

Nisi odpravil potrebe po odgovornosti.

Si pa marsikomu vrnil mir.

Mir, ki ga generacije pred njim pogosto niso poznale.

 

Danes živimo v času, ko lahko hiv preprečujemo bolje kot kadarkoli prej.

V času, ko lahko ljudje s hivom živijo dolgo, polno in kakovostno življenje.

V času, ko marsikdo prvič sliši, da nedoločljivo pomeni neprenosljivo.

V času, ko stigma počasi izgublja svojo moč.

Zato ta oda ni samo tebi, PrEP.

Je tudi oda ljudem.

Tistim, ki živijo s hivom že štirideset let.

Tistim, ki so diagnozo prejeli včeraj.

Tistim, ki jih ni več med nami.

In tistim, ki nadaljujejo njihovo delo.

Kajti zgodovina hiva ni zgodovina virusa.

Je zgodovina ljudi.

PrEP je eno izmed njenih najlepših poglavij.

Ne zato, ker bi končal zgodbo.

Ampak zato, ker nam je pokazal, da lahko prihodnost napišemo drugače.

Z več znanja.

Z manj strahu.

Z več svobode.

In z več upanja, da bo nekega dne prišla še zadnja stran te zgodbe:

svet brez novih okužb,

svet s cepivom,

svet z zdravilom,

svet, v katerem bo hiv ostal del zgodovine,

ljudje pa bodo ostali njeno srce.

 

 

 Haiku

Prep

PrEP v mojem žepu,

 strah je počasi odšel,

 prostor za življenje.

 

Mala modra stvar,

 med željo in varnostjo

 mirno gradi most.

 

Nove so poti,

 PrEP nosi upanje tja,

 kjer je bil nekoč strah.