Ljubljanski pesniški festival, ki se letos posveča stiščiščem poezije in drugih umetniško-performativnih praks, bo odprlo predavanje pesnice Nine Dragičević.

Predavanje razpira vprašanja o prekarnosti pesniškega dela, bistvu (performativne) poezije in raznih oblikah soustvarjanja javnega prostora in skupnosti.

***

Odlomek uvodnega besedila festivala, ki ga je napisala Nina Dragičević:

V literarni sferi je princip specializacije, kapitalistični sistem delitve dela, ki ne služi nikomur razen kapitalistu in državi, ki ne služi nikomur razen kapitalistu, v zadnjih nekaj desetletjih zaključil polni krog. Specializacija in iskanje distinkcijskih točk v književnosti je vidna v nenehni fragmentaciji literarnih zvrsti. Na zanimiv način: fragmentacija zvrsti pogosto poteka prek njihovega sintetiziranja. Povsem v skladu s prekarizacijo dela v kulturi in umetnosti v lokalnem prostoru: poklicni književnik, denimo, pesnik, specializira v produkciji književnosti, a ker je ta poklic povsem prekariziran, njegovo delo sestavljajo tudi od pisanja povsem različni poklici, od producentstva do tako imenovanega trženja. Specializacija s sintezo. Iz poezije so se 20. in 21. stoletju izoblikovale razlikovalne poezije. Dobili smo zvočno in vizualno poezijo, poezijo v prozi, prozo v poeziji, poezijo v prozi v poeziji, koreopoezijo, video poezijo, skulpturno poezijo, net poezijo in, verjetno najbolj zagonetno: performativno poezijo. Pravijo, da so plesne nastope Isadore Duncan nekateri kritiki imenovali body poetry.

Za vse izmed naštetih je značilna specializacija, ki je obenem antispecializacija. Glede tega, kaj je performativna poezija, ni konsenza. Se pa o njej precej govori. Od tod naprej gre teza takole: v razmerah profesionalizacije produkcije književnosti in tako rekoč popolne prekarizacije poklica književnika se spreminja oblika pesnikove želje, da bi poezijo posredoval drugače kot s tekstom. Spreminja se pesnikov odnos do pesniškega večera. Ali pesnik hoče svojo poezijo brati, peformirati drugim, je postalo tesno speto s produkcijskimi pogoji. Formalni sistem umetnosti v tukajšnjem prostoru zahteva, da se pesnik kar se da pogosto pojavlja v javnosti, kar naprej bere, recitira, performira in s tem kopiči tako imenovane reference, ki jih potem preštevajo komisije na državnih institucijah, komisije, ki jih pesniki kratko malo sovražijo. Ni bilo vselej tako. Vselej je bilo tako, da pesniki ne prenesejo komisij, ni pa bilo vselej pesniško branje tako močno vpeto v pesnikovo strategijo preživetja. Da se imajo pesniki, ki se preživljajo s pisanjem, na pesniškem večeru dobro, je možno le zato, ker jim to omogočata medsebojna naklonjenost in neproduktivnost poezije. Dobro se imajo zato, ker jim poezijskost poezije omogoča pozabiti, da niso na družabnem dogodku, da torej takrat, ko delajo, resnično delajo. Da bi se pesniški večer lahko zgodil, pesniki relativno pogosto delajo brez plačila. Pesnikovo neplačano delo je prva raven projekta specializacije. Sledita fragmentacija in specializacija drugega reda. Imamo pesnike, ki poezijo berejo, in tiste, ki ne berejo, temveč performirajo. Eni se ukvarjajo s performativno poezijo, v njej tako rekoč specializirajo, drugi pa se ukvarjajo z neko drugo, predvidoma neperformativno poezijo, in specializirajo v njej. Kaj to pomeni? Pesniki, ki se ukvarjajo s performativno poezijo, pri svojem performansu uporabljajo, denimo, glasbo, svoje telo, svoj glas, glas nekoga drugega, lahko se mečejo po tleh. V čem se performativna