Klauzula
Naša spletna stran uporablja piškotke, da lahko razločujemo med obiskovalci, štejemo njihovo število, omogočamo brskanje po spletni strani in izboljšujemo delovanje strani. Uporabljamo in posredujemo podjetju Google Ltd. tudi piškotke pridobljene na podlagi storitve Google Analytics, ki analizirajo vaše vedenje na spletni strani in so v pomoč pri izdelavi per­sonaliziranih oglasov. Več o posameznih piškotkih si lahko preberete v izjavi o varovanju osebnih podatkov.
S klikom se strinjate z uporabo piškotkov na tej spletni strani.

Strinjam se
Naročam se na e-novice
blaz-bozic-divji-tulipan
N A G R A D A
R A D O J K E
V R A N Č I Č

Z veseljem sporočamo, da je Društvo slovenskih književnih prevajalcev nagrado Radojke Vrančič za leto 2026 podelilo Blažu Božiču za prevod pesmi v antologiji osmanske lirike Čas divjega tulipana, ki je leta 2025 izšla pri Založbi ŠKUC v zbirki Lambda.

Čas divjega tulipana prinaša prvi slovenski prevod iz osmanske turščine. Božič je pesmi izbral in prevedel, v dveh spremnih študijah in številnih opombah pa je osvetlil pesniško tradicijo, iz katere izhajajo, in približal njene konvencije in metaforiko.

Strokovna komisija, ki je nagrado podelila soglasno, je poudarila, kako spretno je Božič v slovenščino prenesel obliko in spevnost izvirnikov, njihove rime in zlasti ritem. Njegov prevod nam tako odpira vrata v osmansko ljubezensko liriko in nam omogoča, da jo tudi v slovenščini beremo z občutkom za njen zven.

Blaž, iskrene čestitke ob nagradi!


(foto: Domen Slovinič)


Utemeljitev strokovne komisije za nagrado Radojke Vrančič pri DSKP v sestavi Jernej Županič (predsednik), Živa Borak, Niko Jež, Mojca Kranjc in Katarina Marinčič

Blaž Božič je s prevodom pesmi, zbranih v antologiji Čas divjega tulipana, opravil veliko in pionirsko delo - gre namreč za sploh prvi slovenski prevod iz osmanske turščine, prevajalec pa je ob tem,da je poskrbel za izbor in prevod, knjigo opremil tudi z dvema spremnima študijama in kopico opomb, ki pojasnjujejo kontekst izvirnih besedil.

Prevod spretno lovi ravnotežje med dobesednostjo in podomačevanjem.Po eni strani gre pri Času divjega tulipana za izrazito študijsko izdajo, številne opombe bralcu približujejo obsežno, močno kodificirano in razvejeno pesniško tradicijo ter njene konvencije in osvetljujejo njeno metaforiko, po drugi strani pa pesmi ostajajo pesniške, lirika lirična. Božičev študiozni pristop se ne udejanja na račun berljivosti in forme, ne predstavlja zgolj vsebine pesmi, temveč na zavidljivo visoki ravni ohranja obliko in spevnost izvirnikov, njihove rime in predvsem ritem, pri čemer nekatera pesniška sredstva osmanščine mojstrsko prenese v slovenščino, drugim, pri katerih to ni mogoče, pa poišče posrečene ustreznice.

Ob tem se sreča s številnimi prevajalskimi zagatami, ki jih pojasnjuje tudi v eni od spremnih besed – na vsebinski ravni denimo z dejstvom, da v osmanski turščini spol nagovorjenca – v antologiji gre namreč za ljubezensko liriko,ki je skoraj vedno naslovljena na subjekt te ljubezni – ni ekspliciten, tako da ga mora prevajalec v slovenščino rekonstruirati na podlagi zunaj besedilnega konteksta in konvencij; na formalni pa na primer z bohotno sinonimiko osmanščine,ki je zahvaljujoč perzijskim vplivom na jezik in tradicijo mnogo bogatejša od slovenske, kot tudi s temeljnimi strukturnimi razlikami med jezikoma, zaradi katerih je rime izvirnikov pogosto težko prenes v slovenščino.

Božič se z vsem tem sooča spretno in pretanjeno, in prevod, ki je rezultat njegovega dela, slovenskim bralcem približa polje svetovne literature, ki ga doslej še niso imeli priložnosti spoznati, hkrati pa jih ne oropa za estetski užitek, za učinek, ki ga je predstavljena poezija vsekakor imela v svojem izvornem času in kontekstu. Komisija mu zato soglasno podeljuje letošnjo nagrado Radojke Vrančič za mladega prevajalca.