Moja skrivnost, zvočna predstava za otroke, 6+
Premiera: sobota, 8. 11. 2025, ob 15.00, Koseški bajer
Ponovitvi: nedelja, 9.11. 2025, ob 11.00 in 15.00, Koseški bajer
Predstava poteka na prostem. Zbirno mesto: otroško igrišče pri Kavarni Lokus. Vstopnica: 5 €, rezervacije na info@skuc.org
Predstava za otroke in njihove starše je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu, z glasbo in plesom. Z raziskovanjem drobnih instalacij in poslušanjem duhovite zgodbe, spoštljive do otroške žalosti, nas to posebno potovanje z globokim razumevanjem otroka in njegovih stisk popelje v sončno deželo igre in radosti.
V soboto, 8. novembra 2025, ob 15. uri bo pri Koseškem bajerju v Ljubljani premierno uprizorjena predstava za otroke in njihove starše, ki je zasnovana kot doživljajski zvočni sprehod po gozdu. Ponovitvi dogodka bosta v nedeljo, 9. novembra, ob 11. in 15. uri.
Saška Rakef Perko, avtorica scenarija in režiserka te posebne predstave, je pri svojem delu izhajala iz razumevanja otrokove stiske in videnja radosti otroške igre. »Tako velika, kot je otroška sreča, je globoka tudi otroška žalost. Polna vprašanj. Globokih, bolečih, pomembnih. Lara in Igor, osrednja lika zgodbe, sta prijatelja. Najboljša prijatelja. Nekega dne pa se, tako kot se kdaj zgodi vsem prijateljem, spreta.«
»Zakaj se mi je smejal, ko sem padla? Zakaj se je zlagala? Saj sva vendar prijatelja. Najboljša prijatelja.« S predstavo smo želeli prikazati lepoto in moč prijateljstva, pa tudi tiste za otroka izjemno zahtevne trenutke, vpete v vsak proces odraščanja, ko se odnos prekine, ko je razočaranje, ko si jezen in tako zelo žalosten. Zasnovana je kot zvočni sprehod za otroke in starše. Ko z igralcema stečejo v gozd, se prepleteta ambienta realnega prostora in predstave. S poslušanjem, gibanjem po prostoru in raziskovanjem drobnih umetniških instalacij se otroci in starši skupaj z igralci potopijo v dogajanje, postanejo del zgodbe o prav posebnem tekmovanju v gozdu … del zgodbe, ki je na nek način tako zelo podobna Larini in Igorjevi.
Med mahom in praprotjo so zajci in praprot sklenili stavo – nekoč prijatelji, zdaj na smrt skregani – in se pripravljajo na olimpijado. V nizu humornih zapletov in preprek in v silni želji po zmagi se odpira tudi prostor za paleto čustev, ki spremljajo spor. Predstavo smo tako zasnovali z željo, da prisotne povabi v igro, da z iskrivostjo, veseljem, igrivostjo ustvari varen prostor, kjer lahko začutimo in vidimo tudi žalost in jezo, občutka, s katerima je prepredeno vsako odraščanje. Da lahko z zgodbo podoživimo nekaj, kar nam je vsem (in vsakemu na svoj način) poznano, in ko to lahko z nekom delimo, in je varno, potem lahko odleže. In začutimo, da bo spet vse dobro.«
V na videz prav običajen gozd je kot skladateljica glasbe vstopila Ingrid Mačus. »Tam najdemo klepetave praproti in jezikave zajce, ki priprave na gozdno olimpijado pospremijo s hišnim orkestrom. V njem najdejo prostor fanfare praproti, mojster igranja na želode, vsi rahlo razglašeni gozdni inštrumenti in tudi posebna zvočna iznajdba. Igrajo eklektično glasbo, ne manjka niti dober zajčji rap in praprotni marš poguma. Zvočnost igra gradi iz abecede čustev v drugem planu, ponekod pa na ples povabijo songi. Poslušalce zvok torej nagovarja tako s teksturnim čustvenim slikanjem kot tudi z jasnimi melodičnimi motivi.«
Nad scenarijem, nad njegovim zapisom, je v procesu razvoja predstave – zvočnega sprehoda – bdela svetovalka za jezik Mateja Juričan. »Ob vseh »aktualnih« temah, večnih zakaj tako in kako bo (kot da v resnici vemo), sem odkrila, kako lep je svet gozda in kako navihani so zajci. In pred mojimi ušesi in očmi je gozd silovito zaživel, tako zanimiv, zabaven in pomirjujoč, ker ni skušal iskati odgovorov na »velika« vprašanja, ampak je z enostavnimi besedami in s svojimi različnimi prebivalci razkril večno bistvo naših odnosov ... In resnično verjamem (to sem začela verjeti že na prvi vaji z Mojko in Tinesom), da je tole mojstrovinica za vse generacije. Če si lahko del takšne čarovnije, je to velika čast. In še nikoli se nisem na celotni vaji z igralci tako nasmejala od prve do zadnje minute in še onkraj.«
Besedilo: Saška Rakef, Nina Kokelj
Režija in dramaturgija: Saška Rakef
Glasba: Ingrid Mačus
Zvočno oblikovanje: Urban Gruden
Oblikovanje prostora in ilustracije: Lucija Zucchiati
Risbe in zapis besedil za dnevnik: Manzar Jannat, Ana Tereza Perko, Maša Stritar
Koreografija: Ajda Pirtovšek
Svetovalka za jezik: Mateja Juričan
Strokovna sodelavka: Katarina Lia Kompan Erzar
Jezikovni pregled: Aleš Učakar
Urednik: Alen Jelen
V predstavi igrata Ajda Pirtovšek in Tines Špik.
Interpretacija likov v zvočni igri: Mojka Končar, Tines Špik, Petra Štibelj (Praprotki), Peter Alojz Marn, Blaž Šef, Uroš Smolej, Tines Špik (Zajčki), Ana Tereza Perko (Lara), Luka Maslaković (Igor), Tibor Bezlaj Milčinski, Mila Koščak, Leja Šetinc, Nace Žerjal (deklice in dečki).
Zvočni efekti in petje: nOrkester 2025, Atelje Sarasvati (posnetek nastal na Glasbeni šoli Vinka Vodopivca Ajdovščina)
Produkcija: ŠKUC Gledališče in 3. program Radia Slovenija – program ARS.
Zahvala: Cankarjev dom, Darja Hlavka Godina, Dana Papachristou, Yorgos Samantas, Mirko Perko, 3. (zdaj že) 4.D OŠ Koseze, Danaja Knez, OŠ Koseze, Amanda Vidic, Samo Turk, ravnateljica GŠ Ajdovščina Bernarda Paškvan
Predstavo sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana
