___________
Umetnica: Lene Lekše
Kuratorka_: Tia Čiček
___________
Obrazstavni dogodki
8. 8. ob 18. uri: ogled razstave z umetnico Lene Lekše
29. 8. ob 20. uri: VideoDvorišče.18 (kuratorka: Lene Lekše v sodelovanju z Galerijo Škuc in s Postajo Diva (Zavod SCCA-Ljubljana)
3. 9. ob 17.00: ogled razstave z umetnico Lene Lekše, likovno pedagoginjo Neveno Aleksovski in ustvarjalna delavnica LOOP za otroke starosti 5 let in več, obvezne prijave na: pedagoski.program@skuc.org
17. 9. ob 18. uri: ogled razstave s kuratorko_ Tio Čiček
___________
Umetnica Lene Lekše se na razstavi Častni krog ukvarja z zgodovinskim materialom, ki je, časovni oddaljenosti navkljub, aktualen. Septembra 1864 se je na robu britanskega industrijskega mesta Bradford odvijal za današnji pogled nenavaden podvig, ki bi ga lahko primerjali s sodobnimi športnimi manifestacijami. Enaintridesetletna Emma Sharp se je odpravila na sprehod, dolg milj[1].
Pedestrianizem je bil namreč konec 19. stoletja množično spremljan »gentelmanski šport«,[2] predhodnik današnjih urbanih spektakelskih tekov, Sharp pa je s podvigom neposredno izzivala tedanje norme spola, delovne etike in moralne ekonomije prostega časa. V moški obleki, a z ženskim klobukom, oborožena s sprehajalno palico, pištolo in pasjim spremljevalcem, je 17. 9. začela svojo 1.000 milj dolgo in 1.000 ur trajajočo hojo okoli puba Quarry Gap na Dick Laneu in jo 29. 10. 1864 zaključila.
Sodobna vizualna umetnica Lene Lekše se v svoji samostojni razstavi v ta zgodovinski dogodek poglobi in iz njega izpelje mrežo povezav. Častni krog nastopi kot projekt v nastajanju, delovni prostor, laboratorij in nekakšna platforma za animacijo, ki jo Lekše razvija na Estonski umetniški akademiji v Talinu in s katero bo Sharp ponovno oživela. Njen podvig prestavi v časovno spiralo, kjer se zgodovina ne vrača kot preteklost, temveč kot potencial. Gre za, kot jo imenuje umetnica, »odrsko vajo«, odprt, procesen trenutek, ko se preizkušajo elementi nastajajočega filma: zvočni fragmenti, rekviziti in lutke, arhivski prizori, kostum in delci scenarija. Vstopiti v film skozi format razstave pomeni vstopiti v prostor, kjer še ni določene naracije, kjer je vse še mogoče. Obiskovalka_ kroži po sobah, bere misli , ki so zapisane na steni, misli protagonistk_, misli same_ sebe. Sproti si ustvari lastno zgodbo o ciklični hoji. Razstava s tem ne ponuja gotovosti, temveč vztrajanje v gledanju, ki omogoči, da se nekaj (morda čisto majhnega, skoraj neopaženega) deli v skupnem spominu in izkušnji.
V animaciji, ki se počasi sestavlja skozi razstavo, postane Sharp figura, ujeta v tornado, dobesedno in metaforično. Tornado kot simbol izgube nadzora, pa tudi kot prispodoba transformacije in cikličnosti. Hoja sama je izpostavljena kot introspektivna gesta, skoraj meditativna, a hkrati obsesivna, boleča praksa. V ponavljajočem koraku se telesu odvzame teža, identiteta se razpira, čas se razteza in zvija.
Častni krog se fizično razpira okoli vrtiljaka, na katerega lahko obiskovalka_ sede in se pusti ujeti projekciji besedil, ki pleše okoli nje_. Prostor napolnjuje zvočna podlaga, ki se izmika harmoniji utripa korakov, ritem drži trobenta, s čimer smo opozorjene_ na strukturo prostega časa. Pihalni orkester, včasih ga je imela vsaka tovarna, namreč sugerira prosti čas, lahko pa tudi prostočasno orodje nadzora.
Pomemben del razstave je odnos do časa, saj traja razstava, kolikor je podvig: 43 dni. Animacija, ki bo nastala, bo v 4 minutah in 3 sekundah povzela 1.000 ur hoje. V tej kompresiji in raztezanju se skriva še eno ključno vprašanje razstave: Kako razumevati čas v animaciji, v razstavi, v življenju? Je čas le merilo dela, število ur in korakov ali se lahko raztegne v izkušnjo, ki se izmika utilitarni logiki?
Emma Sharp ni le markantna osebnost iz zgodovine športa, temveč emblematična pionirka, ki se je kot »pedestrienne« podala v svet, ki ženskam ni priznaval niti fizične vzdržljivosti niti mesta v javnem prostoru. Njena hoja je retrospektivno lahko beležena kot zavzemanje prostora in vzdržljiva prisotnost. Če se spomnimo, da so leta 1967 na Bostonskem maratonu poskušali preprečiti tek takrat dvajsetletni Kathrine Switzer zgolj zato, ker je bila ženska, lahko tudi današnja transfobna športna okolja razumemo kot nadaljevanje dolgoletne uporabe športa za vzpostavljanje in utrjevanje spolne binarnosti.
Razstavo Lene Lekše vidim kot poziv k hoji kot praksi upora. V času, ko je sprehajanje vse bolj obravnavano kot luksuz ali celo lenoba, ko javni prostor pripada avtomobilom in kapitalski produktivnosti, razstava vrača hoji dostojanstvo, poetiko in političnost. Obenem pa izpostavlja, kako je bila in ostaja hoja »drugih« vedno predmet upora na eni in predmet nadzora na drugi strani. Hoja, kot inherentno politična, predvsem premika meje zasebnega in javnega prostora ter razkriva in prevprašuje omejitve, ki jih čutijo določena telesa (nevarna hoja ponoči, hoja brez spremstva znank_ itd.). Če izpostavimo hojo žensk kot dejanje upora, razkrivamo, kako na primer mestna okolja oblikujejo dinamike moči, ki temeljijo na dojemanju spola. Ženske so pogosto razumljene kot telesa in ne kot posameznice_, ki se gibljejo po prostorih, kjer sta vidnost in ranljivost tesno prepleteni. Dejanje gibanja po mestu postane izjavljanje in širjenje prostora žensk, izpodbija prostorsko izključenost in pričakovanja, ki stremijo k nevidnosti in ponižnosti žensk v javnem prostoru.
Umetnica opozarja, da žensko hojo zaznamo tudi v ljudskem izročilu. »Krivopete«, divje ženske slovenske mitologije z nazaj zasukanimi stopali, lahko razumemo kot simbol upora proti patriarhalnemu nadzoru in normam produktivnosti. Njihovo prosto gibanje po gozdovih in gorah, stran od naselij in družbenih pravil, uprizarja drugačno obliko hoje – táko, ki se upira – s tem pa telesnost, ki presega meje dovoljenega in domačega. Podobno kot čarovnice, utelešajo krivopete neodvisnost, znanje in zavrnitev podrejene vloge. Njihove »krive noge« niso deformacija, temveč znak, da ne hodijo po ravni poti, hodijo po svoje. Čarovnice so na primer pogosto upodobljene v gibanju; na poti, ponoči, skozi gozdove, čez polja, zunaj nadzora vasi. Njihova hoja ni bila namenjena prihodu, temveč samemu gibanju; je obredna, krožna, zbegana, a odločna. Hodile so, da bi ostale neulovljive, da bi si izborile prostor med svetovi, zunaj dosega zakonov, patriarhata, Cerkve in meščanskih sodišč. V tem duhu razstava odpira prostor za razmislek o hoji kot političnemu orodju ter gesti, ki se izmika učinkovitosti in cilju – kot neprestani vrnitvi, kot zaroti gibanja, kot tihem čaranju in introspekciji v ritmu koraka.
Lekše prek premišljenih vtisov, umetniške raziskave, utrinkov življenja, lastne introspekcije, artefaktov in elementov animacije v nastajanju ustvarja igriv potopitveni prostor, kjer se spomin prepleta z domišljijo in zgodovina s špekulacijo. Emma Sharp tako ne hodi le skozi Yorkshire, temveč tudi skozi naše razumevanje hoje, telesa in realnosti časa.
Tia Čiček
___________
Lene Lekše (1994) je vizualna umetnica, ki deluje na presečišču kiparstva, animacije, videa in scenografije. Leta 2021 je magistrirala iz kiparstva na ALUO UL, zdaj pa nadaljuje študij animiranega filma na Estonski umetniški akademiji (EKA) v Talinu. V svoji praksi s humorjem in resnostjo raziskuje kompleksne fiktivne svetove ter razmerje med resnico in fikcijo z namenom subvertiranja dominantnih narativov o geopolitiki, kulturi, umetnosti in zgodovini. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah, mdr. na trienalu U3 v Moderni galeriji v Ljubljani (Živo in mrtvo, 2019), v Galeriji Škuc, Krobath (Dunaj), Kula Cetinjska (Beograd), na Svetlobni gverili (Ljubljana) in v Galeriji Obrat (Maribor). Samostojne razstave: Sokolovo oko (DobraVaga, 2019), Strategije požvižgavanja (Alkatraz, 2020), Serendipitously (P74, 2022) in Excavation site (Kuća Reichsmann, Đakovo, 2024). Leta 2021 je prejela nagrado skupine OHO in bila na rezidenci Residency Unlimited v New Yorku. Z Marušo Uhan, kot umetniški tandem DILEMA, sta razstavljali na Veselovem vrtu (Poglavje 2: Prehod, 2024) in v Mestni galeriji Nova Gorica (Kurativa spajanja, 2025). V zadnjih letih ustvarja tudi za gledališče na področju videa in scenografije, sodelovala je pri predstavah Spolna vzgoja II: Borba, 55. člen (SMG), Teci, Maša, teci (MGL) in Dodekalogija – 1972 (SNG Nova Gorica). Gledališki procesi so vplivali na njen pristop k animaciji in vizualni umetnosti kot prostorski in izkustveni praksi.
___________
[1] 1 milja = 1,6 km
[2] Podvigi so javnost navduševali zaradi visoke mere vzdržljivosti tekmovalk_, pospremljeni so bili tako z zabavami kot z vzporednimi stavami.
___________
Šivanje kostuma: Tajda Novšak
Glasbena podlaga: Vid Šketa
Zvočna tehnična podpora: Tine Mulej Vrabič
Ilustracija: Chen Zhang
Pomoč pri arhivskem gradivu: Gina Bridgeland, Donna Grewer, Kathy Nicol
Slovenska lektura: Inge Pangos
Angleški prevod: Arven Šakti Kralj
Oblikovanje: Lea Jelenko
___________
Zahvale: Mihael Novak, Maja Bojanić, Lucija Smodiš, Maruša Uhan, Lara Reichmann, Tina Pavlović, Anya Ru, Julie Černá, Vicki in Ian (Local Studies), Maryen Vasyna Vasanthakumar
___________
Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.
