Video dokumentacija cikla dogodkov Ko telo govori pesem Cikel dogodkov Ko telo govori pesem je skozi raznolike umetniške in diskurzivne formate odpiral prostor za razmislek o izkušnji raka, telesu, spominu in skupnosti. Dogodki so povezovali umetnice_ke, bolnice_ke, strokovnjakinje_ke in širšo javnost ter omogočali deljenje osebnih izkušenj, umetniških praks in kolektivnih vprašanj, ki jih bolezen odpira. Video dokumentacija zajema celoten potek programa – od pogovorov in razprav do pesniških in performativnih prispevkov – ter ohranja prostor dialoga tudi po zaključku dogodkov v živo.
Ko telo govori pesem | Okrogla miza: Umetnost, telo in rak Galerija Škuc, 6. 10. 2025 Okrogla miza je povezala umetniške, zdravstvene in podporne perspektive ter odprla pogovor o tem, kako se izkušnja raka zapisuje v telo, spomin in vsakdanje življenje. Razprava se je dotaknila vprašanj soočanja z boleznijo, vračanja v življenje po zdravljenju, vloge umetnosti pri predelavi izkušnje ter meja med intimnim in javnim pri deljenju osebnih zgodb. Sodelujoče_i: Tanja Matijašević, Milan Šelj, Hannah Koselj Marušič, Tanja Španić (Europa Donna), Jana Pahole, dr. med., spec. int. onk. Pogovor je vodila Pia Nikolič .

Ko telo govori pesem | Pesniški / literarno-performativni večer Galerija Škuc, 7. 10. 2025 Pesniški večer je zbral avtorice_je, ki so skozi poezijo delili svoje izkušnje prebolevanja raka ali izkušnje bližnjih. Branja so ustvarila prostor za poslušanje, prepoznavanje in skupno refleksijo o bolezni, ranljivosti in vztrajnosti. Sodelovale_i so Pino Pograjc, Tanja Matijašević, Špela Setničar, Milan Šelj, Katarina Majerhold, Jerneja Vrabič in drugi .

Ko telo govori pesem - umetnost in rak | Okrogla miza: Prepletanja onkraj bolezni
Galerija Škuc, 17. 11. 2025
Druga okrogla miza se je osredotočila na vprašanje, kako ustvarjalnost in umetniške prakse pomagajo preoblikovati izkušnjo bolezni ter omogočajo občutek dejavnosti, prisotnosti in povezanosti – ne glede na diagnozo. Pogovor je raziskoval, kako izkušnja raka spreminja posameznike in skupnosti ter kako se skozi ustvarjanje odpirajo novi pomeni in odnosi. Sodelujoče_i: Matevž Harlander, dr. med., pulmolog (UKC Ljubljana); Jerneja Vrabič; Irena P. Beguš; Breda Brezovar Goljar (Društvo onkoloških bolnikov Slovenije) . Pogovor je moderirala Petra Prešeren Golob .

Ko telo govori pesem: Prepletanja – rak in umetnost | Literarno-performativni večer z odprtim mikrofonom Galerija Škuc, 17. 11. 2025
Zaključni literarno-performativni večer je odprl prostor različnim oblikam umetniškega izraza, ki so udeleženkam_cem predstavljale oporo v času soočanja z boleznijo. Skozi poezijo, branje in performans so se prepletale osebne izkušnje, telesni spomini in razmisleki o okrevanju ter skupnosti. Nastopile_i so Tanja Matijašević s Patricijo Crnkovič, Špela Setničar, Irena P. Beguš, Katarina Keček, Jerneja Vrabič in drugi .

Bralni klub za mlade
Ngũgĩ wa Thiong'o: Pšenično zrno
Četrtek, 12. 2. 2026, ob 17. uri, Info center ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana.
Vabljeni_ne na bralni klub za mlade!
Na tokratnem bralnem klubu beremo roman Pšenično zrno avtorja Ngũgĩ wa Thiong'o.
Dogajanje v romanu Pšenično zrno (1967) se zgošča okrog trenutka formalne osamosvojitve Kenije. Ta predstavlja osiščno točko, iz katere se avtor zazira v preteklost in obenem razmišlja o prihodnosti, pri čemer na izviren, presenetljiv in prepričljiv način spaja prizemljenost socialnega realizma z mrežo bibličnih referenc in reminiscenc ter simboliko, povzeto iz gikujskega izročila.
Bralni klub je namenjen vsem mladim, ki radi berete in se o prebranih knjigah tudi pogovarjate.
Bralni klub vodi Tadeja Pepelnjak, študentka gozdarstva.
⚠️Bralnega kluba se lahko udeležite, tudi če knjige niste prebrali v celoti. Na bralnem klubu namreč teme v knjigi navezujemo na lastno življenje in svoje izkušnje.
Na bralnem klubu se dobimo ob 17.00 v Škucu na Starem trgu 21.
❗️Če se bralnega kluba udeležite več kot 5x, vam podarimo knjigo Založbe ŠKUC.❗️
Za vsa dodatna vprašanja smo vam na voljo na info.center@skuc.org .

Dogodek sofinancirata Mestna občina Ljubljana in JAK.

Kunty horror show
13. 2. 2026, ob 21.00, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
vstopnica 10 €, priporočene rezervacije na info@skuc.org
V House of Kunt, največji slovenski hiši kraljic in kraljev preobleke ter povezanih umetnic_kov, smo pripravili za vas nekaj prav intergalaktičnega, čisto znanstvenofantastičnega, pretresljivo strašnega, predvsem pa komičnega! Zavrtite se z nami v fabulozno kuntastičnem Time Warpu in zaužijte spektakularno vzdušje Kunty Horror Drag Showa!
The Kunty Horror Show spremlja zgodbo zaljubljenega para, Janet in Brada, ki naletita na ekscentrično skupino likov, vključno s kuntastično-bizarnim Frankenfurterjem. Njihova noč v zapuščeni graščini postane bizarna pustolovščina, polna glasbe, spolnosti in nenavadnih presenečenj, kot je rojstvo Frankenfurtjerjeve misteriozne pošasti. Skozi epski ples “Time Warp” se razvijejo nenavadni dogodki, ki odkrijejo skrivnosti bitij iz transplaneta Transilvania.

Dogodek poteka v okviru LUV festa. Več o LUV festu na povezavi .

Filmski večer in predstavitev filmske delavnice LGBT film festivala
sobota, 14. 2. 2026, ob 20.00, Galerija Škuc
V ob-festivalskem OFF programu LGBT film festivala predstavljamo dela mladih avtoric, ki so se v času lanskoletnega festivala (2025) udeležile Filmske delavnice pod mentorstvom nepalske režiserke Radžila Šresta, scenaristke in soorganizatorke festivala, Špela Setničar, in režiserke ter interdisciplinarne ustvarjalke Hannah Koselj Marušič.
Svoja filma bosta premierno predstavljali udeleženki delavnice: Ana Lokovšek in Sara Brizani.
Na filmskem večeru si bo moč ogledati tudi filme treh avtoric, ki so v zadnjih festivalskih letih pustile poseben pečat.
Tara Caruso Bizjak – Kam se je odneslo hlod?
Petra Hrovatin – Vmes
Andreja Gomišček – Kam zginevamo lezbijke, ko ostarimo?
Prav tako pa bodo svoje filme, ki so nastale v času delavnice, predstavile tudi mentorice delavnice: Radžila Šresta, Špela Setničar in Hannah Koselj Marušič.
Filmom sledi druženje in pogovor o ustvarjalnem procesu in poteku Filmske delavnice.
Vabljeni!
Festival LGBT filma omogočata: Mestna občina Ljubljana in Miniostrstvo za kulturo

Espacio flamenco
Glasbeno-plesni koncert
Nedelja, 15. februar 2026, ob 20:30, Galerija Škuc, Stari Trg 21, Ljubljana.
70 minut
Ples: Rubén García in Mitja Obed Kitara: Lola Yang Petje: Encarni Cortés
Vstopnice po 15€ (12€ dijaki/študenti/upokojenci) lahko kupite na blagajni kadarkoli v času odprtja galerije, lahko pa karto rezervirate na info@skuc.org (priporočeno) in jo prevzamete na dan dogodka.

Neobrzdan flamenko dveh moških plesalcev, vsak s svojo govorico telesa, a skupnim jezikom flamenka. Rubén García in Mitja Obed stopata na oder kot nepopisan list, ki ob improvizaciji dobiva svojo ostrino, plesalca pa se polastita scene ob zvokih rasguea. Nasproti moški plesni energiji stojita kitaristka Lola Yang in pevka Encarni Cortés. Lola ruši tabuje in posega v dolgo varovani teritorij flamenko kitare, ki je bila dolgo rezervirana za moške. Večer flamenka in dobre družbe.
BAILE (ples):
Rubén García , rojen v Albaceteju, se je izobraževal na Profesionalnem konservatoriju za ples José Antonio Ruiz. Pri osemnajstih letih je bil izbran v Centro Andaluz de Danza, kjer je svoje znanje izpopolnjeval pod vodstvom mojstrov, kot so Rubén Olmo, Miguel Ángel Corbacho, Rocío Coral in Ana María Bueno. Sodeloval je v plesni skupini Joséja Antonia Ruiza pri obnovi predstav Picasso in Invocaciones Flamencas v Istanbulu. Kot prejemnik štipendije Fundacije Cristina Heeren danes redno nastopa v osrednjih tablaosih Seville ter sodeluje na mednarodnih turnejah, med drugim v Združenem kraljestvu, Franciji, Turčiji in Združenih arabskih emiratih.
Mitja Obed je mednarodno uveljavljen plesalec s številnimi nagradami po festivalih. Avtor predstav Sedimenti, Entropija, Tišina glasi, Mati in hči, s katerimi je nastopal v Madridu, Sevilli, Ljubljani, Zagrebu, Štokholmu, Dunaju, Bukarešti in drugje po Evropi. Redno nastopa v tablao koncertih z različnimi zasedbami. Je vodja centra flamenka CoraViento, ki povezuje flamenko plesalce širše v regiji.
CANTE (petje):
Encarni Cortés , vrhunska cantaora je odraščala v družini, tesno povezani s flamenkom, kjer je že zelo zgodaj razvila naraven in instinktiven compás (ritem). Profesionalno se je izobraževala na Fundaciji Cristina Heeren pri mojstrih, kot so José de la Tomasa, Manuel Romero in Esperanza Fernández. Njena izrazna moč in talent sta ji odprla vrata številnih tablaov, peñ in festivalov. Kot celostna cantaora, tako v samostojnem petju kot v spremljavi plesa, izstopa po intenzivni in globoko ganljivi senzibilnosti.
TOQUE (kitara):
Lola Yang se je izobraževala na Nacionalnem konservatoriju v Toulonu in na Višjem konservatoriju v Sevilli, kjer je študirala pri mojstrih, kot so Claudio Camisassa, Francisco Bernier, Arnaud Dumond, David Vargas in Eduardo Rebollar. Znana je po svoji vsestranskosti med klasičnim in flamenko repertoarjem ter je nastopila na uglednih festivalih in prizoriščih, kot so Bienal de Sevilla, Festival de Jerez, Teatro Central in Peña Torres Macarena. Sodelovala je pri dokumentarnih filmih, televizijskih oddajah in snemanjih za MTV, trenutno pa je članica več flamenko in gledaliških skupin ter razvija tudi lastne avtorske projekte. Poleg tega deluje kot učiteljica kitare na šoli Colegio San Francisco de Paula.

»Ko telo govori pesem« je cikel dogodkov, ki povezuje umetnost in izkušnjo raka. Ustvarjamo prostor srečanja vseh, ki se jih je bolezen kakorkoli dotaknila – osebno, skozi bližnje ali kot vprašanje skupnosti. Z deljenjem želimo pokazati, da v tej izkušnji nismo sami. V projektu sodelujejo strokovnjaki, društva, umetniki z izkušnjo bolezni raka.
Verjamemo, da imajo zgodbe moč povezovanja. Vabljen_a, da tudi ti deliš dvojo zgodbo, pesem, pričevanje z nami. Na: https://tally.so/r/3jNzzY
Zbrane zapise bomo delili na naših spletnih platformah in jih uporabili v javnih branjih na dogodkih v živo.
Z nami so že delili svoje zgodbe:
1.
Imam raka na pljučih. Diagnosticiran pred dobrimi tremi leti, pri svojih 44. Bil sem občasni kadilec, drugače pa živel zdravo, na vasi. Imam t.i. ALK mutacijo raka, ki se ga relativno dobro zdravi z zdravili, kemoterapija ni potrebna. Ni pa ozdravljiv, zdravilo je oz. bo nehalo delovati, živim od enega pregleda do drugega, od treh mesecev do naslednjih treh mesecev. Živim pa relativno dobro, z malo stranskimi učinki, precej asimptomatsko. Moje življenje se je popolnoma spremenilo, današnji [ime umaknjeno] ni več [ime umaknjeno] pred boleznijo. Sedaj sem veliko bolj umirjen, ne ženem se več za materialnimi stvarmi, redno meditiram in sem 24 ur oče svojemu petletniku. Bolezen me je spremenila, na bolje. Hvaležen sem ji, na nek čuden način. Hvaležnost je tudi beseda, ki je sedaj pri meni na prvem mestu, prej je žal ni bilo. Pozdravljam vaš dogodek, ki me je preprosto našel. Obiskal sem ga z so-bolnico, ki ima podobno zgodbo. Ki je postala moja prijateljica. Ker veliko "prijateljev" je odšlo. So zbežali, se skrili pred groznim rakcem. So pa prišli novi, nekateri so ostali, In ti so veliko bolj dragoceni. Hvala vam.
Janez, oktober 2025

2.
Za rakom na dojki je zbolela takrat meni najbližja oseba. Včasih se mi zdi, da sem njeno diagnozo sprejela tako težko, kot bi šlo zame, kot bi zbolela jaz. Razmišljala sem, da če že kdo, bi morala zboleti jaz, pri mojih srebrnih letih, ne pa ona, ženska pri 40ih, ki ima še toliko pred sabo. Da je to neskončno krivično in nepravično. Razmišljala sem, za koliko zdravih in brezskrbnih let bo prikrajšana, kako ostro bo diagnoza presekala njeno življenje med prej in potem. Počutila sem se popolnoma nemočno, mučilo me je, kako jo podpreti, kako prikriti lastno žalost in žalovanje, solze in nespečnost, kako ohraniti vedrino, pozitivo, kako ostati ljubeče realistična.
Najbolj me je pomirjalo, ko sem zbirala informacije, brala o raku, se pogovarjala s prebolelimi, bila zraven, ko je hodila v stavbo C, na OI, na UKC, jo spremljala, obiskovala, bodrila, se z njo smejala in jokala. Najbolj sem hvaležna za trenutke, ko se je bila pripravljena odpreti. Nekaj mi je povedala z besedami, še več z očmi.
Vse kolegice, ki imajo izkušnjo in sem jih takrat, čisto na začetku, lovila med službenimi pavzami, da bi iz prve roke izvedela še kaj, česar ne vem in nisem imela kje prebrati, so z menoj govorile sočutno, pozorno, odkrito, natančno, praktično. Vsak nasvet je bil dragocen kot suho zlato. Potem ga je bilo treba le še pregnesti in naprej povedati tako, da bi bil koristen tudi zanjo. Zdelo se mi je, da ni pomembno samo kaj, ampak tudi, kako ji to povem.
Med milijoni drobcev, ki sestavljajo spomine na njeno in moje soočenje z rakom, se mi misel največkrat ustavi pri nepričakovano osorni in sarkastični reakciji moje osebne zdravnice, ki sem ji na rutinskem pregledu zaupala, da sem slabo, ker je zbolela meni ljuba oseba, da sem v stisk, da mi je hudo in da hodim k psihoterapevtki. Razširila je roke in z očitnim neodobravanjem rekla: "Ah, dajte, dajte. Ona je zbolela, vi pa hodite k terapevtki. Ma, lepo vas prosim! Kaj takega ..." Tako se je začel in končal najin pogovor. Žal mi je, da sem ga sploh načela. Ne vem, če ji sploh še lahko zaupam.
Še pogosteje pa se mi v spomin vračajo vožnje z ljubljanskimi taksisti na naslov Ko naročiš prevoz na "Onkološki, stavba C", so njihovi odzivi tako zelo različni, kot se tudi sicer ljudje različno odzivajo, ko se izgovoriš besedo rak. Nekateri molčijo, drugi vzdihujejo, tretji se strašansko čudijo ali se skušajo šaliti, nekateri komaj skrijejo žalost ali pa čutijo potrebo, da bi delili svoje občutke in izkušnje. Pripovedujejo o svojih ljudeh, ki so se borili, a so omagali. Ali zmagali.
Šele leto po diagnozi sem si jo prvič upala vprašati, ali se boji smrti in kaj se po njenem zgodi, ko nas ni več. To je bila tema, ki sem se ji ves čas izogibala, besedo smrt pa sploh izbrisala iz besednjaka.
Slutila sem, da ima odgovor, nisem pa pričakovala, da ima do potankosti izdelano filozofijo življenja, umiranja, smrti in nasploh človeka v vesolju. Kar mi je v veliko uteho. "Kaj pa misliš, da sem počela vse tiste ure na kemoterapiji? Razmišljala, vendar! Če nič drugega, sem takrat imela čas. Veliko časa." Ta čas je bil v resnici tudi lep.
anonimno pričevanje, oktober 2025

3.
Ko sem zatipala prvo bulo, se nisem niti ustrašila niti dramatizirala. Čisto mirno sem si rekla: »Očitno mi telo nekaj pripoveduje.« Kot bi šla skozi sanje – brez panike sem obiskala ginekologinjo, potem mamografijo … in tam so ugotovili, da se dogaja nekaj v desni, ne v levi dojki, kjer sem sprva mislila, da je vsiljivec. Biopsija je potrdila karcinom. In veste kaj? Še vedno sem bila mirna. Nekako sem vedela, da bo šlo vse v redu.
Sledila je odločitev za operacijo – mastektomijo. Jaz pa sem si rekla: »Če že grem pod nož, zakaj ne bi združila koristnega s prijetnim?« In sem se odločila za novo dojko iz lastnega tkiva. Super priložnost, da se poslovim še od trebušne maščobe!
V bolnišnici sem spoznala krasno sostanovalko _ime umaknjeno_, ki je šla skozi enako operacijo. Res sva se ujeli – kljub temu, da je bilo pri njej malo več smole, saj se je rak razširil tudi v bezgavke. A skupaj sva držali glavo pokonci.
Ne smem pozabiti na osebje – tako skrbno, prijazno in srčno, da sva se z mojo sostanovalko večkrat pošalili, da sva pravzaprav v wellnessu, ne v bolnišnici.
Moja zgodba ni zgodba o strahu, temveč o zaupanju, miru in tudi malo humorja. Ko telo spregovori svojo pesem, se je vredno ustaviti, prisluhniti in verjeti, da bomo zmogli.
anonimno pričevanje, oktober 2025
4.
O deklici, ki bi rada živela
Mislim, da ji je bilo ime Sadako.
Izdelovala je origami žerjave.
Če jih naredi tisoč, se ji bo izpolnila želja, so ji povedali.
Poznala sem dekle, ki je bilo polno ptic,
a jih ni spustila iz sebe.
Izkljuvale so ji mladost.
Videla sem žerjava,
verjela sem, da je tisoči
in šla za njim.
*
Kam
odprem se v milost
roka posvečenega
opere temne ulice s smetišči
na čistih tlakovcih ostane le ribja kost
zapičena v grlo vsake minute
še lahko šepetaš
a komu
komu
*
Učim se novega vzorca
vsaka kapljica iz infuzije
se kot jagoda rožnega venca
niza za molitev
na praznik svetega Življenja
vse nabrano v žile
ponudim na stojnici ob Sreči
rekla mi je
da smem
kot zmeraj prekrita
zankami ki jih vidim kot čipko
*
Risalni žebljički ne primejo v nebesa
danes veter koraka
od krošnje do krošnje
v njih si obriše podplate
in za seboj pusti trepetavo listje
danes reka plava
od kamnov do peska
obregne se ob molčečo stisnjenost
in zapusti nemost
danes sonce drsi
za oblaki kot senčna lutka
pod njo letijo žerjavi
brezbrižni do zgodb ki jih sence odtisnejo v ljudi
na rožljanje spon navajeni hodijo po svojih zgodbah
in vlečejo s seboj kroglo izza oblakov
da bi pokukala v kak dan
da bi jo pripeli na vse dni
da bi
da bi
veter obrisal solne sledi
reka oprala strup
nebo postalo čvrsto
oh, če bi …
*
Kje si
To noč še luna trdno spi,
luči so vse ugasle,
svetloba skrčena miži,
brez senc, ki v svet bi rasle.
Zlovešči temni madeži
v črnikavi gostoti,
otreseni kot sadeži
so materi samoti.
To noč še luna trdno spi,
in mrtvi v zrak strmijo,
kosti lobanje brez krvi
prestrašene molčijo.
Med vse se plazi jedec duš
z nabrušenim zobovjem,
kot hladen piš gre iznad ruš,
zasidran med drobovjem.
Tipaje iščem režo v smeh
v tem stolpu čada, mrčja,
rožlja po meni vragov ceh
z verigo prek osrčja.
*
Naslonjena
Modrikasto meglo posrka zarja,
v stopinjah se utaplja mesečina,
piš vetra z vranami se pogovarja,
razbija nočna, blaga se tišina.
Ciklame vonj se s smrečjim zliva v dihe,
s prezeblih bilk vodena zrkla zrejo,
krik jastrebov prebuja hribe tihe,
kot šepetalci s tal se k nebu pnejo.
Ko dan še ne koraka kot odrasel,
poseda nebogljen v pogled razprti,
ki se lepote sveže bi napasel,
dokler ne leže tja v naročje smrti.
Prišepneš s hrbta, vse je le igrišče,
nekje spet moja duša te poišče.
Irena P. Beguš, oktober 2025

5.
Pri 39. me doleti, kot rekreativko, nekadilko, diagnoza pljučnega raka. No, zgodilo se je, da sem bila zadnje čase večkrat (2-3x) prehlajena. Tik pred tem pa sem en večer zelo težko dihala (sumila sem, da je vzrok alergija na mačjo dlako), zato sem naslednji dan zdravnico zaprosila za napotnico za pulmologa (v preteklosti sem nekajkrat uporabila ventolin, 2021 pa sem bila brez).
Pulmologinja me je eno sredo v februarju poslala na rentgen pljuč. (Na pregled sem prišla ob 9h.) Ko me je poklicala v ambulanto, me je začela spraševati o počutju ... če se potim, če sem shujšala? Na sliki se je pokazala zgostitev v pljučih. In zdravnica je zatipala vratno bezgavko. ... Naročila je pregled na Polikliniki. Predpisala je še zdravilo za astmo in rekla, da je zdaj nekaj bolj urgentnega na vrsti kot zdravljenje astme. (Ura je bila 13.00, ko sem zaključila pregled.)
Besede rak še nisem slišala, se mi je pa že malo svetlikalo.
Seveda sem doma šla googlat besedno zvezo "zgostitev v pljučih" ... In se mi je stemnilo pred očmi.
V petek sem šla na Polikliniko in na punkcijo na Onkološki inštitut. Na poti na OI sem opazila usmeritveno tablo z napisom "Začasni vhod na Onkološki inštitut". Poudarek na besedi začasni.
Sledil je telefonski klic pulmologa, ki me je ujel, ko sem šla s partnerjem in dekleti s šole proti domu (peš). Obvestil me je o izvidih. Rekel je, da gre pri meni za pljučnega raka. Pri sebi sem zaklela. Pulmolog je še rekel, če se lahko oglasim v ambulanti na Polikliniki. Pet CT slikanje je pokazalo, da imam na obeh straneh vratu prizadete bezgavke ne le na eni.
Pulmolog iz Poliklinike me je predal onkologom.
Na OI so se odločili, da bodo pri meni štartali s kemoterapijo in obsevanji. Vse te odločitve gredo hitro. Kasneje sem med raziskovanjem zasledila, da pri ALK+ mutacijah (gre za tip pljučnega raka, ki je "značilen" za mlajše nekadilce; menda sem zadela na loteriji), kemoterapija ni prva izbira zdravljenja. Ob tem lahko še povem, da mojega raka niso mogli operirati (zaradi lege) in da bolezen ni ozdravljiva.
Na kemoterapije in začetna obsevanja sem se vozila s kolesom. Po prvi kemoterapiji sem šla še tečt ...
Imela sem 4 cikle kemoterapij, ki so si sledile na 3 tedne. Prve dni sem počivala, ali pa smo se šli sprehajat na bližnje hribčke. Najbolj me je zdelala zadnja terapija ... pritisk mi je padel in sem morala biti res previdna pri vstajanju.
Pri obsevanjih je bila nekoliko grozna fiksacijska maska, ampak na srečo je čas obsevanja zelo kratek.
Proti koncu (prejela sem 30 obsevanj dela pljuč in vratnih bezgavk) se je razvil radiodermatitis. "Opekline" so bile na področju vratnih bezgavk res hude. Bolečine so popustile, ko sem dobila silikonske obliže .
Še zanimivost: najmlajša cimra (ko sem imela krmoterapije sem eno noč prespala na OI) je bila stara 42 let. Las po kemoterapiji nisem izgubila (brala sem, da pri vrsti kemoterapije, ki sem jo prejemala, ne izpadajo lasje; mi je pa zdravnica rekla, da mi verjetno bodo).
Po koncu obsevanj, ki so se končala maja so me kar odpustili ... brez zdravil.
Avgusta so se pojavile bolečine v levem kolku. In se stopnjevale do novembra, ko so zdravniki ugotovili, da bolečine povzroča metastaza. Sledilo je 5 novih obsevanj. Na eno obsevanje me je partner pripeljal s Krvavca. In začela sem prejemati tarčna zdravila, ki so praksa pri tej obliki raka. Na prva sem bila alergična, tako da smo prešli na druga.
Ne vem, kaj se je zgodilo, a slikanj glave ni bilo (čeprav ta rak rad metastazira v glavo). Potem pa sem imela kolesarsko nesrečo, ki sem jo preživela z buško na glavi, a je CT slikanje pokazalo, da v glavi ni vse ok ... vidne so bile nove metastaze. Po hitrem postopku me je doletelo še obsevanje glave (3x). Tokrat sem izgubila šop las, ki je izpadel kar naenkrat ... kar hudo. Ampak lasje zrastejo.
Prejela sem nova tarčna zdravila in se soočala s stranskimi učinki.
Pri nas sem pogrešala združenje tistih, ki se soočajo z isto vrsto raka (sprva sem jo iskala v Društvu pljučnih in alergijskih bolnikov, potem pa našla v zaprtih FB skupinah, kjer sem celo prišla v stik s tremi Slovenci s to izkušnjo - z enim se še danes bodriva).
Moji domači se dobro držijo.
Projekt Ko telo govori pesem je tako dobrodošel. Hvala, da ste!
Jerneja, november 2025

6.
Ob koncu ambulantnih pregledov, čez dve uri, sem le na vrsti.
Sedem na stol, malo poklepetava.
"Zakaj sva že dogovorjena? Saj res, biopsija, bom poklical, še nimam izvidov". Govori po telefonu: "Aha, a tako", nič ne razberem. Stiskam členke in prosjačim: "Naj bo izvid v redu, prosim, naj bo v redu." Odloži telefon, počasi se nagne čez mizo čisto blizu k meni, me strmo pogleda in z jasnim glasom razloži: "Ni v redu, gospa S., ni v redu". Premor. "Žal mi je."
Uf, počutim se, kot bi v mojo glavo pravkar priletela nekajtonska betonska klada. Čutim, kako mi je obraz otrpnil, zamrznil v prejšnji grimasi. Vse to opazujem v počasnem posnetku brezčasja, skoraj kot v utrinku večnosti, le da ... poskušam se odhrkati, poiskati glas, pa ne gre. Še vedno sem v tej ledeni cevi, otrpla, kot bi me oplazila puščica, namočena v kurare.
Zdravnik mi nekaj govori, potem vstane, masko žalosti odvrže in skoči v svojo kožo vesele razigranosti. Naroči me naslednji teden in pomaha.
"Čao!"
"Čao? Čao?! Čao?!!"
To je odlomek iz moje knjige Zbiralka terapij, ki opisuje trenutek, ko je bila potrjena diagnoza raka dojke.
Takoj po diagnozi (2009) sem šla na operacijo in kasneje še tri kemoterapije, potem pa zaključila z alopatskim zdravljenjem. Odločila sem se za "alternativo" oziroma holistično kliniko v Nemčiji in z veseljem podelim to izkušnjo.
Maja Sotenšek, november 2025

ŠKUCOVE PACAKARIJE
brezplačne gledališke predstave, ustvarjalne delavnice in pravljična druženja za otroke
vsako soboto med 24. januarjem in 28. februarjem 2026, ob 10. uri dopoldne v Galeriji Škuc, Stari trg 21, Ljubljana
Brezplačne vstopnice lahko rezervirate vsak delovnik med 9. in 15. uro preko telefona01 430 35 30 ali e-pošte info@skuc.org .

P R O G R A M
sobota, 24. januar 2026, ob 10:00
LIKI IN ČAROVNIŠKI TRIKI, gledališka predstava, v izvedbi Kreativnega gledališča Eci peci
3+, 30'
Predstava Liki in čarovniški triki je nastala na podlagi zelo znanih urokov oziroma ljudskih otroških izštevank. Našim nadobudnim mini gledalcem lahko s ščepcem kreativnosti in sodobnega pridiha približamo stare izštevanke, ki se navezujejo na pozabljene otroške igre. Hkrati se preko zabavnih urokov naučijo oblike in kaj se zgodi, če mešamo barve.
Skozi serijo hudomušnih in neuspelih poskusov čarovniške vajenke, da bi s pomočjo čarovniških trikov pregnala sosedovo osamljenost in njega samega, kot po čarovniji popelje otroke v svet likov in barv. Popolnoma nepričakovano pa se na pustolovščini, polni smeha in nerodnih urokov, zgodi resnična čarovnija – prijateljstvo. Spoznamo, da prave barve prijateljstva lahko občutimo skozi smešne trike in da za resnično povezanost niso pomembne oblike.
Najbolj pomembno je, da imamo drug drugega.

POKUKAJMO SKUPAJ V SVET UMETNOSTI IN SENČNO GLEDALIŠČE , vodstvo po razstavi in ustvarjalna likovna delavnica, v svet umetnosti nas popelje: Nevena Aleksovski
Na srečanju si bomo najprej ogledali aktualno razstavo v Galeriji ŠKUC. Nato bomo, navdahnjeni z umetniškimi deli z razstave, tudi sami ustvarjalni – izdelovali bomo namreč različne figurice iz kartona, iz katerih bomo nato uprizorili kakšno kratko predstavo gledališča senc. S pomočjo svetlobe iz projektorja bodo naše figurice tako oživele ter nas popeljale v čarobni svet domišljije.

sobota, 31. januar 2026,, ob 10:00
GRDI RAČEK , lutkovna predstava v izvedbi Geldališa Tri
3+, 35'
Lutkovna predstava po literarni predlogi pravljice o Grdem račku je zgodba o labodu, ki ga zaradi telesne drugačnost nihče ne ceni dokler je mladič, čeprav s svojo življenjsko držo ves čas dokazuje, da je vreden ljubezni in pozornosti, celo bolj kot tisti, ki se mu posmehujejo in se iz njega norčujejo. Grdi raček je kot mladič majhen in šibak, prepuščen na milost in nemilost življenjskim okoliščinam. Usoda ga potiska iz nevarnosti v nevarnost. Nima podpore sorodnikov in prijateljev, a se s svojim neomajnim upanjem in voljo do sprejetosti vedno znova rešuje iz težav.
V ospredje zgodbe je postavljen motiv drugačnosti, ki predstavlja velik problem neenakosti v odnosu med ljudmi tudi dandanes, saj se vsakodnevno srečujemo z njo v vseh mogočih oblikah. Prepogosto jo še vedno obravnavamo z nelagodjem in odporom.

NA OBISKU: MIHA PERNE , vodeni ogled ateljeja in ustvarjalna delavnica, vodstvo: Nevena Aleksovski
5+, 90'
Tokrat gremo na obisk k umetniku Mihi Pernetu. Umetnik nam bo najprej razkazal svoj delovni prostor na AKC Metelkova mesto ter predstavil svoja čudovita dela – slike, kolaže, keramične izdelke … Nato bomo tudi sami ustvarjalni. S pomočjo umetnika bomo ustvarjali kolaže iz različnega odpadnega materiala.
Miha Perne je leta 2004 diplomiral na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, smer Slikarstvo. Leta 2005 je z Leonom Zuodarjem ustanovil slikarsko skupino Beli sladoled. Leta 2011 sta ustanovila založbo Beli sladoled books & zines in za svoje delo prejela nagrado skupine OHO. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v Sloveniji in tujini. Ustvarja na področju slikarstva, keramike, grafike in stripa.

sobota, 7. februar 2026, ob 10:00
RDEČA KAPICA , predstava v izvedbi LG Zapik
2+, 35'
Rdeča kapica je glasbeno-lutkovna predstava, ki je navdušila številne gledalce doma in v zamejstvu.
Zaradi zanimive interpretacije, posebne vrste humorja, številnih presenečenj in petega pripovedovanja, čudovito popelje mlade in mlade po srcu v skupno igro.

Gledalci pomagajo, prišepetavajo, se z nami veselijo ter se včasih malce prestrašijo (2+), pa vendar je kmalu spet vse dobro in kot mora biti – pesmica vedno pomaga.
Predstava je primerna za tiste, ki se ne bojijo volka in tudi za tiste, ki ga rajši gledajo bolj od daleč.

PLASTOŽERI , ustvarjalna delavnica recikliranja, vodi Petra Gosenca (Društvo GUMB)
Plastožerji spominjajo na ribe, meduze, rake, a so v resnici bitja iz nevidnega sveta na dnu oceanov. Na delavnici jih bomo izdelali iz odpadne plastike: plastenk, zamaškov, lončkov. Otroci se bodo na delavici na nevsiljiv način seznanili s problemom odpadne plastike, v potokih, rekah in morjih.

sobota, 14. februar 2026, ob 10:00
VSEM LJUDEM NIKOLI NE USTREŽEŠ , lutkovna predstava v izvedbi LG Bičikleta
3+, 30'
Naš osliček Bruno se strašno rad sprehaja sam, a to vznemirja prometnega policaja, ki skoraj napiše kazen njegovemu lastniku, dedku. Ko se Bruno odpravi na pot z vnučkom Tinetom na hrbtu in dedkom ob boku, se pa pritoži še babica Marinka. Mladeniču Maxu se zdi narobe, da je vnuk na sedlu, dedek pa pešači. Veterinarka dr. Kobilica je vsa iz sebe, ko zagleda, da sta se naposled kar dva skobacala na osličkov hrbet. Tako vsi, dedek, vnuk in tudi osliček Bruno spoznajo, da vsem ljudem res ni moč ustreči!
V otroško lutkovno predstavo, polno glasbe in humorja, ustvarjalci ujamejo željo ljudi, da bi jim ugajali. Ritem in rimo pa predstavi dajejo navihani, hudomušni in radoživi rapovski glasbeni vložki našega bistroumnega oslička Bruna.

POKUKAJMO SKUPAJ V SVET UMETNOSTI IN PISANE MASKE , vodstvo po razstavi in ustvarjalna likovna delavnica, v svet umetnosti nas popelje: Nevena Aleksovski
Na tokratnem srečanju si bomo najprej ogledali razstavo v Galeriji ŠKUC, ki nam bo v navdih za ustvarjanje na delavnici. Nato bomo ustvarjali pisane maske iz papirnatih krožnikov. Naučili se bomo, kako lahko iz preprostih materialov, ki jih imamo doma, ustvarimo maske medvedkov, zajčkov, levov ali kakšnega namišljenega bitja. Predvsem pa se bomo zabavali, družili ter razvijali svojo domišljijo in ustvarjalnost.

sobota, 21. februar 2026, ob 10:00
ROPOTALO – ŽLOBUDRALO , interaktivna glasbeno-lutkovna predstava in delavnica z Matejo Fi
2+, 40'
V glasbeni delavnici, predstavi in koncertu, mimogrede, vse troje bo tokrat v isti malhi, se bomo zavrteli ob glasbi, ki je v nas in okoli nas. Koliko je le zvokov, šumenja, zvenenja, goste tišine, drdranja in gostolenja! V potovanju nas bodo spremljale pesmi in zgodbe. V naših dlaneh bodo oživela glasbila in zvočila. Ustvarjali bomo tudi s svojimi glasovi in telesi. Tišina bo naša prijateljica iz katere se bo lahko rodila glasba. Zato popotujmo skupaj!
“Vsi mi smo glasba in glasba je v vsem.
V mojih dlaneh, v tvojih očeh,
pa v ceveh, celo v kosteh.
Poiščimo jo, prisluhnimo ji,
Ustvarimo jo, naj kar se zgodi!”

sobota, 28. februar 2026, ob 10:00
PRAVLJIČNO DRUŽENJE S TANJO, ZIBI IN JORO! , pravljica in gibalnica s Tanjo Matijašević
3+, 40'
Mogočna ježevka je topla, igriva pripoved o ježevki Jori, ki si silno želi postati spoštovana in najbolj močna žival v gozdu. Sprva verjame, da pomeni mogočnost imeti najbolj ostre bodice in mir pred vsemi prebivalci gozda; a ko se v njenem življenju pojavi živahna veverica Zibi, hitra, nagajiva in srčno radodarna, se začne Jorino razumevanje mogočnosti spreminjati.
Tanja Matijašević, vzgojiteljica, pravljičarka in improvizatorka, vam bo najprej dodobra predstavila prijateljstvo veverice Zibi in ježevke Jore ter vas kasneje povabila na gibalni izlet po stezi modre tišine, do trikotne skale in čarobnega drsališča. Prav tak izlet je nekoč Zibi pripravila Jori, da bi jo razveselila in ji razkazala, kako lep je gozd.

NA OBISKU: IVANA BAJEC ,vodeni ogled ateljeja in ustvarjalna delavnica, vodi Nevena Aleksovski
5+, 90'
Umetnico Ivano Bajec bomo obiskali v njenem ateljeju na Starem trgu. Umetnica nam bo najprej razkazala svoj delovni prostor ter svoja zanimiva umetniška dela. Z njeno pomočjo bomo nato tudi sami ustvarjali slikarska dela ter eksperimentirali z različnimi materiali in tehnikami, ki nam jih bo umetnica podrobneje predstavila.
Ivana Bajec je umetnica mlajše generacije, ki ustvarja predvsem na področju slikarstva in risbe. Pri svojem umetniškem ustvarjanju daje prednost improvizaciji, eksperimentiranju in raziskovanju, njena platna pa pogosto delujejo kot slikarski dnevniki. Leta 2012 je diplomirala iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je tudi končala podiplomski študij. Sodelovala je na različnih skupinskih razstavah in samostojnih razstavah v Sloveniji in tujini.
Društvo ŠKUC si pridržuje pravico do naknadne spremembe programa.


Iskrena hvala vsem, ki nam omogočajo projekt:
Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje, Urad RS za mladino, Ministrstvo za kulturo, Javna agencija za knjigo RS, Srednja vzgojiteljska šola in gimnazija Ljubljana, Mercator, Dana d.d., Druga violina, Slaščičarna pri vodnjaku, Biro center, Ciciban, Cicido in trgovina Mumino.

NOVINARSKA KONFERENCA – Galerija Škuc
ponedeljek, 16. 2. 2025, ob 12.00, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana.
Vabimo vas na novinarsko konferenco z lanskimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
SARIVAL SOSIČ: Izpovedi erotomana (roman)
NATALIJA MILOVANOVIĆ: Tuja mehkoba (poezija)
ROBERTO BOLAÑO: Antwerpen (roman)
ALJA ADAM: Pes, dvojčici in zeleni tatu (poezija)

ŠKUC / zbirka Lambda
VALENTIJN HOOGENKAMP: Antiboy (roman) CHANTAL AKERMAN: Moja mama se smeje (roman) BJORN RASMUSSEN: Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo (roman) GARTH GREENWELL: Kar ti pripada (roman) ČAS DIVJEGA TULIPANA: antologija osmanske lirike JEAN COCTEAU: Bela knjiga (roman)
urednik Brane Mozetič, mobitel: 040 20 66 31, e-naslov: brane.mozetic@guest.arnes.si
(željene izvode vam lahko tudi pošljemo)


CSK
SARIVAL SOSIČ: Izpovedi erotomana
»Zazdi se mi, da je preteklo veliko časa, da je noč odšla in bi že davno nazaj moral priti dan, jaz sam bi vstal, se uredil, stopil ven in odšel na stol, kjer pišem, toda danes ni tako. Drugače je. Ničesar ne slišim, ničesar ne zaznavam, povsod okoli mene je popolna praznina. In. Samo še bežna misel. Vedno sem rad seksal. In to je tudi vse.« S temi besedami se konča roman Izpovedi erotomana Sarivala Sosiča. Roman o seksualnosti in življenju, o umetnosti in minljivosti, pa tudi o ljubezni. O vsem tem pa še o veliko drugih stvareh razmišlja ostareli pisatelj od jutra do pozne noči, ko sedi v lokalu ob hladnih dnevih in zunaj za mizo v pesku pod krošnjo drevesa, kadar je lepo vreme. Glavni lik namreč lahko ustvarja samo med ljudmi, torej med zvoki in šumi okolja v starem delu mesta, in ko tako nastaja literarno delo o njegovem življenju in predvsem o njegovi seksualnosti, neusmiljeno brska po spominu vse od rojstva dalje in nato skozi otroštvo, preko mladosti v srednja leta, vse do pozne starosti, ko se pripoved življenja, kot tudi roman sam, počasi končuje. Že kot otroka so ga prevzele podobe golih ali oblečenih ženskih in moških teles, ki jih je gledal v umetnostno zgodovinskih knjigah ali bral o njih v mnogih romanih, pesmih in dramah svoje obsežne knjižnice. In potem je tu še učitelj, njegov skrbnik, erudit in posebnež. Ravno ta je na mnogotere načine zaznamoval življenjsko pot otroka, ki počasi odkriva sebe in okolico, nato mladeniča, ki prvikrat spozna seksualnost. Pa študenta, kateremu seksualnost pomeni pomemben steber življenja, potem moškega, ki z vso radovednostjo in strastnostjo vstopi še v svet pornoindustrije in v njej uživa ter pridobiva posebna spoznanja. Prav telo kot povezava seksualnosti in umetnosti je osrednji vezni člen romana, sestavljenega iz desetih poglavij, med katerimi se vsako začne se didaskalijami, kar opredeli prostor dogajanja ter poudari izbrane trenutke doživljanja in čutenja. Naslovljena poglavja so estetsko premišljene in koherentne celote, ki se lahko berejo kot samostojne kratke pripovedi, hkrati pa se zaradi strukturne in pripovedne enovitosti smiselno povezujejo v inovativen žanrsko prepleten roman. Roman Izpovedi erotomana je namreč ljubezenski, erotični in seksualni roman, z jasneje in obširneje opisanimi prizori spolnosti, pa tudi razvojni roman, ki z iniciacijo v svet seksualnosti oblikuje in zaznamuje glavno osebo. Lirizirana in esejizirana pripoved je tekoča, izpiljena in premišljena. Stavek v njej je, tako kot v do sedaj izdanih romanih, Starec in jaz (2017), Jaz sam (2018), Sin in sin (2020) ter zbirki kratkih pripovedi Ne morem ven (2022), ritmiziran, zvočen in valujoč. Podoben glasbi, ki v vseh Sosičevih pripovedih zavzema najvišje mesto. Za pisatelja značilne daljše povedi tako občasno prekinejo enobesedni stavki, ki kot ostrejše zareze poudarijo določeno misel, čutenje ali dogodek. Pripovedovanje dokaj neopazno prehaja v opisovanje, ki se bogati z monologi (notranjimi) in dialogi. Opisi so pogostokrat sinestetični in bralcu prebujajo večplastna čutenja ter celo vizualno jasnejše predstave različnih pripetljajev. Ko pisatelj nagovarja bralce in bralke, kot glasbeni refren ponavlja stavek: »Star sam, in ker sem star, mi je vse dovoljeno«, saj meni, da je prav starost priložnost za izpoved brez strahu in sramu. Pogumna in samozavestna izpoved pa ni le intimni zapis ostarelega erotomana, ampak vseskozi tudi kritični vpogled v sedanjo sterilno družbo. Ta poskuša z moralizirajočim purizmom opljuvati naraven položaj človeka – ljubljenje –, medtem ko se vsak dan bolj priklanja gospodarjem vojne. Roman Izpovedi erotomana poskuša s provokativnimi opisi seksualnosti razrahljati samoumevnost svetovnih pornografskih političnih akcij (»Grozljivost. Nastaja in razrašča se svet idiotov, najbolj temačen gozd idiotizma.«), vznesenosti nad telesom in umetnostjo pa odpreti azilne ventile. Ti prinašajo v slovenski in evropski prostor inovativno večplastnost, ko dokazujejo, da je telo kot prostor naših čustev in mišljenja najpomembnejši instrument, umetnost pa edini izhod v tem ponorelem svetu: »Navdušenost. Skrivnostnost. Strastnost. To ima umetnost in to imajo samo nekateri ljudje, sem že takoj na začetku odkrivanja življenja in umetnosti spoznal in bolj, ko sem vstopal v knjige in umetnost in kasneje, ko sem se naučil brati in sem dolge ure podnevi in ponoči bral in bral, bolj so mi bile razjasnjene skrivnosti življenja in smrti, predvsem pa pretkane raznovrstnosti čustev.« - Tina Kolenik

NATALIJA MILOVANOVIĆ: Tuja mehkoba
Naj začnem ta poskus spremnega zapisa z metaforo, ki se mi je po prvem branju najbolj vtisnila v spomin: s tehtnico, s tem bolj ali manj občutljivim merskim inštrumentom, ki določa težo stvarem. Podoba združuje prizemljenost, vsakdanjo uporabnost, skoraj znanstveno natančnost, in na drugi strani simbolnost, tehtanje duš tam, kjer se končno srečajo s presežnim.
Toda besedilo z metaforičnim ne sega predaleč, previdno je in ne tvega, da mu ne bi verjeli. Pesmi kot da stremijo k redkobesednosti po načelu »manj je več«. Besede so namreč orodje za tehtanje sveta; izrečene pridobijo dodatne pomene, dodatne implikacije. Za besedami ali med besedami ostaja veliko neizrečenega. Besede, ki jih ne izberemo. Kar hote ali nehote preslišimo. Česar ne moremo ubesediti. Ne gre zgolj za tehtanje med besedami in stvarnostjo, temveč za vaganje besed in molka, ki daje slutiti, da so besede nezadostne, neustrezne – stiska, ki ni nova, in jo mora vsakdo reševati na svoj način.
Besede sicer zmorejo, v »sledovih«, izrisati usodo ljudi, ki so nam tuji, a hkrati prepoznavni; navidezna objektivnost pripovedi in načrtna odmerjenost besed, ki drži pokonci te pesmi, vse to ni nič manj učinkovito kot tedaj, ko je Pound iznašel imagizem. A morda je razlog za postavitev teh pesmi na začetek zbirke to, da tujost zlahka pripustimo, dokler se drži »predpisanih« mer. A tujost se iz pesmi v pesem spreminja, globalni jug postaja vse bližji, ljudje postajajo znanci, sosede, sestrične, dokler ni več mogoče razlikovati med domačim in tujim.
Prepoznavanje sebe v obrazu tujca se s tem ne konča: skupna nam je nuja po preživetju, ki narekuje kroj jezika, ki ga uporabljamo, hrepenenje po bližini, soočenje s skopostjo zemlje in ljudi, z bolj ali manj eksplicitno grožnjo nasilja in, ne nazadnje, z neobstojnostjo vsega, kar je podvrženo toku časa. Tujost je del našega skupnega jezika. Zato vsake toliko preproste besede, kot so »zemlja, oblaki, zvezde«, še vedno dobijo poseben naboj, ko za hip presežejo svoje označevalce; tako so tudi fraze hkrati pomensko polne in prazne, navidezna mašila, ki pa preprečujejo, da bi iz popokanih posod naših življenj vse odteklo v nepovrat. In potem so tu premolki, zamolki, tišine, molčanje, v svojem negativnem obstoju enako težki in snovni, ki sooblikujejo plast tujosti, ki jo vsakdo nosi pod kožo.
Avtorica rešuje te zagate z veznikom » in «. Vse kar zaznava, tehta, je namreč relacijsko. Odgovor torej ni ali ali , temveč to in to. Tehtanje ni zgolj umerjanje ene stvarnosti proti drugi, besed proti molku, enega jezika napram drugemu, tujca proti domačinu, sebe proti drugim, temveč je nihanje, lovljenje ravnotežja: preteklosti in obredov, prednikov in družine, potovanj, iskanj, odkrivanj. Je učenje, kako glagolom dodajati predpono so-, kako v neobstojnosti lastne kože najti središče, vez s samim sabo, vez z živimi in z mrtvimi. Cilj ni ravnovesje kot statično stanje; nenehne ambivalence so znak živosti, ki edina lahko vzdrži vse napetosti. Morda vso to spremenljivost in protislovnost zares lahko ujame le pesem; v pesmi lahko potujemo v nedostopne pokrajine, k ljudem, ki jih ni več, premagujemo razdalje hitreje od svetlobe, stopimo v tuje čevlje, začutimo tujo mehkobo in lastno težo. Ker – kot zapiše Natalija – kar giblje pesmi, je domišljija, ki je v svojem najglobljem bistvu upanje. Tudi upanje za svet, v kakršnem bi želeli živeti. – Veronika Dintinjana

ROBERTO BOLAÑO: Antwerpen
Med nastankom 56 literarnih 'poglavij' in njihovo objavo pod naslovom Antwerpen je minilo dvaindvajset let in celotno ustvarjalno obdobje Roberta Bolaña. Napisal jih je leta 1980 v Barceloni in se nazadnje odločil, da jih še ne ponudi v objavo, saj mu je že ob sami misli na tak poskus postalo jasno, da bi mu vsak založnik zaloputnil vrata pred nosom, pa še brez edinega izvoda bi ostal. Izdajo, za katero se je – takrat že ikona latinoameriške književnosti – odločil leto dni pred smrtjo, je opremil z uvodom, kjer poda sliko okoliščin, v katerih je besedilo nastajalo: skicira značilno formativno obdobje literarnega talenta, ko se odloča za svojo umestitev in si napol intuitivno izsekava pot in podobo. Tu je seveda na prvem mestu vzvišena zamera do prevladujočega trenda v romanopisju – v njegovem primeru magičnega realizma, ki je v tistem času navduševal svet z liki patriarhov in diktatorjev, potem ko je njihova moč že zahajala – in takoj ob njej ne dosti manjše zaničevanje obrobne književnosti. Slednje zaradi odpora do morebitne možnosti, da bi pristal v kakršnemkoli definiranem sistemu.
Bolaño naj bi bil v prvi vrsti pesnik, tako je trdil sam, na prozno pisanje je resno prešel šele po letu 1990, ker je tako več zaslužil in prispeval k vzdrževanju družine. To bi lahko dalo prav tistim, ki Antwerpen berejo kot preplet poezije in proze. A jih na nekem drugem mestu zavrne sam avtor z definicijo, da se proza od poezije razlikuje po tem, da v prozi vedno prežita oseba ali dve, ki se bosta šele razkrili. Govori torej o zgodbenosti proze, ne pa tudi o klasično organizirani strukturi (ob katero se tudi obregne: Povejte trapastemu Arnoldu Bennetu, da vsa pravila o zgradbi veljajo samo za romane, ki so kopija drugih .) Slovenski bralec to zlahka dojame, saj naša ’zgodba’ etimološko kaže naravnost na dogodbo, ki ji predhaja.
Iskanje lastne strukture je mučno: Pisatelj, mislim, da je bil Anglež, je priznal grbavčku, s kakšno težavo piše. Prihajajo mi samo nepovezani stavki, mu je rekel, morda zato, ker se mi resničnost zdi kot roj nepovezanih stavkov. Nekaj takega mora biti zapuščenost, je rekel grbavček.
Nova literarna forma, naj ob rojstvu deluje še tako čudaško, je v resnici izid krčevitega avtorskega prizadevanja za veren prikaz, za realizem. Ubesedenje je ključno, v primeru iniciacijskega besedila in postopka pa tudi formativno pisateljsko dejanje, kjer selekcija in kompozicija iščeta izraz za še nikoli uresničeno. Zasledovanje tega postopka in premisleka lahko bralcu Antwerpna služikot vezivo, kadar zmanjka zgodbenega dogajanja oziroma se to zgolj nakazuje in vznika v nepovezanih detajlih.
Teh je dovolj, da sestavimo pozitivna dejstva: umorjeno je bilo dekle, truplo je bilo najdeno, nekdo je to videl. Zaplet, ki ne bi mogel jasneje klicati po klasični detektivki na jasni časovni in zgodbeni liniji. A to mlademu Bolañu ne bi bila književnost, preveč preprost je postopek in pretirano prepričljiv izid. Ker je treba, kot v živem dogajanju, na isto raven spraviti tudi podobe iz poletnega kina, policista pri posiljevanju zaprtega dekleta, pogled skozi okno vlaka, ki se mu odziva pogled skozi avtobusno okno, ubogega Bolaña, ki piše na neki vzpetini na poti … Glasovi se menjavajo, z njimi prosto preskakujejo časi, perspektive in celo spoli. To ni predenje niti, temveč tkanje preproge v vse smeri. Nešteto poskusov, kako rešiti literaturo pred njo samo, da ne bi zlezla v kakršenkoli literarni model, ki jo ustoliči kot literaturo. Ali, kot je bolj v pisateljevo kožo vpisal eden od kasnejših razlagavcev: želja biti slaven literat, ne da bi izpolnjeval za to zahtevane pogoje. Umetnikov mladostni portret, ki privlači z ganljivo surovostjo in v njem že klijejo kačja jajca – umor, policisti, nasilje – … njegove zrele dobe. Morda pa tudi, kot pravi upravitelj Bolañove zapuščine Ignacio Echevarría, véliki pok, ki odpira celoten njegov opus. - Zdravko Duša

ALJA ADAM: Pes, dvojčici in zeleni tatu (poezija)
Naslov pete pesniške zbirke Alje Adam ne teži k zaokroževanju ali izrecnemu usmerjanju razumevanja, iz preprostega niza besed veje temeljno zavedanje o moči podobe in nevidnih vezi, ki svet držijo skupaj: »Šele, ko sonce prodre skozi oblake, / uzrem kaplje, ki se oprijemajo niti / in ustvarjajo bleščeče verige. // Spomnijo me na DNK.« Prav to nevidno lepilo bivanja, ki včasih ustavlja, drugič celi in požene v tek, obravnava večina pričujočih pesmi, čeprav nominalno tudi tokrat glavna beseda pripada telesu, čutnosti, fizičnim dražljajem in zaznavam, kajti poezije ni mogoče ločiti od dotika .
Osišče zbirke je odnos, preko katerega se lirski jaz vzpostavlja kot polnoživ človek. Naj gre za intimni partnerski, erotični, družinski, sestrski, rodbinski, transgeneracijski, terapevtski, prijateljski, sosedski ali skupnostni … odnos je vselej določujoč. Podobno kot ljubezen, izrecno poimenovana in izpostavljena na mnogih mestih, ena najmočnejših nevidnih transcendentnih sil, ki pesmi zbirke, še posebej kadar obravnavajo bolečino, podedovane, vojne travme, zlorabo, samoto, ločitev, zlo, ne le veže v celoto, temveč prestavi na raven, kjer je intenzivno (pre)izkušnjo mogoče scela uzreti, vzdržati in – najpomembnejše – preseči: »Ljubezen je varnostnik / v dnevni in nočni izmeni.«
Zaradi številnih v vsakdanu pobranih motivnih drobcev, ki spiralasto poglabljajo obravnavane tematike tako znotraj same zbirke kot pesničinega opusa v celoti, se sicer na čutni poetiki osnovane pesmi berejo kot pripovedi, v katerih se zunanje tesno prepleta z notranjim in na njenem telesu leži bomba , »skoraj tako resnična / kot tiste, ki uničujejo mesta«. Gibko prehajanje med vzporednimi resničnostmi, različnimi ravnmi zavedanja in čutenja ustvarja močan občutek enosti vsega bivajočega, kjer pa je navkljub hudemu mogoče izbrati vsaj drobce dobrega, se vrniti k bistvenemu, prebuditi hrepenenje, poiskati mehkobo, zadovoljstvo, užitek, sprejeti predajo in navsezadnje objeti razkošje doživljanja. Pesem nas tako mimogrede ponese v neznano, nevidno, simbolno, v oddaljene prostore in čase, kjer se življenje nenehno odpira: »Nisem vedela, v katerem stoletju bivam, / katero od mojih življenj / drsi mimo mene – / ali mi bo uspelo rešiti / nerojenega otroka.« Ne gre za kakšno idealizacijo bivanja, zbirka je – nasprotno – pisan konglomerat izkušenj, tudi najbolj trpkih, navsezadnje že v uvodnih verzih beremo: »Tisti del nas samih, / ki nas najbolj ljubi, vzgiba trpljenje.« Zato so (fizični) premik, gib in vzgib tisti, ki ponovno vzpostavijo (psihično) bližino in iz občutka, »da se drug drugega dotikava / kot embria v maternici«, zgradijo nov odnos.
In prav zaradi tega zavedanja, če se vrnemo na začetek, so naslovni pes, dvojčici in zeleni tatu v ločenosti pravzaprav povezani – nemara tudi z našimi najglobljimi željami in ljubeznimi. »Pesem to zmore, / surovokot vbod noža v škrge, / ali z mehkim dotikom.« - Diana Pungeršič

ŠKUC / zbirka Lambda
VALENTIJN HOOGENKAMP: Antiboy
Valentijn Hoogenkamp (1986), nizozemski multidisciplinarni umetnik, v svojem delu spretno prepleta literaturo, vizualno umetnost, gledališče in glasbo ter se posveča zlasti raziskovanju človekove identitete in intime. Njegovi pesniški nastopi in drzni performansi na uglednih domačih in mednarodnih odrih so vsakokrat vzbudili veliko pozornost, nizozemsko gledališče je med drugim zastopal na festivalih Women Playwrights International v Stockholmu in Interplay Europe v Madridu, za svoje ustvarjanje pa je prejel že številne nagrade doma in v tujini.
Leta 2021 je presenetil z romanesknim prvencem Čaščenje Louisa Clausa ( Het aanbidden van Louis Claus) , ki mu je prinesel nominacijo za nagrado Anton Wachter za najboljši knjižni prvenec. Roman, ki se ukvarja z odraščanjem, žalovanjem in izgubo, je bralce in kritike osvojil ne le s samo tematiko, temveč tudi z razgibanim, liričnim slogom. Avtor to pripovedno držo ohranja tudi v avtobiografskem poetičnem eseju Antiboy (2022), ki pa se loteva kompleksnejše teme in se dogaja na zapletenem presečišču med spolom in spolno usmerjenostjo, spolnimi vlogami in medčloveškimi odnosi. Valentijn se po preventivni mastektomiji namreč odloči za vmesno spolno identiteto, ki se mu zdi naravnejša, in iskreno spregovori o trenjih, ki so tej radikalni odločitvi sledila v odnosih z zdravniki, s prijatelji, z družino in z ljubimci. Tudi v tem delu sta temi izgube in žalovanja v središču, vendar ju preglasi posameznikovo hrepenenje po popolni svobodi v izbiri lastne identitete, ki daje junaku moč, da sčasoma poskusi obnoviti odnose z bližnjimi. Pripoved o sprejemanju nove, a junakove resničnejše identitete, je pretresljiva; med odlikami Hoogenkampovega pisanja je treba izpostaviti zlasti psihološko kompleksnost junakov in odnosov med njimi ter dejstvo, da se avtorju uspe ogniti vsakršni sentimentalnosti.
Mateja Seliškar Kenda je na Filozofski fakulteti končala študij primerjalne književnosti, francoščine in nizozemščine ter doktorirala z disertacijo o nizozemski in flamski avantgardistični poeziji. Prevaja nizozemsko in francosko poezijo, prozo in dramatiko za odrasle in mladino.

CHANTAL AKERMAN: Moja mama se smeje
Chantal Akerman (1950–2015) je belgijska filmska umetnica, pisateljica in feministična raziskovalka vsakdanjosti, ki je režirala več kot 40 filmov in ustvarila več umetniških instalacij.
Po kratkotrajnem študiju filma v Bruslju je pustila fakulteto, da je leta 1968 posnela anarhistični kratki film Saute ma ville in se na kratko preselila v New York. Njeno najbolj znano delo je avantgardna klasika, film Jeanne Dielman, 23 Quai du Commerce, 1080 Bruxelles (1975), s katerim je na festivalu v Cannesu prodrla na mednarodno prizorišče. Film natančno prikazuje podrobnosti vsakdanjega življenja ovdovele matere in je v filmskem svetu obveljal za izjemno vplivnega, za nekatere je celo eden najboljših filmov v filmski zgodovini. Režiserka se v svojih delih ukvarja z življenjem žensk, z odnosi med materjo in hčerko, s seksualnostjo, z lezbištvom in z žensko identiteto.
Chantal Akerman se je vse življenje borila z depresijo in z bipolarno motnjo, globoko pa jo je prizadela smrt matere Natalie (1927–2014). Leto in pol po materini smrti se je pri starosti 65 let odločila končati svoje življenje.
Knjiga Moja mama se smeje , napisana leta 2013, v slovnično povsem preprostih stavkih riše avtoportret ob svoji obnemogli mami, ob razhodu z nasilno partnerko in ob maminem (ne)sprejemanju istospolne usmerjenosti. Ob skrbi za mamo prvoosebna pripovedovalka svoja istospolna razmerja »preseli« v misli, saj o njih z mamo ne more razpravljati. Po eni strani tako besedilo opisuje težko izkušnjo globokega in hkrati nemogočega slovesa in maminih frustracij ob telesni nezmožnosti, po drugi strani pa prinaša inventuro umetničinega zasebnega in partnerskega življenja. Knjiga kakor v kontemplacijo ponuja tudi fotografije iz avtoričinih filmskih del, pri čemer neusmiljeno popisuje boleče detajle minulih razmerij in trenutnega vsakdanjika z bolno mamo. Besedilo se bere kot avtobiografsko, obenem pa Akerman s strogo disciplino pisanja ustvari refleksijo bližnjih odnosov, s katero se zlahka poistovetimo.
Jedrt Maležič (1979) je književna prevajalka in pisateljica. Prevaja iz francoščine in angleščine. Za prevod druge knjige iz trilogije Vernon Subutex avtorice Virginie Despentes je leta 2024 prejela Nodierovo nagrado.

BJORN RASMUSSEN: Koža je elastični ovoj, ki obdaja vse telo
Bjørn Rasmussen (1983) je ključna osebnost v sodobni danski poeziji, vzor mlajšim generacijam pesnikov. Piše tudi prozo, zaslovel pa je prav s prvencem, ki je pred nami. V romanu prvoosebni pripovedovalec, petnajstletni Bjørn, živi na jahalni šoli (kot je živel tudi avtor) na zahodu Danske, z bratoma in depresivno materjo. Bori se s prikrito istospolno usmerjenostjo in z destruktivnimi mislimi. Odnos med starejšim jahalnim trenerjem in Bjørnom temelji na zapleteni pogodbi, in Bjørn vnaša vanj mazohistične poteze. Zato je težko reči, ali je to prava zaljubljenost. Ali je zaljubljen trener, ostaja v romanu odprto, Bjørnova zaljubljenost pa je ambivalentna: izmenično ljubi in sovraži. Iz sovraštva se rojeva maščevanje učitelju in na koncu tudi sebi. Bjørna spremljamo kot otroka, mladeniča in odraslega. Pripoved je zmes avtobiografskih elementov in čiste fikcije. Prepojena je s fizičnim in z duševnim podrejanjem. Je potovanje skozi pokrajino telesa, zaznavanj in občutij. Rasmussnov jezik je izzivalen, pogosto hodi po rezilu britvice. Avtor je znan tudi po tem, da si »izposoja« stavke, misli, citate drugih pesnikov in pisateljev, ki pa jih tako preoblikuje, izkrivlja, sprevrača, da zvenijo kot njegov izmislek. V neki danski kritiki beremo, da če je jezik orodje, potem je avtorjev kot motorna žaga v živem gozdu. Bjørn Rasmussen je leta 2016 za to delo prejel nagrado Evropske unije za literaturo.
Darko Čuden prevaja v glavnem iz danščine in norveščine, manj iz švedščine, edini v Sloveniji tudi iz ferščine. Poleg številnih romanov je prevajal tudi za gledališča, med drugim Ibsna in Strindberga.

GARTH GREENWELL: Kar ti pripada
Kar ti pripada (2016) je prvi roman ameriškega pisatelja Gartha Greenwella. V njem prvoosebni pripovedovalec, ameriški učitelj angleščine v Sofiji, na javnem stranišču Narodne Palače kulture spozna Mitka, mladega seksualnega delavca in karizmatičnega prevaranta, ki mu zleze pod kožo. Tako se v naslednjih nekaj mesecih vedno znova sestaja z Mitkom in oba se ujameta v razmerje, v katerem poželenje vodi v medsebojno plenjenje. Kljub dogovorjeni izmenjavi spolnih uslug za denar in materialne dobrine pa dinamika tega transakcijskega odnosa oba sili v hojo po tveganih robovih med svobodo in predanostjo, nežnostjo in nasiljem, tolažbo in izdajo. Greenwell z izjemnim občutkom za nianse v komunikaciji pokaže, da nerazumevanje v učiteljevem odnosu z mladim Bolgarom nikakor ni le posledica jezikovne bariere ali razlik v življenjskem slogu, temveč korenini veliko globlje, v njegovi zapleteni družinski situaciji. Tako kot podobe iz družinske preteklosti se v pripovedovalčevo življenje vedno znova vrača tudi Mitko, ponavadi s slabimi novicami in celo z grožnjami, a hkrati z ljubeznijo in bližino, ki ju ni mogoče prevesti v resnično življenje.
Garth Greenwell (1978) je ameriški pisatelj, pesnik, literarni kritik in pedagog. Objavil je novelo Mitko (2011) ter romane Kar ti pripada (2016), Cleanness (2020) in Small Rain (2024). Zgodbe je objavil tudi v revijah The Paris Review in A Public Space in pisal kritike za The New Yorker in The Atlantic. Za pričujoči roman je prejel britansko knjižno nagrado za prvenec leta, vsi njegovi romani pa so bili deležni številnih nominacij za ugledne nagrade. Leta 2020 je postal Guggenheimov štipendist, leta 2021 je prejel Vursellovo nagrado za prozni slog Ameriške akademije za umetnost in literaturo, trenutno pa je rezidenčni pisatelj na Univerzi v New Yorku.
Suzana Tratnik (1963) je sociologinja, pisateljica in prevajalka. Napisala je sedem kratkroproznih zbirk, šest romanov, monodramo, radijske igre in več strokovnih del o lezbičnem gibanju in literaturi. Prevedla je več knjig britanske, ameriške in hrvaške proze ter strokovne literature, med drugim Jackie Kay, Dennisa Cooperja, Michaela Cunninghama, Lejlo Kalamujić, Noro Verde, Trumana Capoteja, Iana McEwana, Dorothy Ellison, Judith Butler, Leslie Feinberg, Rachel Trezise idr.

ČAS DIVJEGA TULIPANA: antologija osmanske lirike
Antologija Čas divjega tulipana prinaša panoramski pregled nad celotno šeststoletno osmansko pesniško tradicijo. Nenavaden besedilni ekosistem, ki ga odpira osmanska lirika – zlasti gazela kot njen temeljni izrazni modus –, se oplaja iz mističnega in čutnega, iz zunanjega in notranjega sveta: iz onega občutljivega težišča, kjer se nevzdržna samota in nadzemeljsko hrepenenje spajata v motrenje lepote stvarstva – lepote, ki se v enaki meri razodeva v krvavi rdečini cvetoče vrtnice kot v postavi slokega mladeniča. Izbor poezije v neposrednem prevodu iz osmanske turščine, dopolnjen z dvema spremnima študijama, mrežo pojasnjevalnih opomb in slovarjem pojmov, bralcu in bralki odpira vrata v to vznemirljivo, a skoraj docela nepoznano književno tradicijo.
Blaž Božič (1991) je pesnik, prevajalec, klasični filolog in glasbenik. Na Filozofski fakulteti UL je magistriral iz starogrškega jezika in književnosti ter primerjalnega indoevropskega jezikoslovja. Na Oddelku za klasično filologijo iste fakultete trenutno pripravlja doktorat na temo zadnjega epa antike, Dionizovih del pesnika Nonosa iz Panopole. Samostojnemu študiju osmanskega jezika in poezije se posveča od leta 2018, strokovno pa se je izpopolnjeval v okviru študijskih bivanj v Carigradu in izobraževanja na londonskem Inštitutu Yunusa Emreja.

JEAN COCTEAU: Bela knjiga
Jean Cocteau je pisal pesmi, romane, kratke zgodbe, gledališke igre, bil dekorater, scenograf, slikar, kipar, risar, keramik, filmski režiser in ena osrednjih figur francoskega kulturnega življenja v prvi polovici 20. stoletja.
Pred nami je avtobiografska zgodba, ki spremlja junakovo odkrivanje lastne spolne usmerjenosti, poskuse, kako jo živeti pa tudi kako ji uiti, vse do konca, v katerem izrecno obtoži družbo, ker ne sprejema homoerotične ljubezni. Svojo pripoved konča z izjavo Pregreha družbe dela iz moje odkritosti pregreho. /…/ Toda ne sprejemam, da se me tolerira. To rani mojo ljubezen do ljubezni in do svobode , izjavo, ki je kasneje postala moto številnih lgbt-aktivističnih skupin in organizacij, sama Bela knjiga pa je postala del klasike gejevske literature. Prozi je dodanih par pesmi in avtorjeve ilustracije.
Brane Mozetič je prevedel številne prozne in pesniške knjige iz francoščine (Rimbaud, Genet, Foucault …).

Sofinanciranje programa: Javna agencija za knjigo RS

K4 Roza
Sobota, 21. 2. 2026, 23.00-5.00, Klub K4, Lok4cija, Ljubljana.
Vstopnice že v prodaji: https://www.mojekarte.si/si/k4-roza/vstopnice-1210297.html
VSTOPNINA / ENTRANCE FEE:
Predprodaja: 12 € (mojekarte.si) Na vhodu: 15 €
K4 Roza odpira vrata noči, kjer se barve, telesa in zvok z utripom plesišča stapljajo v eno!
Na glavnem flooru bosta Anemagenta in Honey Dews vrteli popularno klubsko glasbo s poudarkom na house in disco selekciji. V vrhuncu klubske ekstaze bodo večer dodatno razgreli naši go-go plesalci – specialisti za presežke telesne ekspresije in neustavljivo plesno energijo.
Na drugem flooru vajeti prevzameta Glorex in Pholia , šprinterki za mešalko in protagonistki serialke Lekker, ki že nekaj časa trese Klub K4, ter soustvarjalki Double Date v Gala hali. Njuna selekcija temelji na dinamiki in žanrski razprtosti – od techna, hardbounca, trancea in breakbeata do občasnega baile funka, eurodancea in ghetto techa.
Bleščice, švic in kaos – K4 Roza. Energija brez omejitev.
Arena:
Honey Dews anemagenta go-go boys
Bar:
Glorex Pholia https://soundcloud.com/lekker-509049400/tracks

Oblikovanje: Jakob Golob

KLUB K4 Kersnikova 4, Ljubljana www.klub-k4.si // www.facebook.com/klubk4 STAROSTNA OMEJITEV / AGE LIMIT: 18+
VSTOPNINA / ENTRANCE FEE: Presale K4: 12€ Door K4: 15€
PRESALE/PREDPRODAJA: mojekarte.si
INFO: info@klub-k4.si GARDEROBA / LOST & FOUND k4garderoba@gmail.com

CHILLI SPACE vol. 20
petek, 20. 2. 2026, ob 21.00, Zorica
Chilli Space predstavlja izid jubilejne 20. kompilacije najnovejših elektronskih zvočnih prebojev preteklega leta. Chilli Space večer, kjer ga bodo začilili Eigengrau Live, Electrosaurus in Dojaja. Na samem dogodku boste lahko kupili tudi novo CD izdajo kompilacije .
Kljub tradiciji se Chilli Space v glasbenem izrazu neprestano transformira, prinaša fluidnost in odraža vztrajnost, prodornost in evolucijo slovenske elektronske scene.
Večer bo odprla legenda slovenske elektronske scene Dojaja, ki bo s svojim DJ setom prostor potisnil v globine prepoznavnega, brezkompromisnega zvoka Chilli Space.
Na predstavitvenem dogodku 20. jubilejne izdaje se bo s svojim live analog jamom predstavil Eigengrau. Gre za glasbeni projekt dolgoletnih sodelavcev kolektiva Chilli Space, Iztoka Turka (Videosex, Rotor, Laibach) in Petra Jenka (Timequake), v katerem raziskujeta meje med technom, acidom, ambientalno elektroniko in dubom. Njun ustvarjalni proces se premika med tehnološkim obiljem in zvočno askezo, med digitalnim sijem in analognim šumom.
Z vinilnim setom v živo bo večer zaključil Electrosaurus, za katerim stoji Mario Marolt – skladatelj, producent, DJ, dolgoletni sopotnik hladne podalpske elektronske serialke Chilli Space, nekdanji član skupin Miladojka Youneed in Rotor ter gonilna sila založbe Technopolis.
Chilli Space 20Mastering: NSK Studio by Iztok Turk
Kurator: Marjan Crnković
Izvajalci: 93kb, Organon, Eigengrau, Wichiwaka, Joondroid, Dojaja, Deadline, Herzog, 198319831983, Thon, Stashman, Kent Rust, Electrosaurus, Miroki’i
Dizajn: Enya Belak
Založba: ŠKUC Ventilator
Podpora: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana