Ko telo govori pesem: Vračanje
12. in 13. 10. 2026, Galerija Škuc
Cikel z raznolikimi umetniškimi in diskurzivnimi dogodki odpira prostor za razmislek o izkušnji prebolevanja raka, o telesu, spominu in skupnosti. Povezuje umetnice_ke, bolnice_ke, njihove bližnje, strokovnjakinje_ke ter širšo javnost. Ustvarja varen prostor, ki omogoča izmenjavo osebnih izkušenj in skupno naslavljanje vprašanj, ki jih odpira soočenje z boleznijo.
Program:
ponedeljek, 12. 9. 2026
16.00-18-00

Gib je opeka , plesna predstava
sobota, 19. 9. 2026, ob 19.00, atrij Galerije Škuc Ljubljana
Gib je opeka. Zgradimo z njimi ples! Skupaj. Z DISKOlektivom, Silvio Marchig in Mathilde Vrignaud. Gib za gibom.
Gradnja je koreografija. Prostor je koreograf. Prostor v tebi, okoli tebe, med nami, med predmeti in snovmi, med različnimi časi. Recimo med časom, ko to bereš in časom predstave “Gib je opeka”. Vsi ti gibi jo že gradijo.
Vsak gib šteje.
Vsa vprašanja v zvezi s predstavo “Gib je opeka” lahko postavite koreografu, ki je v tem primeru prostor. In prisluhnite odzivu, ne samo z ušesi, pač pa tudi s kožo, pozornostjo, telesom v gibanju in mirovanju. To lahko storite prav zdaj, ko to berete in seveda tudi kasneje, ko pridete na predstavo.
Zgornje besedilo je tudi že koreografija. Tako za performerje kot za občinstvo.
Vsak gib šteje.
Predstava Gib je opeka je nadaljevanje niza predstav, kjer DISKOlektiv s koreografskimi predlogi deluje kot posrednik med koreografom, občinstvom in performerji. V tem nizu so predstave Premor (2025, koreograf: vmes), Aplavz (2025, koreografinja: lepota), Druge kože (2023, koreografi: oblačila in dotik), Izgubljena prtljaga (2023, koreografi: pozabljeni, zavrženi, izvrženi, izgubljeni gibi), Časni plesi (2022, koreograf: čas), Tikdo (2021, koreograf: dotik), DISKOrespondence (2021, koreografinja: večnost).
---
Vstopnina:
5 € / dijaki, študenti, samozaposleni in upokojenci
10 € / zaposleni
0 € / brezposelni
Število mest je omejeno. Prosimo, da pošljete rezervacijo na discollective@upri.se
---
Koreograf: Prostor
Izvedba: DISKOlektiv, Silvia Marchig, Mathilde Vrignaud
Izvršna produkcija: Petra Hazabent
Produkcija: NAGIB
Koprodukcija: idto.upri.se
fotografija: Nik Jarh
V sodelovanju z Absence Space, i(NFOTOČKO), začasnim prostorom na Trgu Leona Štuklja 2, Maribor, Vetrinjskim dvorom, Veronikinim tednom poezije, Društvom ŠKUC, Svetom in Principlayem ter s podporo Ministrstva za kulturo in Mestne občine Maribor

Zvočni sprehod: Ivan Hribar, ljubljanski župan
Nedelja, 20. 9. 2026, ob 18. uri, zbirno mesti pri spomeniku Ivana Hribarja ob Ljubljanici (Breg 1, 1000 Ljubljana).
Vstopnice so na voljo na mojekarte.si
Cena: 11,00 € / znižano 9,00 € (upokojenci, študenti, brezposelni, invalidi)
Število mest je omejeno.
V okviru festivala korenite zvočne hoje TO)pot se bomo podali na zvočni sprehod po sledeh ene ključnih osebnosti ljubljanske zgodovine, nekdanjega župana Ivana Hribarja.
Od Magistrata, Tromostovja, Prešernovega spomenika, Hribarjevega nabrežja, ulice, stavbe, omrežja – konkretni prostori, ki so med drugim tudi dar vizije Ivana Hribarja –, se skozi voden zvočni sprehod odpirajo v razmišljanja, srečanja in dogodke v njegovem življenju. Vinko Möderndorfer skuša na osnovi strokovne in leposlovne literature izrisati neustavljivo etično držo, bogastvo duha in vizionarstvo človeka, ki je bil mislec, župan, politik, tenkočuten podpornik umetnosti in kulture, prenovitelj popotresne Ljubljane in kateremu je politika pomenila čast, da »lahko nesebično služiš ljudem« .
Zvočni sprehod poustvarja sprehod skozi njegove tišine, ki jih preplavljajo bolj ali manj glasne reminiscence in refleksije iz njegovega življenja, v teh tišinah pa lahko raziskujemo lastne odseve in preizpraševanja našega časa in vrednot. Zadnji sprehod Ivana Hribarja leta 1941, tih v zvočnosti mesta, a glasen »da« lastnim vrednotam v uporu proti tuji okupaciji in nenačelnosti, ne ostaja zadnji, saj moramo samo odpreti čute, da zaslišimo, začutimo »lahen vetrič« njegovega duha.
Dogodek nastaja v produkciji 3. programa Radia Slovenija – programa Ars in Muzeja in galerij mesta Ljubljana ter v koprodukciji Gledališča ŠKUC.
Besedilo : Vinko Möderndorfer
Režija : Saška Rakef
Glasbena kompozicija : Ingrid Mačus
Zvočni mojster : Matjaž Miklič
Dramaturginji : Ana Krauthaker, Vilma Štritof
Celostna govorna podoba : Mateja Juričan
Asistenca zvoka : Martin Florjančič
Koordinacija : Tina Ogrin
Uredništvo igranega programa : Alen Jelen
Igrajo : Vladimir Jurc (Ivan Hribar), Borut Veselko (Ivan Tavčar), Matej Puc (Maks Fabiani), Primož Pirnat (Anton Aškerc), Branko Završan (škof Anton Jeglič), Helena Peršuh (Marija Hribar), Matija Vastl (cesarski odposlanec), Francesco Borchi (Emilio Grazioli), Matej Recer, Nejc Kravos, Peter Podgoršek, Maksim Mićković, Aleksandar Jovanovski, Jakob Podjavoršek, Marko Rafolt (svetniki), Tina Ogrin (tajnica)
Zahvale : Mestna občina Ljubljana, Irena Žmuc
Dogodek bo izveden tudi v primeru slabega vremena in blagega dežja. V primeru neurja bo dogodek odpovedan.

Pimpon a.k.a. Szymon Gąsiorek
ponedeljek, 21. 9. 2026, ob 21.00, Galerija Škuc
Szymon Gąsiorek, ki ustvarja pod imenom Pimpon, je poljski bobnar in skladatelj, ki ustvarja glasbo, mnogih žanrskih prvin, pri tem pa preči meje med akustičnimi tolkali, sodobno elektronsko glasbo, avant-popom, noiseom, terenskimi posnetki in improvizirano glasbo. Diplomiral je na umetniški akademiji Rhythmic Music Conservatory v Københavnu, trenutno pa živi v Sloveniji. Leta 2022 je izdal svoj prvenec, solo album »Pozdrawiam« (založba Pointless Geometry), raziskovanje pa nadaljeval na EP-ju »b-day« (2023, Love & Beauty Music). Vodi zasedbe, kot so post-jazzovski Pimpono Ensemble, Pimpono 2+4 in Cześćtet ter minimalistična skupina E/I. Je član številnih eksperimentalnih duov, denimo Alfons Slik, Czajka & Puchacz (s Kajo Draksler), Wood Organization (s Tomom Jacobsonom) in Boys Cry (z Gianluco Elio). Sodeluje z mnogo založbami, med njimi so glavne Orange Milk Records, Pointless Geometry, mappa, Instant Classic, Lado ABC in One Take Records.
»To je pop album, album izjemno kompleksne zvočne umetnosti in virtuozni psihedelični album tolkal – vse v enem. (…) Toda pravi presežek albuma Pimpon ni zvočna raznolikost, temveč način, na kateri se vse skupaj zlije v koherenten in edinstven svet.« – Daryl Worthington, The Quietus

Pimpon a.k.a. Szymon Gąsiorek - polish drummer and composer creating genre-full music bending borders of: acoustic percussion music, contemporary electronic music, avant-pop, noise, field recordings and improvised music. He graduated a progressive art academy Rhythmic Music Conservatory in Copenhagen and currently lives in Slovenia. In 2022 he has released his debut solo album „ Pozdrawiam ” [Pointless Geometry] and continued the explorations on b-day EP [2023 Love & Beauty Music]. Leader of such bands as post-jazz Pimpono Ensemble, Pimpono 2+4 & Cześćtet as well as minimalistic music group E/I. Part of several experimental duos such as Alfons Slik, Czajka & Puchacz (w/ Kaja Draksler), Wood Organization (w/ Tomo Jacobson), Boys Cry (w/ Gianluca Elia). He collaborates with labels such as Orange Milk Records, Pointless Geometry, mappa, Instant Classic, Lado ABC, One Take Records and others.
„It’s a pop album, it’s a highly intricate sound art album and it’s a virtuoso psychedelic percussion album all in one. (…) But Pimpon’s real triumph isn’t the sonic diversity, it’s how it congeals into a coherent and singular world.” - Daryl Worthington, The Quietus
Umetniški vodja cikla: Vitja Balžalorsky
Vstopnina na koncert: 1 €.
Koncertni cikel Ropotarnica nam omogočajo: Ministrstvo za kulturo, MOL - Oddelek za kulturo, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in mladino, Zavod Omrežje.

Dino Pešut: Granatiranje
Premiera: torek, 22. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj .
Ponovitve:
sreda, 23. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj. četrtek, 24. 9. 2026, ob 18. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj.
VSTOPNICE
Tik pred koncem vojne na Balkanu se na prazni ulici srečata neznanca. Nekaj trenutkov pred granatiranjem mesta – srečanje, zaznamovano s strastjo, strahom in hrepenenjem. Dvajset let pozneje se njuni poti znova prekrižata v berlinskem nočnem klubu, daleč od bojišča, kjer grmi samo še tehno, in v svetu, ki ga določajo posledice preteklosti. Granatiranje je pretresljiva ter hkrati nežna zgodba o ljubezni, spominu in preživetju. V poetični, intimni in metagledališki strukturi avtor osebno izkušnjo prepleta z razmislekom o vojni, identiteti in generaciji, ki je odraščala v njeni senci. V središču drame ni eksplozija granate, temveč vprašanje, kako ohraniti upanje in bližino ob razkroju.

»... Granatiranje je izpovedna, poetična, postdramska metadrama, ki nedvomno sodi v sam vrh ne le hrvaške, temveč tudi sodobne evropske dramatike. Skozi besedilo spremljamo vzporedni izpovedni zgodbi o ljubezenskem hrepenenju in strasti, o iluzijah in sanjah ter o iskanju smisla v svetu in prostoru, kjer je vojna postala spektakel in skoraj neizogibna posledica človekove potrebe po samouničenju ...« komisija za nagrado Marina Držića

Izjave ustvarjalcev:
»Izkušnjo spreminjam v spomin in ga potlačim, travmo kolažiram kot umetniško delo, priča sem lastni žalosti in nesreči, vendar nisem več njun protagonist,« pravi Miloš v nekem trenutku drame.
In zdi se mi, da sem tudi sam podobno iskal pomoč v umetnosti, da bi mi pomagala pri soočenju z nekaterimi svojimi travmatičnimi izkušnjami. V trenutku, ko izkušnjo spremenim v pesem, predstavo ali besedilo, imam občutek, kot da za nazaj dajem smisel nečemu, kar se mi je zgodilo, in mi to pomaga, da se s tem spopadem. Moja izkušnja tako preneha biti individualna in neznosna ter postane univerzalna in znosnejša.
Mislim, da je tudi med glavnimi Miloševimi motivi za ukvarjanje z gledališčem prav želja, da bi pobegnil pred osamljenostjo in stopil na teren, kjer ne bo sam. Tako lahko gledališče in umetnost sprejmeta drugačne, odrinjene, zatirane in osamljene ljudi ter jim ponudita občutek, da so del nekega skupnega prizadevanja.
Kar zadeva homoseksualnost, mislim, da se besedila sploh nisem lotil z idejo, da je Miloš homoseksualec, niti da je to pomembno, saj tega skozi celotno dramo niti ne tematizira. Tematizira željo in privlačnost, ki jo čuti do Rudija. Zdi se mi, da mi v gledališču bolj manjka prav reprezentacija tega: nežnosti, občutka, fluidnosti, svobode, poguma in odnosov.
Mislim, da je Granatiranje zgodba o osamljenosti, vojni, izgubljenosti, o neki zapuščeni generaciji mladih umetnikov na Balkanu, o naših fantazijah o ljubezni – in šele nato o gejevstvu.
Luka Grbić, igralec

»Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledal predstavo, ki bi v fokus postavljala ljubezenski odnos med moškima ter ga prikazala brez stereotipiziranja in v vseh njegovih razsežnostih – z resnostjo, občutljivostjo, strastjo, igrivostjo in humorjem. Ponosen sem, da Granatiranje prispeva k boljši reprezentaciji te teme na naših odrih.
Zgodbe istospolnih ljubezni so pogosto obsojene na trpljenje, nasilje, zlorabo ali nesrečo, v Granatiranju pa avtor likoma podari srečni konec, priložnost za začetek nečesa lepega. V nas naseli upanje, da zanju obstaja prihodnost.«
Luka Bokšan, igralec

»Granatiranje sem doživel kot pretresljivo zgodbo o iskanju bližine in pripadnosti v kontekstu popolnega razčlovečenja, ki ga prinaša vihranje vojne in zaradi katere se vsake sanje sesujejo v prah, prihodnost pa lahko obstaja samo kot ideja / nadrealizem / utopija / neulovljiva želja, ki si jo lahko (tako kot eden izmed dveh protagonistov) pričaraš samo v glavi in na odru svoje lastne domišljije. Granatiranje je drama o naključnem srečanju dveh moških z enako veliko notranjo praznino, ki se po daljšem časovnem preskoku zgodi še enkrat, v zakajenem berlinskem klubu, kjer tehno poka tako intenzivno, kot so ob njunem prvem srečanju pokale granate. Ker sta se oba uveljavila v karieri, prihodnost takrat ni več samo utopija / koncept / domišljijska slika največjega odra na svetu, še vedno pa obstaja pri obeh notranja praznina z željo po bližini in eni mogoči ljubezni.
Granatiranje nas sooči z vprašanjem, ali je v svetu, v katerem letijo granate in se ljudje skrivajo, molijo in kričijo, sploh dovolj prostora za iskren, ljubeč, strasten in pristen odnos. Ali je sploh mogoče ležati med rjuhami, ne da bi se ti vanje pritihotapila tudi vojna, in kako (pre)živeti s samim sabo, ko bo nekoč nastopil trenutek, v katerem eskapizem v tvoj notranji svet na največji oder na vsem svetu ne bo več dovolj velik, da bi odvrnil pozornost od brazd, strahu in nenehnega občutka bližajoče grožnje.« - Tilen Oblak, dramaturg
»Pešutov jezik v Granatiranju je brutalen in nežen, ironičen in boleč, predvsem pa izjemno natančen. Kot prevajalec sem se trudil ohraniti tudi njegovo duhovitost, ritem ter tisto posebno mešanico surovosti in občutljivosti hkrati, zaradi katere Granatiranje ves čas preskakuje med intimnim in političnim, med smehom in bolečino, med nežnostjo in grobostjo. Zame je pomemben osrednji monolog 'Granata', ki ga razumem kot enega najmočnejših, najbolj neposrednih, jeznih, a tudi najlepših protivojnih monologov sodobne dramatike.«
»... Granatiranje ni samo drama o vojni, ki 'je dolgočasna, dobesedna in debilna'. Pešutova zgodba o Milošu in Rudiju je zame tudi zgodba o meni, mojih prijateljih in o nas vseh; je zgodba o želji, bližini, nežnosti in ljubezni, ki jo tako zelo potrebujemo. Sploh v teh krutih, težkih in kaotičnih časih.
Kaj je granatiranje? Sovraštvo, nestrpnost, polariziranje, strah ter nenehno bombardiranje z informacijami, podobami, lažnimi novicami in nasiljem. Je svet, v katerem nas ves čas silijo izbirati med 'mi' in 'oni', med 'našim' in 'njihovim'.«

»Uprizoritev posvečam ljudem, ki jih je vojna zaznamovala. Tistim, ki so bili pred tremi desetletji na Balkanu njene priče in žrtve, ter vsem, ki danes trpijo zaradi vojn v Ukrajini, genocida v Palestini ... Bolečina ostaja. Po koncu vojne ne ostanejo samo porušene stavbe. Ostanejo ljudje, ki morajo z vsem, kar se jim je zgodilo, nekako živeti naprej. Prav ima Dino; po vojni najprej in edino obnavljajo zgradbe. Nikoli ljudi. Morda je zato gledališče med redkimi prostori, kjer lahko poskušamo narediti prav nasprotno: ohraniti ljudi, njihove zgodbe, njihove glasove in njihove spomine. Ter nam vsem za trenutek ponuditi prostor, v katerem nismo sami.
Granatiranje mi je dalo priložnost delati z odlično in predano ekipo, od katere dobivam nekaj, česar ni mogoče izmeriti in zapisati v nobeno finančno konstrukcijo: predanost, nežnost, bližino, ljubezen in zaupanje. Ter veliko objemov.
Igralec Luka Grbić me je na začetku študija vprašal, ali se bomo imeli na vajah 'fajn'. Obljubil sem mu, da ja. Spomnil me je na mojo ljubo Miro Sardoč, ki mi je, ko sem bil približno toliko star, kot je danes Luka, položila na srce: '... delamo tako lepe stvari, zato ne bodimo kruti med seboj. Že svet okrog nas je dovolj krut, zakaj bi bili še v gledališču. Potrdi se kot režiser, da se boste vedno imeli lepo ...' Upam, da sem držal obljubo, Luka.
Hvala, ekipa, za: Jutri.«
Alen Jelen, prevajalec in režiser predstave Granatiranje

Dino Pešut (1990, Sisak) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec. Diplomiral je iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih gledališčih na Hrvaškem in v tujini. Je šestkratni prejemnik prestižne hrvaške nagrade Marina Držića. Med nagrajenimi deli je tudi drama Granatiranje, za katero je prejel prvo nagrado za leto 2019. Sodeloval je tudi v rezidenčnem programu za nove dramatike londonskega gledališča Royal Court. Je avtor romanov Poderana koljena (Odrgnjena kolena) in Očetov sinko, s katerima se je uveljavil tudi kot pomemben glas sodobne hrvaške književnosti.

Luka Grbić (2000, Beograd) je eden najvidnejših gledaliških in filmskih igralcev mlajše generacije, režiser in pesnik. Igralsko pot je začel že kot najstnik z vlogo Nenada Maraša v filmu Južni veter (2018), za katero je isto leto prejel nagrado za najboljši igralski prvenec na Filmskih srečanjih v Nišu. Diplomiral je iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. V gledališču je ustvaril vrsto zelo različnih in zahtevnih vlog, med drugimi Andreja v kultni drami Divje meso (2021, Beograjsko dramsko gledališče) in naslovno vlogo Sina v Zellerjevi drami Sin (2021, Atelje 212), kneza Miškina v Idiotu (2022, Beograjsko dramsko gledališče) in Hamona v Antigoni (2022, Beograjsko dramsko gledališče). Odlikuje ga izrazita sposobnost ustvarjanja zelo različnih in kompleksnih gledaliških in filmskih likov. Za svoje igralsko delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Steriievo nagrado iz sklada »Dara Darinka Čalenić« za najboljšega mladega igralca (2023). Med letoma 2023 in 2025 je bil stalni član gledališča Atelje 212. Njegova umetniška pot ga je pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je na AGRFT nadaljeval študij gledališke režije. Leta 2025 je v sklopu magistrskega študija pripravil avtorski projekt Ide gas (2025, AGRFT).

Luka Bokšan (1991, Celje) je gledališki in filmski igralec. Je diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter prejemnik študentske Prešernove nagrade (2019). Že med študijem je postal član igralskega ansambla SLG Celje, od leta 2023 pa deluje kot samostojni delavec v kulturi. Kot gost sodeluje z različnimi institucionalnimi gledališči, predstave, v katerih ima pogosto nosilno vlogo, pa so redno udeležene in nagrajene na domačih in mednarodnih festivalih. Bil je med drugim Henrik VI. v Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije (2024, SLG Celje), Lawrence Durrell v Beograjskem triu (2024, Anton Podbevšek Teater, Cankarjev dom) in Jože v In mnogi drugi ... (2025, Prešernovo gledališče Kranj, SLG Celje). Aktiven je tudi na neodvisni sceni, v uprizoritvah performativne, fizične in sodobnoplesne narave, hkrati pa je prepoznaven obraz na filmu in televiziji ter odličen interpret umetniške besede v literarnih oddajah na Radiu Slovenija. Njegovo delo zaznamujejo sistematičen in poglobljen pristop, močna odrska prezenca ter poudarjena kolektivnost z izrazitim občutkom za soigro.
Foto: Nada Žgank
Prevajalec in režiser: Alen Jelen;
dramaturg: Tilen Oblak;
kostumograf: Claudi Sovrè;
glasbena oblikovalka: Nina Kodrič, tonski mojster: Jure Žigon, zvočni izvajalec: Marcel Obal;
oblikovalec svetlobe: Janko Oven
lektorica: Klasja Zala Kovačič;
Igrata: Luka Grbić, Luka Bokšan
Produkcija: ŠKUC gledališče Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana, Zavod Kolaž
Predstavo sofinancira Mestna občina Ljubljana

Umetnice_ki : Krasimira Butseva, Ana Likar, Áron Lődi, Aaron Roth, Niya Tsenkova, Neja Zorzut
Kurirajo : ETC. & Vasil Vladimirov

Odprtje razstave: Četrtek, 27. 8. 2026 ob 19:00

Spremljevalni dogodki
28 avgust ob 20:00: Vodstvo po razstavi z umetniki in kuratorji + VideoDvorišče 24 septembar ob 18:00: Vodstvo po razstavi ob zatvoritvi razstave
Skupinska razstava če bi te stene znale govoriti izhaja iz razumevanja fizičnih prostorov kot nosilcev spomina, materialnih sledi in zgodovinskih procesov. Tovarniški zidovi, sakralni prostori, stanovanjske stavbe, muzejski arhivi in krajine so obravnavani kot mesta, kjer se zgodovine nalagajo in vztrajajo ter pričajo o spreminjajočih se političnih sistemih, kolektivnem delu, nasilju, preobrazbah in izbrisih. Skozi sledi, ki so vanje vpisane, ti prostori razkrivajo, kako zgodovinski procesi še naprej odmevajo v sedanjosti in oblikujejo njene pogoje.
V povezavi s peto številko revije ETC. Vedno znova razstava združuje šest umetniških praks, ki raziskujejo materialne zgodovine, (ne)uradne arhive ter večplastne konstrukcije kulturne identitete v kontekstih, zaznamovanih s sistemskimi spremembami, industrijsko preobrazbo in ponavljajočimi se cikli nasilja.

Krasimira Butseva, Ana Likar, Áron Lődi, Aaron Roth, Niya Tsenkova in Neja Zorzut skozi različne medije obravnavajo arhitekturni in industrijski spomin, politično nasilje in njegov medgeneracijski prenos, procese arhiviranja in izbrisa, kulturno dediščino ter militarizacijo prostora. Njihova dela zgodovine ne obravnavajo kot linearnega zaporedja dogodkov, temveč kot nekaj, kar se nenehno preoblikuje, delno briše in vedno znova interpretira – ter tako kot sila, ki vztrajno posega v sedanjost in jo sooblikuje.

[ENG]
The group exhibition if these walls could talk takes as its point of departure an understanding of physical spaces as repositories of memory, material traces, and historical processes. Factory walls, sacred spaces, residential buildings, museum archives, and landscapes are approached as sites in which histories accumulate and persist, bearing witness to shifting political systems, collective labour, violence, transformation, and erasure. Through the traces embedded within them, these spaces reveal how histories continue to resonate in and shape the conditions of the present.

In connection with the fifth issue of ETC. Magazine, Full Circle, the exhibition brings together six artistic practices that explore material histories, (un)official archives, and multilayered constructions of cultural identity in contexts marked by systemic shifts, industrial transformation, and recurring cycles of violence.

Working across different media, Krasimira Butseva, Ana Likar, Áron Lődi, Aaron Roth, Niya Tsenkova, and Neja Zorzut address architectural and industrial memory, political violence and its intergenerational transmission, processes of archiving and erasure, cultural heritage, and the militarisation of space. Rather than approaching history as a linear sequence of events, their works consider it as something continuously transformed, partially erased, and repeatedly reinterpreted—and, as such, as a force that persistently shapes the present.
______
Razstava je nsatala v koprodukciji s ETC. in jo podpirata Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije in Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo / The exhibition is co-produced with ETC. and is supported by the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia, Municipality of Ljubljana – Department for Culture.
Več o razstavi: https://www.galerijaskuc.si/si/exhibition/if-these-walls-could-talk/
Razstava je nsatala v koprodukciji s ETC.

Program Galerije Škuc podpirata Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana.

SLEPO KOLENO 2
srečanje in branje udeleženk_ delavnic LGBT-pisanja s Suzano Tratnik
Sreda, 23. september 2026, ob 20h, Galerija Škuc.
Sodelujejo: Nadja Svetlin Kastelic, Mirjam Gostinčar, Mojca Fo, Marjana Harcet, Samanta Hadžić Žavski, Veronika Razpotnik in Nataša Skušek.
Vodi: Suzana Tratnik
Že drugič se bodo predstavile_ avtoric_e, udeleženke_ delavnice Slepo koleno , ki jo že več kot desetletje vodi pisateljica in prevajalka Suzana Tratnik pri Društvu Škuc.
Pravilo: največja dolžina slepega kolena ne sme presegati 1,5-kratnika njegove širine.
Vabljene_!
Primer slepega kolena v sistemu
Slepo koleno je del cevi, ki je na enem koncu zaprt, pogosto nastane, kadar se prostor preuredi za drugo uporabo. Na primer, če se kopalnica s prho spremeni v shrambo, se prha odstrani, cev pa preprosto zapre, ker je to najlažja rešitev. Toda s tem se tveganja ne odpravi – nasprotno, poveč a se.

Predstavitev nastopajočih :
MIRJAM GOSTINČAR (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela (delo z odvisniki, žrtvami nasilja, brezdomci, ljudmi z motnjo v duševnem zdravju) našla na Centru za socialno delo, kjer dela na vstopni točki za dolgotrajno oskrbo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter številnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega. Najraje od vsega ima kratke zgodbe. Foto: Aleksander Petrič SAMANTA HADŽIĆ ŽAVSKI (1993) je magistrica primerjalne književnosti in literarne teorije ter pisateljica. V študentskih letih je začela s pisanjem kratke proze, ki jo je objavljala v literarnih revijah, pozneje pa je izdala dve kratkoprozni zbirki: Serijski morilec (2019) in Obiski (2022). V letu 2023 je izšel tudi njen romaneskni prvenec Smrt, v temo zavita , leta 2025 pa drugi roman, Še en vdih . Tretji, z naslovom Modra vila , je pravkar napisan. NADJA SVETLIN KASTELIC , rojena na Jesenicah, kjer je obiskovala osnovno šolo in gimnazijo, je formalno izobraževanje zaključila kot magistrica sociologije na Fakulteti za družbene vede. Izven delovnega časa se posveča predvsem kulturi in športu. Najraje teče na dolge proge, navdušuje se tudi za drsanje in tenis. Od otroštva dalje sodeluje na turnirjih in državnih prvenstvih v šahu. Piše prozo in poezijo, kar občasno predstavi na literarnih srečanjih ali delavnicah. Njen slogan je: »V petah moč, v srcu up in v besedah ključ, da krenem dalje, ne da želela bi medalje.« NATAŠA SKUŠEK je vizualna umetnica (ALUO Ljubljana, NTNU Trondheim). Zanimajo jo teme, kot so odnosi med ljudmi, telo, spolnost, erotika, materinstvo, prehranjevanje, prosti čas. Od leta 2014 se ukvarja s pisanjem. Izdala je dve zbirki kratkih zgodb: Pasja sreča (2021) in Peti okus (2026). Rada ima čokolado, knjige in rože. Foto: Katjas MARJANA HARCET je ljubiteljska preizkuševalka različnih izraznih oblik in pisav, ki išče poti do primarne igrivosti. V preteklosti je objavljala strokovna in znanstvena dela ter publicistiko, trenutno piše predvsem uradne dopise, v prostem času pa zgodbe in pesmi. Navdih najde v detajlih vsakdana, ki jih izraža skozi opazovalno in družbeno-kritično perspektivo. MOJCA FO je ilustratorka, slikarka, včasih piše. Včasih piše veliko. Opazuje, občuduje naravo in se čudi bivanjskosti per se, raziskuje svetove podzavesti in jih v obliki zgodb skozi različne umetniške medije prenaša gledalcem in poslušalcem. V jedru, h kateremu se vedno znova vrača kot iskalka in umetnica, se kar naprej pojavlja trenutek zdaj. In v njem široka polja človeškega, ki pa ostajajo nepregledna - konstanta. Zato ne preostane drugega kot Zdaj. VERONIKA RAZPOTNIK (1997) je magistrica biokemije in francistike. Njen pesniški prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021) je bil nominiran za najboljši literarni prvenec 38. slovenskega knjižnega sejma. Na AirBeletrininem natečaju za kratko zgodbo 2023 je prejela prvo nagrado in gostovala na mednarodnih pesniških festivalih LIPFest v Lagosu in QLit v Barceloni. Objavljala je v številnih osrednjih literarnih revijah in antologijah. Organizira literarne dogodke v Ljubljani, prevaja, poučuje francoščino in se ukvarja s performansom.
STANKA ŽITNIK (1978) trenutno dela kot optik, kar ji omogoča, da se lažje poglobi v človeka in njegove občutke, saj preko dela lažje piše kratke zgodbe, teh se je nabralo kar nekaj, v zadnjem času tudi nekoliko otroške literature. Ima izkušnje s pripovedovanjem pravljic, z nastopanjem v vrtcu, v šoli, v domu starostnikov in v varstveno-delovnem centru, kjer jo je občinstvo še posebej navdušilo.


Program Društva ŠKUC omogoča: Javna agencija za knjigo RS

Četrtek, 24. 9. 2026, ob 19. uri, ŠKUC-Kulturni center Q/Klub Tiffany, Ljubljana.

Kviropisje so literarni dogodki, kjer smo odprte_i za vse literarne zvrsti kvir oziroma LGBTQIA+ izraza: poezija, proza, dramatika, prevajana kvir dela, scenaristika, performans, glasbena besedila (in glasbeni nastopi!), esejistika, dnevništvo in tako dalje.
Za branje se lahko prijavite na povezavi: https://forms.gle/ X2DLWA9KGR1dXMoQ9
Tokrat bodo knjige BRANETOVE POSLANICE pesniške zbirke Cirila Berglesa. Brane Mozetič je dolgoletni urednik knjižne zbirke Lambda pri založbi ŠKUC; zaslužen je za nadvse pestro bero izvirne in prevedene kvir literature v slovenščini. Ponudil je, da za vsako Kviropisje občinstvu podari izvode knjige pretekle_ga avtorice_ja zbirke Lambda. Za to smo mu nadvse hvaležne_i in 24. 9. bomo dogodek zaključile_i s predstavitvijo Berglesovega ustvarjanja, ki jo bo pripravil Milan Šelj.
Na vsakem dogodku Kviropisja so na voljo tudi vse novoizdane knjige založbe ŠKUC po znižani ceni.


Kviropisje pripravljajo:
Vodja organizacijske ekipe: Pino Pograjc . Organizacijska ekipa: Miha Bizjak, Sanja Tevž, Alex Eržen, Matija Pogorelc. Oblikovanje: Angela Steiner . Produkcija: Zavod Omrežje in Društvo ŠKUC

Finančna podpora Kviropisja: Mestna občina Ljubljana, Kulturni center Q (Klub Tiffany), društvo ŠKUC, Javna agencija za knjigo RS - JAK, Zavod Omrežje in Urad za madino RS.

Program Kulturnega centra Q poleg lastnega vložka podpirajo Urad za mladino ter Oddelek za zdravje in socialno varstvo Mestne občine Ljubljana, Urad Republike Slovenije za mladino in JAK.

ŠKUC – Kulturni center Q obvešča:
Klub Tiffany predstavlja varen prostor, ki ga sooblikujemo vsi_e, namenjen GLBTQ skupnosti, kjer je prepovedano vsakršno verbalno ali fizično nasilje. Prav tako se ne tolerira homofobije, bifobije, transfobije, seksizma, nacionalizma, rasizma in drugih oblik zatiranj.
Vse obiskovalke_ce prosimo, da to upoštevajo in hkrati opozorijo ekipo na pojav nasilja. To lahko storite osebno ali nam pišete na kulturnicenterq@gmail.com in FB stran Klub Tiffany .

CIKLON: IZMUČENEGA KONJA BIČ (Kaja Janjić in m preis)
četrtek, 24. 9. 2026, ob 20.30, Galerija Škuc
zvočno-gibalni improvizirani dialog
Vstopnina: 1€
Kaja Janjić in m preis (Urška Preis) sta prvič sodelovali leta 2014 s plesno-glasbenim performansom In slišal sem glas harfistov, ki brenkajo na svoje harfe , od takrat pa sta večkrat združili različna področja svojih umetniških praks. Za cikel dogodkov CIKLON pripravljata zvočno-gibalni improvizirani dialog, ki skozi ustvarjanje neskončne zanke frustracije, bolečine, agonije in jeze odraža čas in sistem v katerem bivamo. Ujetost v galerijske stene spodbuja repeticije, ki sčasoma pripeljejo do točke zloma. Ta ne predstavlja nujno absolutnega konca, temveč je lahko tudi nastavek za nov začetek. Mizerni pogoji porajajo vprašanje: kako ustvarjati, ko ti to nekdo preprečuje
Kaja Janjić je kot plesalka in koreografinja svojo profesionalno pot začela leta 2006 z uspešno zaključenim študijem na SEAD - Salzburg Experimental Academy of Dance. Njeno delo se razteza od plesa do gledališča, kabareja, otroških predstav in glasbe. Leta 2013 je ustvarila svoj prvi avtorski projekt - duet Pas De Tea v produkciji Flota. Leta 2016 je ustvarila solo predstavo Cianoza v sklopu festivalov Svetlobna Gverila in Ukrep. Leta 2019 je skupaj z Urško Preis ustvarila glasbeno gibalni performans Razgaljeno v produkciji Cirkulacija2. V letu 2023 je ustvarila svoj drugi solo gibalno avdio-vizualni performans Zakaj tako jezno? Zakaj ne!? produkcije Plesni Teater Ljubljana. Kot plesalka in soustvarjalka je v zadnjih letih sodelovala tudi z koreografom Janom Rozmanom, koreografom Jurij Konjarjem, režiserko Hristino Vasić Tomše, režiserko Barbaro Novaković, kolektivom Yebba (Alja Lacković, Manca Trampuš) ter s finskim režiserjem Jarijem Juttinenom. Od leta 2015 se na odru pojavlja kot glasbena izvajalka pod psevdonimom Fraw Blanka. Kot glasbenica trenutno deluje pod neodvisnima založbama Munje records in NoKlan recordings.

https://youtu.be/f6Ot3JAy-2Y?is=75rIEqfnId8vCHrO


https://www.instagram.com/frawblanka_official?igsi=cWIxMHA5Y2FkZHhw&utm_source=q


Urška Preis aka m preis is an intermedia artist, musician, composer, curator, and writer. Their debut album "bare" was released by Kamizdat Records in autumn 2018 under moniker rouge-ah. After a change of moniker to m preis they are scheduled for a sophomore release in autumn 2026 with Swiss label -OUS. They and the electronic music producer Tine Vrabič – Nitz formed the II/III, they're also a member of Rok Zalokar's fluid ensemble Zhlehtet and four-piece experimental noise group Sujevera. Preis' audio work has often been commissioned for numerous art pieces and since 2022, they have been collaborating with choreographer and filmmaker Florentina Holzinger. In 2023, they co-authored the performance installation Area of Weaved Space with Lučka Centa and Tery Žeželj at Glej Theatre (Ljubljana). In 2024, they were part of the performances Fears & Affections (Zürich), Forma 02: Wall (Berlin), and Not a very subtle image, but a persistent one (Berlin). They created a solo intermedia work Fire, Water, Earth, Pain , exhibited at Gallery Tkalka, Maribor in December 2025. In 2026, they began collaborating with the Viennese director, artist, and activist Natalie Assman, with whom they premiered a contemporary theater piece Danube Requiem.
https://mpreis.bandcamp.com/album/bare
https://www.instagram.com/m___preis/

Cikel Ciklon omogočata: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo


Ciklon je cikel dogodkov, ki so zasnovani tako, da dajejo vidnost in prostor queer glasbenicam in glasbenim skupinam v lokalnem (lgbt+) varnem odrskem prostoru. S ciklom glasbenih in diskurzivnih dogodkov Ciklon povezujemo lokalne glasbene ustvarjalke (tudi mlajše generacije) z glasbenicami iz sosednjih (Avstrija, Hrvaška) in ostalih držav (Švedska) ter tako vzpostavljamo mrežo glasbenic v evropskem prostoru z namenom povezovanja, izmenjevanja ideje, izkušenj ali izzivov.

K4 ROZA
sobota, 26. 9. 2026, ob 23.00, Klub K4
vstopnice že v predpordaji: https://www.mojekarte.si/si/k4-roza/vstopnice-1235833.html
cena vtopnic:
Early bird: 12 €
predprodaja: 15 €
Roza K4 odpira novo sezono – noč glamurja, ekstaze in brezkompromisne plesne energije. Z nami ostaja neukrotljiva Viktoria Von Fukenstien, ki bo kot MC povezala program ter s svojo karizmo, humorjem in predrznostjo držala rdečo nit večera.
Na velikem flooru prevzameta prostor Hibiku in sava. Sodobni klubski zvoki, house, disco in ritmi, ki so narejeni za plesišče. Za dodatno dozo spektakla bodo poskrbeli gogo fantje. Vera Vulva, Dia Vulva, Rospiana in Mura Mišumi pa bodo oder zavzele z drag performansom, v katerem ne bo manjkalo glamurja, ironije in predrznosti.
Na malem flooru bo stvar bolj surova. vasuki, Kathron in mart/a bodo potisnile zvok globlje – trši ritmi, težji basi in techno, ki ne popušča. 26. septembra. Dva floora. Nova sezona. Do jutra.
Arena: Hibiku sava
Vera Vulva Dia Vulva Rospiana Mura Mišumi
go-go fantje
Bar: vasuki Kathron mart/a
MC: Viktorija Von Fukenstein
Music policy: pop, dance, techno
Roza je varen prostor za kvir skupnost. Spoštuj meje, soglasje in identitete.
Artwork: @jakobgolob ___________________________ KLUB K4 Kersnikova 4, Ljubljana www.klub-k4.si // www.facebook.com/klubk4 STAROSTNA OMEJITEV / AGE LIMIT: 18+
INFO: info@klub-k4.si
GARDEROBA / LOST & FOUND k4garderoba@gmail.com