Dino Pešut: Granatiranje

Premiera:
torek, 22. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj.

Ponovitve:

sreda, 23. 9. 2026, ob 20. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj.
četrtek, 24. 9. 2026, ob 18. uri, Cankarjev dom, Dvorana Duše Počkaj.

Tik pred koncem vojne na Balkanu se na prazni ulici srečata neznanca. Nekaj trenutkov pred granatiranjem mesta – srečanje, zaznamovano s strastjo, strahom in hrepenenjem. Dvajset let pozneje se njuni poti znova prekrižata v berlinskem nočnem klubu, daleč od bojišča, kjer grmi samo še tehno, in v svetu, ki ga določajo posledice preteklosti. Granatiranje je pretresljiva ter hkrati nežna zgodba o ljubezni, spominu in preživetju. V poetični, intimni in metagledališki strukturi avtor osebno izkušnjo prepleta z razmislekom o vojni, identiteti in generaciji, ki je odraščala v njeni senci. V središču drame ni eksplozija granate, temveč vprašanje, kako ohraniti upanje in bližino ob razkroju.

»... Granatiranje je izpovedna, poetična, postdramska metadrama, ki nedvomno sodi v sam vrh ne le hrvaške, temveč tudi sodobne evropske dramatike. Skozi besedilo spremljamo vzporedni izpovedni zgodbi o ljubezenskem hrepenenju in strasti, o iluzijah in sanjah ter o iskanju smisla v svetu in prostoru, kjer je vojna postala spektakel in skoraj neizogibna posledica človekove potrebe po samouničenju ...« komisija za nagrado Marina Držića

Izjave ustvarjalcev:

 »Izkušnjo spreminjam v spomin in ga potlačim, travmo kolažiram kot umetniško delo, priča sem lastni žalosti in nesreči, vendar nisem več njun protagonist,« pravi Miloš v nekem trenutku drame.

 In zdi se mi, da sem tudi sam podobno iskal pomoč v umetnosti, da bi mi pomagala pri soočenju z nekaterimi svojimi travmatičnimi izkušnjami. V trenutku, ko izkušnjo spremenim v pesem, predstavo ali besedilo, imam občutek, kot da za nazaj dajem smisel nečemu, kar se mi je zgodilo, in mi to pomaga, da se s tem spopadem. Moja izkušnja tako preneha biti individualna in neznosna ter postane univerzalna in znosnejša.

Mislim, da je tudi med glavnimi Miloševimi motivi za ukvarjanje z gledališčem prav želja, da bi pobegnil pred osamljenostjo in stopil na teren, kjer ne bo sam. Tako lahko gledališče in umetnost sprejmeta drugačne, odrinjene, zatirane in osamljene ljudi ter jim ponudita občutek, da so del nekega skupnega prizadevanja.

Kar zadeva homoseksualnost, mislim, da se besedila sploh nisem lotil z idejo, da je Miloš homoseksualec, niti da je to pomembno, saj tega skozi celotno dramo niti ne tematizira. Tematizira željo in privlačnost, ki jo čuti do Rudija. Zdi se mi, da mi v gledališču bolj manjka prav reprezentacija tega: nežnosti, občutka, fluidnosti, svobode, poguma in odnosov.

Mislim, da je Granatiranje zgodba o osamljenosti, vojni, izgubljenosti, o neki zapuščeni generaciji mladih umetnikov na Balkanu, o naših fantazijah o ljubezni – in šele nato o gejevstvu.

Luka Grbić, igralec

»Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje gledal predstavo, ki bi v fokus postavljala ljubezenski odnos med moškima ter ga prikazala brez stereotipiziranja in v vseh njegovih razsežnostih – z resnostjo, občutljivostjo, strastjo, igrivostjo in humorjem. Ponosen sem, da Granatiranje prispeva k boljši reprezentaciji te teme na naših odrih.

Zgodbe istospolnih ljubezni so pogosto obsojene na trpljenje, nasilje, zlorabo ali nesrečo, v Granatiranju pa avtor likoma podari srečni konec, priložnost za začetek nečesa lepega. V nas naseli upanje, da zanju obstaja prihodnost.«

Luka Bokšan, igralec

»Granatiranje sem doživel kot pretresljivo zgodbo o iskanju bližine in pripadnosti v kontekstu popolnega razčlovečenja, ki ga prinaša vihranje vojne in zaradi katere se vsake sanje sesujejo v prah, prihodnost pa lahko obstaja samo kot ideja / nadrealizem / utopija / neulovljiva želja, ki si jo lahko (tako kot eden izmed dveh protagonistov) pričaraš samo v glavi in na odru svoje lastne domišljije. Granatiranje je drama o naključnem srečanju dveh moških z enako veliko notranjo praznino, ki se po daljšem časovnem preskoku zgodi še enkrat, v zakajenem berlinskem klubu, kjer tehno poka tako intenzivno, kot so ob njunem prvem srečanju pokale granate. Ker sta se oba uveljavila v karieri, prihodnost takrat ni več samo utopija / koncept / domišljijska slika največjega odra na svetu, še vedno pa obstaja pri obeh notranja praznina z željo po bližini in eni mogoči ljubezni.

Granatiranje nas sooči z vprašanjem, ali je v svetu, v katerem letijo granate in se ljudje skrivajo, molijo in kričijo, sploh dovolj prostora za iskren, ljubeč, strasten in pristen odnos. Ali je sploh mogoče ležati med rjuhami, ne da bi se ti vanje pritihotapila tudi vojna, in kako (pre)živeti s samim sabo, ko bo nekoč nastopil trenutek, v katerem eskapizem v tvoj notranji svet na največji oder na vsem svetu ne bo več dovolj velik, da bi odvrnil pozornost od brazd, strahu in nenehnega občutka bližajoče grožnje.« - Tilen Oblak, dramaturg

»Pešutov jezik v Granatiranju je brutalen in nežen, ironičen in boleč, predvsem pa izjemno natančen. Kot prevajalec sem se trudil ohraniti tudi njegovo duhovitost, ritem ter tisto posebno mešanico surovosti in občutljivosti hkrati, zaradi katere Granatiranje ves čas preskakuje med intimnim in političnim, med smehom in bolečino, med nežnostjo in grobostjo. Zame je pomemben osrednji monolog 'Granata', ki ga razumem kot enega najmočnejših, najbolj neposrednih, jeznih, a tudi najlepših protivojnih monologov sodobne dramatike.«

»... Granatiranje ni samo drama o vojni, ki 'je dolgočasna, dobesedna in debilna'. Pešutova zgodba o Milošu in Rudiju je zame tudi zgodba o meni, mojih prijateljih in o nas vseh; je zgodba o želji, bližini, nežnosti in ljubezni, ki jo tako zelo potrebujemo. Sploh v teh krutih, težkih in kaotičnih časih.

Kaj je granatiranje? Sovraštvo, nestrpnost, polariziranje, strah ter nenehno bombardiranje z informacijami, podobami, lažnimi novicami in nasiljem. Je svet, v katerem nas ves čas silijo izbirati med 'mi' in 'oni', med 'našim' in 'njihovim'.«

»Uprizoritev posvečam ljudem, ki jih je vojna zaznamovala. Tistim, ki so bili pred tremi desetletji na Balkanu njene priče in žrtve, ter vsem, ki danes trpijo zaradi vojn v Ukrajini, genocida v Palestini ... Bolečina ostaja. Po koncu vojne ne ostanejo samo porušene stavbe. Ostanejo ljudje, ki morajo z vsem, kar se jim je zgodilo, nekako živeti naprej. Prav ima Dino; po vojni najprej in edino obnavljajo zgradbe. Nikoli ljudi. Morda je zato gledališče med redkimi prostori, kjer lahko poskušamo narediti prav nasprotno: ohraniti ljudi, njihove zgodbe, njihove glasove in njihove spomine. Ter nam vsem za trenutek ponuditi prostor, v katerem nismo sami.

Granatiranje mi je dalo priložnost delati z odlično in predano ekipo, od katere dobivam nekaj, česar ni mogoče izmeriti in zapisati v nobeno finančno konstrukcijo: predanost, nežnost, bližino, ljubezen in zaupanje. Ter veliko objemov.

Igralec Luka Grbić me je na začetku študija vprašal, ali se bomo imeli na vajah 'fajn'. Obljubil sem mu, da ja. Spomnil me je na mojo ljubo Miro Sardoč, ki mi je, ko sem bil približno toliko star, kot je danes Luka, položila na srce: '... delamo tako lepe stvari, zato ne bodimo kruti med seboj. Že svet okrog nas je dovolj krut, zakaj bi bili še v gledališču. Potrdi se kot režiser, da se boste vedno imeli lepo ...' Upam, da sem držal obljubo, Luka.

Hvala, ekipa, za: Jutri.«

Alen Jelen, prevajalec in režiser predstave Granatiranje

Dino Pešut (1990, Sisak) je hrvaški dramatik, dramaturg in romanopisec. Diplomiral je iz dramaturgije na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu. Njegove drame so bile uprizorjene v številnih gledališčih na Hrvaškem in v tujini. Je šestkratni prejemnik prestižne hrvaške nagrade Marina Držića. Med nagrajenimi deli je tudi drama Granatiranje, za katero je prejel prvo nagrado za leto 2019. Sodeloval je tudi v rezidenčnem programu za nove dramatike londonskega gledališča Royal Court. Je avtor romanov Poderana koljena (Odrgnjena kolena) in Očetov sinko, s katerima se je uveljavil tudi kot pomemben glas sodobne hrvaške književnosti.

Luka Grbić (2000, Beograd) je eden najvidnejših gledaliških in filmskih igralcev mlajše generacije, režiser in pesnik. Igralsko pot je začel že kot najstnik z vlogo Nenada Maraša v filmu Južni veter (2018), za katero je isto leto prejel nagrado za najboljši igralski prvenec na Filmskih srečanjih v Nišu. Diplomiral je iz igre na Fakulteti dramskih umetnosti v Beogradu. V gledališču je ustvaril vrsto zelo različnih in zahtevnih vlog, med drugimi Andreja v kultni drami Divje meso (2021, Beograjsko dramsko gledališče) in naslovno vlogo Sina v Zellerjevi drami Sin (2021, Atelje 212), kneza Miškina v Idiotu (2022, Beograjsko dramsko gledališče) in Hamona v Antigoni (2022, Beograjsko dramsko gledališče). Odlikuje ga izrazita sposobnost ustvarjanja zelo različnih in kompleksnih gledaliških in filmskih likov. Za svoje igralsko delo je prejel več pomembnih nagrad, med njimi Steriievo nagrado iz sklada »Dara Darinka Čalenić« za najboljšega mladega igralca (2023). Med letoma 2023 in 2025 je bil stalni član gledališča Atelje 212. Njegova umetniška pot ga je pripeljala tudi v Slovenijo, kjer je na AGRFT nadaljeval študij gledališke režije. Leta 2025 je v sklopu magistrskega študija pripravil avtorski projekt Ide gas (2025, AGRFT).

Luka Bokšan (1991, Celje) je gledališki in filmski igralec. Je diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter prejemnik študentske Prešernove nagrade (2019). Že med študijem je postal član igralskega ansambla SLG Celje, od leta 2023 pa deluje kot samostojni delavec v kulturi. Kot gost sodeluje z različnimi institucionalnimi gledališči, predstave, v katerih ima pogosto nosilno vlogo, pa so redno udeležene in nagrajene na domačih in mednarodnih festivalih. Bil je med drugim Henrik VI. v Pet kraljev: K psihopatologiji neke monarhije (2024, SLG Celje), Lawrence Durrell v Beograjskem triu (2024, Anton Podbevšek Teater, Cankarjev dom) in Jože v In mnogi drugi ... (2025, Prešernovo gledališče Kranj, SLG Celje). Aktiven je tudi na neodvisni sceni, v uprizoritvah performativne, fizične in sodobnoplesne narave, hkrati pa je prepoznaven obraz na filmu in televiziji ter odličen interpret umetniške besede v literarnih oddajah na Radiu Slovenija. Njegovo delo zaznamujejo sistematičen in poglobljen pristop, močna odrska prezenca ter poudarjena kolektivnost z izrazitim občutkom za soigro.

Foto: Nada Žgank

Prevajalec in režiser: Alen Jelen;

dramaturg: Tilen Oblak;

kostumograf: Claudi Sovrè; 

glasbena oblikovalka: Nina Kodrič, tonski mojster: Jure Žigon, zvočni izvajalec: Marcel Obal; 

oblikovalec svetlobe: Janko Oven

lektorica: Klasja Zala Kovačič;  

Igrata: Luka Grbić, Luka Bokšan

Produkcija: ŠKUC gledališče
Koprodukcija: Cankarjev dom Ljubljana, Zavod Kolaž

 Predstavo sofinancira Mestna občina Ljubljana