Prejemnica Zlate ptice 2008, nominiranka Dnevnikove fabule 2008
recenzija iz Bukle:
Kratkoprozni prvenec Urške Sterle prozaistke prevajalke in aktivistke za enakopravnost gejevskih in lezbičnih skupnosti nam prinaša 21 angažiranih zgodb v katerih se zrcali izpraznjenost sodobnega urbanega življenja prepletena z lezbično tematiko. Avtorica brez dlake na jeziku opravi z dolgčasom duhamornih družinskih srečanj vzvišenostjo umetnikov in tesnobnim občutenjem današnjega časa. V svojih zgodbah iskreno vstopa v razmerja istospolno usmerjenih in jih razgalja bralcu. Njeni liki so živi in polni notranjega dialoga ki izpričuje težavnost verbalizacije in udejanjanja notranjih čustev in nagnjenj.
Ana Rozman
iz revije Narobe:
Kratke zgodbe Urške Sterle duhovito naslovljene Vrsta za kosilo so še en prvenec založbe Škuc in njene zbirke Vizibilije s katerimi se uspešno oblikuje pozicija avtonomne lezbične pisave na Slovenskem. Pisave v kateri se subjekt/ka nikakor ne ograjuje od svoje spolne opredeljenosti in umeščenosti niti je ne razume kot še eno osebno okoliščino ampak kot zavestno artistično-politično odporniško pozicijo. Urškine zgodbe tako po eni strani prepoznavno kartografirajo lezbično sceno in njene emocionalne historične in skupnostne implikacije ter jo v nekaj potezah vzpostavljajo kot suveren »svet v velikem«. Med nje so prepletene zgodbe ki poudarjeno slikajo vseprežemajočo družbeno grozo in mestoma spominjajo na dela disidentskih pisateljev ki zlasti v totalitarnih režimih skozi simbolne in nekoliko zakodirane literarne podobe kritizirajo sistem. Takšna je zlasti zgodba Zadnja postaja. V tej poetiki so dokaj prepoznavni in očitni Urškini sopotniki sopotnice katerih dela sicer tudi omenja v zgodbi Tujec (Abonma Pod ničlo Banalije Nelagodje v kulturi Hladen pot Potapljači Svinjak Trenutki odločitve …). Tako v vrsti za kosilo z njo stilsko in vsebinsko najbolj prepoznavno nedvomno stojita Nataša Velikonja z udarnimi pesmimi iz zadnje klopi ki so zrasle v ravno tako odporen Plevel in Nataša Sukič z apokaliptičnim slikanjem bolečine v prvencu Desperadosi in nomadi obe ravno tako avtorici zbirke Vizibilije. Tudi Urška Sterle se podobno kot omenjeni avtorici literarno največkrat izraža s skopimi zapisi ki včasih delujejo fragmentarno odprto ali pa s kratkimi črticami tu in tam zaokroženimi s skrbno izbranimi stavki ki sprva sicer zvenijo kot da bi bili »zgolj« posneti iz vsakdana – toda šumi ki jih okoli njih ustvari avtorica sugerirajo na širšo socialno in politično sliko ki ni le poenostavljena preslikava sedanjih trenutkov in ni le impresija brezskrbne opazovalke sveta ki je prisluhnila ščebetanju ptičkov v mestnem parku sredi umazane urbane džungle. »Dosti razmišljam o komunikacijskih šumih.« Tako se glasi uvodni stavek v zgodbo Splošne teme ki so le izgovor za strah in odpor pred posebnostmi: »To delovno mesto pa zahteva vsestranskega človeka terja uravnoteženo sredino katere pogled ne zaznamuje spol seksualnost ali barva kože.« Toda nekaj je strahovito narobe s tem nevprašljivim delovnim dnevom ki ga kar naprej preživlja in tolče splošna populacija. Kajti: »Zunaj je ulica. Notri pa Služba.« Avtorica v zgodbi Not' še zapiše da je na ulici vse ta je zdaj nevaren prostor javen a nevaren prostor ki je stvar policije. Tako je rekel šef trgovine ki hoče imeti prost dostop do nočne trgovine očiščen džankijev in žicarjev. Medtem ko se poti med potrošnikom in izdelkom čistijo vseh smeti slednje postanejo gradivo ki ga reciklirajo angažirani.
