Teresa de Lauretis: Film in vidno

Esej Terese de Lauretis »Film in vidno« je pri zbirki ŠKUC-Vizibilija izšel leta 1998. Prevedla ga je Nataša Velikonja. Besedilo analizira reprezentacije lezbijk v filmu »She Must Be Seeing Things« (1987) režiserke Sheile McLaughlin. Avtorica raziskuje načine in pogoje lezbične vidnosti ter pogleda na lezbijke ovire in možnosti gledanja ter vidnosti. Ukvarja se z vprašanji subjektivnega pogleda in socialne vidnosti reprezentiranja in gledalstva. Posebno pozornost namenja težavnosti definiranja avtonomne oblike ženske seksualnosti in želje znotraj platonske kulturne tradicije temelječe na seksualni (in)diferenci. Oblikovati skuša načine konceptualiziranja teoretiziranja in diskurziviranja izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti in želje v odnosu do filmske reprezentacije.   recenzije: Sabina Đogić oddaja »Kosilo nekega molja« Radio Študent maj 1999: Knjižica je esej avtorice Terese de Lauretis ki je izšel pri založbi ŠKUC v zbirki Vizibilija. V prevodu Nataše Velikonja je del knjige »Kako izgledam? Queer (homoseksualni) film in video« iz leta 1991. Vprašanje katerega skuša avtorica - s stališča gledalke - v svojem eseju razdelati je »videti ali ne videti biti viden (in kako) ali ne biti viden (sploh?)«. Njena najpomembnejša referenca je film Sheile McLaughlin 'She must be seeing things' (Zgleda da videva stvari) iz leta 1987. Gre za teoretski esej s področja feministične lezbične in filmske teorije za katerega morda ni tako pomembno poznavanje filma kot temeljnih psihoanalitičnih konceptov. Avtorica že na začetku opozori da ne bo podala tekstualne interpretacije filma temveč da bo film postavila za osnovo iz katere bo sprožila »vprašanje lezbične reprezentacije in gledalstva«. Skozi koncept pogleda in fantazije se ob referencah na Laplancheja in Pontalisa vrača k Freudu in njegovemu spisu »Otrok je tepen« v katerem je mogoče razumeti tako subjektivizacijo v fantaziji kot sam pomen fantazije. Analogija med subjektom fantazije in subjektom filmskega gledalstva je očitna: kot ima fantazija kot okvir želje pri otroku pomen za subjektivizacijo tako ima film kot okvir fantazije pomen za gledalca kot subjekta (v tem primeru gre za lezbični subjekt). Film te po mnenju Lauretisove zato napoti v »lezbično subjektno pozicijo«. Avtorica ostro loči med heteroseksualno zastavljeno reprezentacijo lezbištva in tisto ki to ni ter opozori na težavnost pri definiranju avtonomne oblike ženske seksualnosti in želje v instituciji heteroseksualnosti kjer kot pravi McLaughlinova heteroseksualnost »opredeljuje in na nek način ustvarja našo lastno seksualnost«. Film ki je že v sami strukturi videnja drugačen je tisti ki »redefinira pogoje pogleda kot tudi načine reprezentiranja« za kar avtorica trdi da je sam projekt lezbičnega performansa gledališča in filma. Kritika Lauretisove ki sledi je kritika njenega zaključka eseja in sicer: subjektna pozicija v katero te napoti film ni nujno lezbična subjektna pozicija kjer gre vselej za identifikacijo z mestom (lezbijke) ki se je ustvarilo znotraj »heteroseksualne« kulture (katero skozi knjigo obsoja). Lezbična je v kolikor sta v filmu zastopnici subjektne pozicije dve ženski kar pa verjetno ni pogoj. Sam subjekt kot pravi Dušan Rutar v Freudovih Duhovih III ni substanca (telo) temveč polje vednosti. Film od gledalca zahteva premestitev oziroma zahteva po besedah Lauretisove »da mi sami vidimo sebe gledajoče ter da vidimo svoj pogled« ne pa da se prepoznamo kot lezbični subjekt. Prepoznavanje kot lezbični subjekt je upravičeno v kolikor prepoznaš podvojenost subjekta ko gre za butch-femme vlogi ki se v filmu in v sami lezbični poziciji izmenjujeta in ki je tudi pogoj lezbištva. To pa že pelje k samemu razcepu subjekta ki pa ni konstitutiven le za lezbijke temveč za sleherno človeško bitje ki je kastrirano. Tako te na koncu sam koncept lezbičnega subjekta vedno pripelje do tega da je beseda lezbičen popolnoma odveč tako v knjigi kakor v teoriji. Marjeta bilten Legebitrina Oznanila april 2001: Na to knjigo sem naletela čisto po naključju in ravno na pogledu naključnega bralca temelji tale poskus recenzije. Namreč pričujoča knjiga je za naključnega bralca pravi preizkus potrpežljivosti in vztrajnosti. Na prvi pogled pa temu ni tako – knjiga ima le 95 strani in besedilo je »zapakirano« v formo žepne dimenzije. Enostavno za nosit in za vzet v roke pri branju pa se zadeva zaplete. Celotna zadeva je esej objavljen v knjigi »How do I look? Queer Film and Video« vendar to bralec zve šele na zadnji strani. Knjiga tudi nima nobenega uvoda ki bi pojasnjeval pomen tega eseja in obrazložil zakaj je bil izbran ravno ta esej iz celotne knjige omenjene zgoraj. Torej naključni bralec enostavno »pade« v tekst ne da bi točno vedel zakaj gre. Na 6. strani bralec izve o čem točno bo tekla beseda pisateljica namreč obelodani: »Skušala se bom prebiti skozi te tri stavke in oblikovati načine konceptualiziranja teoretiziranja ali »diskurziviranja« izrazov avtonomne oblike lezbične seksualnosti in želje v odnosu do filmske reprezentacije.« Pisateljica si za izhodišče vzame film »She Must be seeing Things« (Zgleda da videva stvari) iz leta 1987. Nakar sledi podrobnejši opis razmerja med protagonistkama tega filma kar pa žal ni dovolj nekomu ki tega filma ni videl oziroma sploh še ni slišal zanj. To pa se lahko naključnemu bralcu ki ni cinemafil kaj hitro zgodi. Odnos med obema likoma je analiziran s pomočjo psihoanalize in nenehnega navezovanja na druge filme kot npr. Rebecca (1940) Desperately seeking Susan (1985) All About Eve (1950) in celo Mädchen in Uniform iz leta 1931. Kar pa zoper za naključnega bralca predstavlja problem če ni podkovan v psihoanalizi in ni kot že rečeno velik ljubitelj filmskih klasik. Nato teče psihoanalitična razprava o avtoerotizmu fantaziji želji objektu kastraciji. Vse to se prelije v razpravo o tem kako heteroseksualnost določa naš pogled na svet »neizbežno oblikuje naše koncepcije o seksualnosti« ne glede kakšna je naša spolna usmerjenost. Ta razprava se nadaljuje z razpravo o maškaradi transvestizmu in lezbični camp estetiki ki je podkrepljena z nanašanjem na feministične eseje avtoric Sue-Ellen Case Mary Ann Doane in Patricie White. In v čem je problem da potrebujemo toliko razprav? Problem je v tem da naj bi heteroseksualnost (heteroseksističnost) dojemala željo med dvema ženskama kot neseksualno. Se pravi seks je možen le z moškimi ali med moškimi – lezbijke v bistvu ne obstajajo. In večina omenjenih razprav o tem razpravlja in večina omenjenih filmov to le potrjuje – izjema je seveda film o katerem teče beseda čeprav ga je ravno lezbično občinstvo med predvajanjem v VB in ZDA dobesedno raztrgalo. Pisateljice to ne moti trdi namreč: »…naj spet poudarim pomen njegovega (filmovega) resnega spopada z vprašanjem lezbične želje in poskusa obdelave zahtevnosti njenega reprezentiranja napram zaporam reprezentacij diskurzov in teorij … ki jo zanikajo.« Vse lepo in prav ampak zakaj tega pisateljica ni mogla povedati na recimo 2. strani? Naključni bralec po vsej verjetnosti nima dovolj podlage (filmske teoretične in psihoanalitske) da bi zdržal do 95. strani. Zato se pojavlja vprašanje komu je ta knjiga namenjena. Komu torej? Dejstvo je da to ni knjiga ki bi jo človek vzel s seboj na plažo. Kam torej? Odgovora na to nikakor ne morem najti je pa to (še) ena izmed knjig ki se ukvarja z reprezentacijo lezbijk in njihovega stalnega zanikanja – kar nedvomno je problem. In ta je tu obdelan z vidika filma za katerega je malokdo sploh slišal. In krog se zaključi. Res z vidika nekoga ki ne obvlada celotnega diskurza o lezbijkah in lezbištvu tale knjiga lahko predstavlja problem. Morda bi vse skupaj bilo bolj jasno če bi knjiga imela uvod ki ga žal nima. A navsezadnje bi tudi pisateljica sama lahko celoten esej naredila bolj dostopen naključnim »uporabnikom« in s tem bolj berljiv.