Sarah Schulman: Zakaj nisem revolucionarka

Ljubljana ŠKUC-Vizibilija 2005; prevedla Urška Sterle  
Ameriška pisateljica dramatičarka novinarka in aktivistka Sarah Schulman je Newyorčanka in je po lastnih besedah že od otroštva dalje po čustveni plati socialni realist. Piše že od otroštva v najstniškem obdobju jo je oče zalotil z ljubimko družina jo je izobčila. Njen nabor služb je pisan – od tehnika osvetlitve v malem gledališču natakarice prodajalke plošč do novinarke z »More fire! Productons« je na oder postavila nekaj svojih zgodnjih gledaliških del njen prvi roman »Zgodba o Sophie Horowitz« so založbe zavračale z besedami: »Tole bi lahko užalilo konservativne knjižničarke«. Je cenjena ameriška literatka toda njen uspeh pravi je omejen s skritimi pravili in mejami do koder je odkrito lezbični avtorici sploh dovoljeno prilesti. Vseskozi je vztrajala v drži politične aktivistke – bila je dejavna v feminističnih skupinah od koder je bila zaradi dejstva da je lezbijka kot se rada šali »pometena v očiščevalni akciji«; kasneje se je priključila gibanju za pravico do splava gejevskemu in lezbičnemu ter aids gibanju. Je močan lik v zgodovini ACT UP gibanja ki se je oblikovalo v obdobju AIDS krize kot odgovor na apatijo in brezbrižnost državnega aparata. Kasneje je ustanovila Lesbian Avengers radikalno lezbično skupino. Eseje zbrane v pričujočem prevodu je pisala v obdobju predsednikovanja dveh skrajno konservativnih predsednikov – Georga Busha starejšega in Ronalda Reagana t.j. med letoma 1981 in 1994.; v originalu so izšli v zbirki esejev z naslovom »My American History – Lesbian and Gay life during the Reagan and Bush Years«. Njeni eseji dokumentirajo radikalno politično zgodovino za katero mnogo ljudi tako homo kot heteroseksualnih ne ve. Pričujoči prevod njenih izbranih esejev je nastal zaradi dveh prevladujočih prepričan v današnji družbi. Prvo prepričanje je da se stvari razvijajo izvajajo in na koncu uredijo same od sebe. Da »tako pač je«. Da za družbenimi in političnimi spremembami ne obstaja napor posameznikov in skupin da upiranje ne pomaga – zgodovina se pač piše sama po sebi. Drugo prepričanje je vezano na tiste ki si želijo »zanetiti revolucijo«. Njihov izvirni greh je da so pogosto prepričani da »pravi« upor nikoli ni zares obstajal. Da so stoletja odporniških subkultur le mit ali pa vsaj prenapihnjena poza in preglasno neutemeljeno jadikovanje večnih nezadovoljnežev. Da so »prvi in edini« da so »edina prava stvar«. Eseji Sarah Schulman zavračajo obe prepričanji. Govorijo nam o zgodovini nekih gibanj – gibanja za splav feminističnega gejevskega AIDS gibanja in lezbičnega gibanja - a tudi o preživetvenih strategijah skupnosti ter sredstvih uporabljenih v boju za kvalitetnejše življenje vseh nas. So torej neprecenljiv uvid v našo lastno zgodovino so naša sedanjost in - v takšni ali drugačni obliki - tudi naša prihodnost. Opozarjajo nas da je spomin arbitraren in pokornost mamljiva a smrtno nevarna razvada.   naslovnica: Detajl iz plakata Lesbian Avengers Party Invitation; ZDA 1993.