Nataša Velikonja: Lezbični bar

Nataša Velikonja rojena 1967 je sociologinja pesnica esejistka prevajalka lezbična aktivistka. Leta 1993 je za diplomsko nalogo na Fakulteti za družbene vede prejela Prešernovo nagrado. Leta 1994 je izdala pesniški prvenec »Abonma« ki velja za prvo lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Sledile so pesniške zbirke »Žeja« (1999) »Plevel« (2004) »Poljub ogledala« (2007) in »Ostani« (2014). Poezijo je objavila v večini slovenskih literarnih revij in v več domačih in tujih literarnih antologijah denimo v zbornikih »Modra svetloba« (1990) »The Veiled Landscape: Slovenian Women Writing« (1995) »Six Slovenian Poets« (2006) »Antologija slovenskih pesnic« (2007) »V tebi se razraščam: Antologija slovenske erotične poezije« (2008) »Antologija sodobne slovenske literature« (2010) »Brez verzov brez rim: Antologija slovenske pesmi v prozi« (2011). Od leta 1995 ima status pesnice esejistke in prevajalke ki ga podeljuje Ministrstvo za kulturo RS. Nataša Velikonja sicer deluje na več področjih družbenega kulturnega in umetniškega življenja v Sloveniji. Od leta 1993 je stalna sodelavka Društva Škuc. Med leti 1999 in 2002 je bila članica uredništva Časopisa za kritiko znanosti z uredništvom pa je sodelovala že od leta 1995 ko je spodbudila in uredila prvi tematski blok lezbičnih in gejevskih študij v slovenskem družboslovnem prostoru. Od leta 1997 je urednica politične socialne in kulturne revije Lesbo. Je ustanoviteljica Lezbične knjižnice v AKC Metelkova ki deluje od jeseni 2000. Aktivna je tudi v publicistiki: objavila je tri knjige esejev in znanstvenih razprav: esejistični zbirki »Fragmenti svobode« (2008) in »Lezbični bar« (2011) z dr. Tatjano Greif pa sta objavili znanstveno delo o zgodovini lezbištva in lezbičnega aktivizma na Slovenskem »Lezbična sekcija LL: Kronologija 1987-2012 s predzgodovino« (2012). V zadnjih dvajsetih letih je objavila več kot 500 esejev kolumn socioloških razprav in drugih avtorskih prispevkov tako doma kot v tujini. Med leti 1995 in 2006 je bila kolumnistka rubrike »Smeri razvoja« v dnevniku Večer. Med leti 2001 in 2006 je bila politična kolumnistka na ljubljanskem Radiu Študent. Njeni prispevki so izšli v mnogih domačih in tujih družboslovnih zbornikih: denimo v zborniku »Urbana plemena: Subkulture v Sloveniji v devetdesetih« (1999) »Cooltura: Uvod v kulturne študije« (2002) »Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti« (2004) »Grafitarji« (2004) »Leap Into The City: Chişinău Sofia Pristina Sarajevo Warsaw Zagreb Ljubljana: Cultural Positions Political Conditions. Seven Screnes From Europe« (2006) »New Feminism: Worlds Of Feminism Queer and Networking Conditions« (2008) idr. Deluje tudi kot prevajalka: prevedla je več knjižnih del lezbične teorije študij seksualnosti in radikalne družbene kritike pa tudi teorije arhitekture in oblikovanja denimo knjige »Film in vidno« Terese de Lauretis (1998) »Eseji« Monique Wittig (2000) »Več kot ljubezen moških: romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti« Lillian Faderman (2002) »Ženske z levega brega« Shari Benstock (2004) »Homo konzerve: liberalna družba in gejevska desnica« Richarda Goldsteina (2005) »Usnjeni škornji zlati čeveljci: Zgodovina lezbične skupnosti« Elizabeth Lapovsky Kennedy & Madeline D. Davis (2006) »Čisto in nečisto« Colette (2008) »Lezbijke smo tako šik« Laure Cottingham (2009) »Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu« Andree Weiss (2010) »Oblikovanje« Johna Hesketta (2011) »Arhitektura« Andrewa Ballantyna (2012) »Tragedija današnjih gejev« Larryja Kramerja (2013) »Priročnik za vesoljsko ladjo Zemlja« Buckminstra Fullerja (2015). Po sedmih letih pesniškega premora torej sledi peta pesniška zbirka Nataše Velikonja z naslovom »Ostani«. Kot smo vajeni v njeni pesniški govorici je tudi tokratna zbirka prepoznavna mešanica liričnosti ljubezenske poezije in družbenokritičnih elementov. Njena osrednja tema je ljubljanska lezbična scena lirsko-kritični vpogled vanjo presek družbenega in intimnega. Skozi 50 pesmi v prozi obdela različne vidike življenja na lezbični sceni: ljubezen seks telesnost medosebne odnose način komunikacije družabno življenje politični kontekst kulturno atmosfero homofobijo konec koncev razmerja moči ki prečijo vse družbenosti. Nataša Velikonja je predvsem ljubezenska pesnica toda prepoznavna značilnost njene poezije je njeno pojmovanje ljubezni ki je ne jemlje kot izolirano aseptično transcendenco temveč kot enega od elementov oblastnih razmerij razmerij moči ki se v sodobnem divergentnem destrukturiranem svetu v svetu golega preživetja med prvimi razkriva kot zgolj fiktivno humanizirajoča družbenost. Zato tam kjer bi bralec in bralka pričakovala nežne transcendentne impresije srca naletita na surovost brutalnost in teror ljubezenske stvarnosti. V digitalni dobi kjer se zdi da vse kar je zgradila moderna civilizacija izginja kjer je vse razdrobljeno v nepovezane samozadostne in neodzivne enote ali preoblikovano v spektakel Velikonja vendarle poziva k ohranitvi osnovnih postulatov moderne na racionalnosti temelječe kulture družbe humanosti in subjektnosti. Od tod tudi naslov zbirke »Ostani«. Knjiga popisuje kako spremembe v splošni družbi odmevajo na lezbični sceni; enostavno povedano gre za lezbično zgodbo v antisocialnem svetu; gre za umetniško refleksijo lezbične skupnosti ki je v zadnjih desetletjih dosegla svoje mesto v družbi vendar pa jo sedanja družbena dinamika znova potiska k socialni izoliranosti in izginotju iz javnega prostora – tokrat ne le zaradi frontalne homofobije temveč tudi zaradi prikritih antisocialnih in antipolitičnih sil digitalne kulture. Velikonja padce družbenih platform ki so sprva bili zastavljeni emancipatorno sicer ne analizira le preko primera določene subkulture lezbične skupnosti temveč tudi preko padca mest ki le s težavo ohranjajo elementarno družbenost oziroma padca urbanosti kot nekdanje danes pa minevajoče platforme različnosti. S pozivom »Ostani« skuša pesnica odpraviti – ali morda samo malce odložiti – neizbežnost popolne prepustitve tej divergentni distančni digitalni kulturi.