Monique Wittig (rojena leta 1935) je ustvarila nekatere izmed najbolj provokativnih leposlovnih in teoretskih del feminizma drugega vala. Študentka pariške Sorbonne svoje prvo delo – L'Opoponax – objavi leta 1964 označeno je kot virtuozno avantgardno pisanje zanjo pa prejme prestižno Prix Médicis. Leta 1969 sledi delo Les Guérilleres ki že nakazuje usmeritev Wittigove k radikalnim lezbično-feminističnim politikam ki so še poudarjene z Le Corps Lesbien (1973). Leta 1976 se preseli v Združene države Amerike in se posveti teoretskim esejem o feminizmu jeziku in literaturi. V celotnem opusu jo odlikuje lingvistična čistost in politični pogum; v obdobju identitetno zastavljenih feminističnih politik konec sedemdesetih je akademsko sceno šokirala z izjavo »lezbijke niso ženske« katere pomen je potrebno brati kot opozorilo k nujnosti ločevanja kategorij spola in seksualnosti. S tem je pravzaprav omogočila začetek razvijanja lezbičnih ali gejevskih študij oziroma študij seksualnosti. Več njenih esejev – in prav gotovo vsi ki so izbrani v slovenskem prevodu pod naslovom »Eseji«: »Kategorija spola« »Nihče se ne rodi kot ženska« »Zdrava pamet« »O družbeni pogodbi« ter »Pogled: univerzalni ali posebni?« - je postalo bistvenih pri odpiranju tako področij ženskih študij kot gejevskih oziroma lezbičnih študij. »Eseje« Monique Wittig ki so izšli kot tretja izdaja knjižne zbirke ŠKUC-Vizibilija je prevedla Nataša Velikonja oblikovanje edicije je delo Irene Wölle naslovna fotografija pa je delo Manje Zore.
recenzije: Blaž Lukan dnevnik Delo 5.2.2001: Knjiga prinaša pet klasičnih esejev avtorice ki je šokirala lezbično sceno z izjavo »…kajti 'ženska' ima pomen le v heteroseksualnih miselnih in ekonomskih sistemih. Lezbijke niso ženske.« Wittigova je pomembna zaradi uvedbe ločene obravnave seksualnosti in spola pojem seksualnosti pa je vzpostavila kot samostojno študijsko kategorijo. Eseji (iz druge polovice sedemdesetih in osemdesetih let) Kategorija spola Nihče se ne rodi kot ženska Zdrava pamet O družbeni pogodbi in Pogled: univerzalni ali posebni? so močno vplivali na lezbiško in gejevsko sceno sredi osemdesetih let njihov vpliv pa je zaznaven tudi danes. R.H. časopis Primorske novice/Sobota – 7. val 10.2.2001 naslov recenzije »Pogled 'z druge strani'« Nedavno sta pri založbi ŠKUC v zbirki Vizibilija izšla prevoda del Arheologija spolov urednikov Kelley Hays-Gilpin in Davida S. Whitleyja ki ga je prevedla Tatjana Greif in Eseji Monique Wittig v prevodu Goričanke Nataše Velikonja. Medtem ko se Eseji ukvarjajo predvsem z vprašanjem spolov danes in vplivi zgodovine nanj je v Arheologiji spolov izpostavljeno vprašanje vpliva sedanjosti na preteklost. Zdi se da vedno bolj prisoten diskurz o spolu in s tem o ženski pridobiva vedno več dimenzij. Kaj je vzrok temu da se ta diskurz pojavlja danes? Kakšen je namen tistih ki se z njim ukvarjajo? In kaj je mogoče doseči? Zmotno je misliti da stvari o katerih se ne govori – ni. Po drugi strani je res da onkraj artikuliranega obstoji samo kaotična množica slutenj o tistem o čemer bi se moralo govoriti. Vprašanje spola je bilo tako dolgo tabuizirano da se celo danes nekateri sprašujejo zakaj se sploh problematizira. S tem pokažejo da spol dojemajo skozi stereotipno binarno klasifikacijo ki ohranja in podpira seksizem in prvenstvo kategorije moškega spola. Kakor popularna kultura so tudi arheologi prenašali stereotipe iz sedanjosti v preteklost kar je privedlo do interpretacij arheoloških podatkov ki so temeljile na nepodprtih domnevah o spolnih vlogah in spolnih identitetah. Obstajajo določene predpostavke o vrstah obnašanja ki so osnova arheoloških raziskav in ravno te predpostavke morajo biti ovrednotene in ponovno preučene v luči sodobnih feminističnih raziskav. Kljub temu da je pri proučevanju Arheologije spolov v ospredju »arheologija žensk« vsebina ne zadeva le žensk temveč celotno disciplino saj spodbuja večjo družbeno odgovornost znotraj profesije razvija kritiko ter prispeva k izgradnji teorije. Cilj diskurza o spolih je spodbijati tiste elemente ki podpirajo mitologijo spolov. Kajti spol kot pravi Monique Wittig ni nič drugega kot imaginarna formacija heteroseksualne družbe. Sem spada vsaka družba ki pristaja na binarno klasifikacijo bodisi patriarhalna ali matriarhalna. Sam princip heteroseksualnosti je tak da vselej obstaja nek drugi. Kdo pa je drugi če ne tisti ki se mu vlada? Ko bo izginil razred 'moških' bodo kot razred izginile tudi 'ženske' saj brez gospodarjev tudi sužnjev ni. Kategorija spola izvira iz biološkega spola vendar ni biološka temveč politična kategorija ki vzpostavlja družbo kot heteroseksualno kjer je dominacija enega spola nad drugim 'legitimna'. Mit 'ženske' je imaginaren saj so ženske produkt družbenih odnosov. Da bi se izognili podpiranju tega mita je potrebno prekiniti s heteroseksualno družbeno pogodbo prekiniti s konvencijami in pravili ki formalno niso bila nikdar postavljena pa so kljub temu splošno znana in uporabljana. Prelomitev heteroseksualne družbene pogodbe je osebna izbira posameznic ki želijo izstopiti iz seksističnega družbenega vzorca. In čeprav to zaenkrat uspe le nekaterim (lezbijkam nunam in morda 'pobeglim' ženam) je misel o možnosti obstoja družbe v kateri bi bil biološki spol irelevanten drzna in zaenkrat morda nekoliko utopična. Vendar ne gre pozabiti na pomen same artikulacije in na to da smo s prevodoma Esejev in Arheologije spolov pridobili dve dragoceni knjižici ki omogočata tudi 'pogled z druge strani'. V Esejih beremo da vsaka ženska poročena ali ne doživi obdobje prisilne seksualne uslužnosti seksualni vpoklic ki bi ga lahko primerjali z vojaškim in ki lahko traja dan leto petindvajset let ali več. Nekatere lezbijke in nune pobegnejo a jih je le za ščepec čeprav številka narašča.
Hermina Kovačič revija Ona 22.5.2001: Eseji Monique Wittig ponujajo zanimivo razpravo o spolih. Zgrajena je na teoriji da človeka predvsem pa njegov položaj v družbi ne določa biološki spol temveč njegov politični in ekonomski položaj. Spol tako postane politična in ekonomska kategorija. Po tej logiki obstaja spol ki je zatiran in spol ki zatira. Glede na to kako se je zgodovina obrnila sodijo v prvo kategorijo ženske in v drugo moški. Slednji so si prilastili reprodukcijo in produkcijo žensk in njihove fizične osebe – tudi s pogodbo ki se ji reče zakon. Brez njega pa – saj veste koliko je ženska tudi pri nas vredna. Po tej pogodbi ima ženska mnoge obveznosti za vse življenje; njeno delo je neplačano. Zavezana je rojevanju kot dejanju svoje lastne kreativnosti čeprav je rojevanje prisilna produkcija ki ga načrtuje družba (demografska politika: »Morate rojevati ker pada nataliteta naroda.«). »Nihče se ne rodi kot ženska« pravi Monique Wittig »temveč to šele postane. Kategorija spola je produkt heteroseksualne družbe ki spremeni polovico populacije v spolna bitja kajti spol je kategorija zunaj katere ženske ne morejo obstajati. Kjer koli so kar koli počnejo (tudi v javnem sektorju) morajo delovati seksualno razpoložljive moškim (kajti za to so narejene) – z izzivalnimi prsmi zadnjicami kostumi. Dan in noč morajo nositi svojo rumeno zvezdo svoj stalni nasmešek.«
