Timothy Conigrave se je rodil v Melbournu leta 1959 in obiskoval šolo Xavier nato pa univerzo Monash. Študij igralstva na Nacionalnem inštitutu za dramsko umetnost je zaključil leta 1984. Igral je v igrah kot so
Brighton Beach Memoirs in
As Is ter nastopal s skupino The Fabulous Globos. Začel je s projektom
Soft Targets predstavo ki so jo leta 1986 uprizorili v gledališču Griffin. Med njegova druga dramska dela sodijo tudi
The Blitz Kids in
Thieving Boy. Timothy Conigrave je umrl oktobra 1994 kmalu za tem ko je dokončal knjigo
V njegovem objemu.V njegovem objemu je delo ki se osredotoča na spomine iz Timovega kratkega življenja. V knjigi opiše svojo zvezo z Johnom Caleom vse od začetkov ko se kot najstnika spoznata v katoliški šoli Xavier in se med njima razvije ljubezen pa skozi devetdeseta leta ko oba zbolita za aidsom ki je tedaj terjal ogromno življenj. Tim opiše svoja najstniška leta ter prve težave ki se pojavijo v zvezi z njegovo spolno usmerjenostjo kako ga sprejme okolica in kako mora sprejeti samega sebe kako se kot študent poveže z aktivistično skupino za enakopravnost istospolno usmerjenih nato pa brez olepšav opiše začetek in potek krute bolezni ki je njemu in Johnu življenje obrnila na glavo. Bolezen je Tima navsezadnje tudi spodbudila k pisanju te tragične zgodbe ki se zaključi z Johnovo smrtjo leta 1992 in s Timovim žalovanjem. Knjiga je izšla leta 1995 po avtorjevi smrti. Končal jo je par tednov preden je tudi sam podlegel posledicam aidsa. Gre za eno redkih prvoosebnih pričevanj iz obdobja aidsa v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po knjižni predlogi sta nastala gledališka igra in dokumentarec leta 2015 pa so posneli še istoimenski igrani film. Knjiga je prejela nagrado za človekove pravice za stvarno literaturo in v Avstraliji še vedno velja za eno najbolj priljubljenih neleposlovnih del. Lana Škof je anglistka in je to njen prvi knjižni prevod.
/ ... /
Italija Novembra 1988 sva z Johnom odpotovala v Evropo. Na poti do letališča sem sedel na zadnjem sedežu v Craigovem avtu povsem paničen. »Saj nisva pustila vklopljenega likalnika? In vsi senzorji za luči so prižgani? Kaj pa štedilnik?« Pred nedavnim je imel John nekaj zdravstvenih težav. Bil je na poskusnem testiranju zdravila AZT in takrat je začel kar pošteno suho kašljati. Predvidevali so da ima PCP pnevmocistično pljučnico ki se lahko razvije pri bolnikih z aidsom. Dali so mu zdravilo bactrim. Ko se je njegov kašelj pozdravil je bila diagnoza pljučnice potrjena. Preverili so njegovo kartoteko in ugotovili da je bil na testiranju med tistimi ki so dobivali placebo. Če bi zares dobival AZT mogoče sploh ne bi zbolel. Bil sem jezen da so mojega fanta tako izkoristili. Okoli tega časa je tudi število Johnovih CD4 začelo malce upadati najbrž kot posledica PCP-ja. Zelo potrt je bil. Z obrazom navzdol je ležal na postelji. »Kaj počnem narobe? Naturopata obiskujem meditiram in tudi na dieti proti kandidi sem.« »Mogoče je pa kriv stres. Trenutno si precej napet. Morda bi bilo pametno če bi se bolj odprl govoril o svojih občutkih.« Kasneje tistega večera se mi je posvetilo da sem Johnu napravil krivico – okrivil sem njega pravi krivec pa je bil virus. Tako sva se odločila za Italijo. Odletela sva v Rim in se nato z vlakom odpeljala v Firence tam sva se dobila z Johnovim prijateljem Stevom ki ga je spoznal na faksu. Steve je bil oblečen kot renesančni Firenčan; na sebi je imel črne pajkice zeleno tuniko iz semiša s puhastimi rokavi na glavi pa je nosil baretko ki je delno pokrivala njegovo na paž postriženo pričesko. Pozdravil naju je in naju napotil do majhnega fiata v katerem je za volanom sedela njegova punca Marina. Bila je majhna nežna lepotica z žarečim obrazom – dokler ni začela voziti. Takrat se je spremenila v pravega rimskega taksista hupala je ljudem in kričala nanje. Vsakič ko smo zavili mi je srce nelagodno poskočilo. Prepričan sem bil da smo na napačni strani ceste. Na naši poti smo se peljali pod starim obokom ki je bil okrašen z ikonami device Marije. Naenkrat smo se znašli na toskanskem podeželju: hribi posejani s silhuetami cerkva in iglavcev. Cesta pred nami je postala vijugasta in neasfaltirana. »Tukaj živiva« je rekla Marina in ponosno pokazala proti stari zgradbi s stolpom. »Pred osemsto leti je bil samostan. Midva živiva v zgornjih dveh nadstropjih.« Po stopnicah smo se povzpeli do velike sobe z lesenimi tlemi v kateri se je bohotilo rustikalno oblikovano pohištvo. V zraku se je širil vonj po gorečih oljčnih vejicah.
Steve je pa res navdušen nad temle renesančnim stilom. Po kosilu – njoki v omaki z gorgonzolo – sva šla z Johnom na sprehod do majhnega jezera za samostanom. »No Doompson pa sva v Italiji.« »Juhu!« je veselo zavriskal John. Nekje za hribi sva slišala pokanje pušk; Steve nama je kasneje objasnil da je to okoliška mladina ki strelja na vrabce. Firence so sanjske: tlakovane ulice in čudoviti razgledi ki jim ni konca. Zakladnice umetnosti so v vsaki cerkvi katedrali in muzeju celo na uličnih vogalih.
Kako lahko ljudje živijo v takšni lepoti? Osupnilo me je kako velikanski in veličasten je bil kip Davida. Marmor je bil videti čuten.
Davidove roke so neproporcionalno velike ne bi bil preveč prepričljiv transvestit. John si je želel ogledati palačo Piti in njene vrtove Boboli. To ime se mu je zdelo nadvse smešno. Kakor v ostalem delu Firenc so bile tudi tukaj sledi renesančnega bogastva. Kljub temu pa si se moral vprašati: kdo je naslikal vse te freske obrezoval grmičke na vrtovih kdo je sešil tapiserije? Potem sva si v galeriji Uffizi ogledala še Botticellijevo Rojstvo Venere in Pomlad ter Caravaggievo Meduzo. Postalo mi je jasno zakaj je Stendhal ob navdušenju nad umetniškimi deli omedlel in si tako prislužil še več slave saj so po njem poimenovali sindrom. Tretje jutro se je John zbudil in potarnal da se ne počuti dobro. »Dragi ves rdeč si.« Potipal sem njegovo čelo. »Vročino imaš.« Znašla sva se v kočljivi situaciji. Stevu in Marini nisva želela razlagati o hivu toda z Johnom bi bilo lahko kaj resnično hudo narobe. Steve naju je peljal v mesto k zdravniku ki je delal v isti zgradbi kot on. Prevajal nama je. »Očitno gre za alergično reakcijo. Zanima ga če si jemal kakšna zdravila.« »Ne« se je zlagal John. Zdaj sva vsaj vedela da je bil najbrž kriv bactrim. »Priporoča ti da greš domov in nekaj dni počivaš ter piješ veliko vode.«
Škoda to pomeni da ne bova videla veliko Firenc … Ampak upam da se moj fant pozdravi. Ko se je John vrnil v stolp je šel naravnost v posteljo in spal vse do naslednjega jutra. Še vedno je imel vročino a videti je bil dosti bolje. Naredil sem mu toast in sedel je pokonci ter jedel in se smehljal. »Zgornja ustnica me srbi.« Da bi odpravil srbečico si je grizel ustnico kar je bilo zelo prikupno. Ničesar nisem mogel videti. Pot sva nadaljevala v Benetke. Na vlaku sem opazil da so se na Johnovi ustnici pojavili mehurčki. »Čutim jih. Mislim da je herpes.« Pogledal sem bliže in naštel deset majhnih mehurčkov ki so tvorili trikotnik od njegove zgornje ustnice pa vse do nosu. V lekarni na postaji sva kupila kremo proti herpesu in farmacevtu se je zdelo Johnovo stanje zelo nenavadno zato je poklical svojega asistenta da je še on pogledal. Johnu je dal kremo ki mu je herpes izsušila in v teku naslednjih nekaj dni so se mehurčki spremenili v velike kraste. Če se je John smejal so popokale in krvavele. Kmalu je bil videti kot kamnita pošast iz serije
Izgubljeni v vesolju. Če so bile Firence sanjske potem so bile Benetke pravi privid zavit v meglo in jesenske meglice. Na majhnem trgu sva našla prikupen penzion. Receptor je bil krepak tip ki je hodil z izbočeno zadnjico. Ne da bi naju sploh vprašal naju je odpeljal do sobe z zakonsko posteljo. Ko je odšel sem ga oponašal in John je bruhnil v smeh. Njegove kraste so popokale. Vzel sem toaletni papir in mu jih popivnal on pa je segel proti mojemu trebuhu in me potrepljal. Ustnice je nekako našobil in skušal pihati nanje da si jih je hladil. »Kot papiga si videti.« »Nehaj. Nasmejal se bom« je odvrnil John ne da bi pri tem premaknil ustnice. Zaradi tega sem se
jaz začel smejati. »Zaradi mene se pa že ne boš smejal« sem odvrnil ne da bi premikal ustnice. »Nehaj no.« Presunilo me je kako so skupine šolarjev kazale proti Johnu. Prodajalci so ga od osuplosti kar dvakrat pogledovali. Še bolj presenetljivo pa je bilo to da se John sploh ni odzival na vse to. Kakor da se ga sploh ne dotakne. Spraševal sem se če je to zato ker se je počutil tako samozavestno v lastni koži. V Rimu je bilo vse ogromno. Mesto ni dajalo vaškega občutka kot Firence in Benetke. Največja od vseh je bila bazilika sv. Petra pa kropilnik ki ga držita dva dvainpolmetrska keruba ter baldahin velik kot nebotičnik in izklesan iz porfirja. Na tleh so bile oznake ki so opisovale velikost raznih katedral in tale je bila navedena kot največja na svetu. Pravijo da prinaša srečo če poljubiš noge majhnega kipca sv. Petra – po stoletjih poljubljanja so bile njegove noge le še majhni štrclji. John si je že nekaj časa želel ogledati Michelangelovo Pieto. Spoštljivo je stal pred kipom. Nikdar nisem izvedel zakaj ga je ta kip tako očaral a predvideval sem da zaradi mrtvega sina v maminem naročju. Iz Rima sva pot nadaljevala na jug v Sorrento počitniško mesto na vrhu hriba. Ker je bila jesen je bilo zapuščeno in skoraj vse je bilo zaprto. Od tod sva šla s trajektom na otok Capri ki je iz vulkanskih kamnin in posejan s prestižnimi trgovinami: Versace Mugler in Moschino okrog majhnih trgov. Nisi se počutil preveč dobrodošlo. Z sedežnico sva se odpeljala na vrh otoka tam se je pred nama razprostrl neverjeten svet. Preko starih kamnitih zidov in vrat ob katerih so stali vrči iz terakote sva gledala preko vrhov ki so se dvigali iz morja. Obzorje je bilo pobeljeno s slanimi meglicami. Tako sem si zamišljal deželo bogov. John ki je sedel na ograji v oblakih je bil videti kot privid. Italija je bila čutna izkušnja. Fantastični razgledi izvrstna hrana. Sladoled je bil neverjeten najbolj všeč pa mi je bila sladica čokoladni tartuf na rimskem trgu Piazza Navona: kepica sladoleda iz črne čokolade s češnjami v sredini prelita z gosto gosto čokolado. Natakar nama je na krožniku strl čokoladno lupino sladico prelil še s smetano in na vrh postavil kandirano češnjo. Z Johnom sva sedla k vodnjaku štirih rek in uživala. Pa tudi moški so bili lepi. Dober stil oblačenja so imeli in hodili so tako kot da vedo da jih vedno kdo opazuje. Imeli so čudovite zadnjice ki so zašle v moje fantazije ko sva z Johnom seksala. Ko sva odhajala sem vedel da se bom nekoč vrnil v Italijo.
