Prevedla Diana Pungeršič
Svatava Antošová (1957), osrednja češka lezbična pesnica, pripovednica in publicistka, v svoji eksperimentalni pisavi uveljavlja transformativno estetiko, čutno nazornost in polnokrvno erotiko.
Opravljala je najrazličnejše poklice, od leta 2009 je urednica literarnega tednika Tvar. Njeni pesniški začetki segajo v konec 70. let, ko se je s samizdati spuščala v češko literarno podzemlje in se uveljavila kot izostren glas bivanjske pristnosti in boja za posameznikovo svobodo. Iz tega temelja, v katerem vidno mesto zasedata patafizika Alfreda Jarryja in rokovska poezija, rastejo pesničini metaforično bogati, s (samo)ironijo prežeti, zvonki, močno ritmizirani verzi, v katerih neredko opazimo sledi nadrealizma in bitništva.
Doslej smo Antošovo v slovenščini lahko brali v antologiji evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim (Škuc, 2015), pričujoča knjiga pa je prerez skozi pesničinih šest osrednjih zbirk (1994–2014), Koledar šestega čuta je nastal že v 80. letih, a je zaradi političnih razmer lahko izšel šele po padcu totalitarnega režima. V tem slogovno raznolikem, vendar notranje skladnem opusu izstopa avtoričina resnici zavezana nekonformistična drža, a tudi občutki tesnobe sredi homofobnega sveta. Domala apokaliptično soočenje s trpljenjem, nasiljem, morbidnostjo in razkrojem ni nihilistično, temveč usmerjeno v iskanje življenjskih vrednot.
Pesnico, ki pri predstavljanju svoje poezije pogosto sodeluje z glasbeniki, z njimi pripravlja pesniške recitale in poezijo razširja v druge avdiovizualne platforme, zanima tako erotika telesa kot erotika duha. Samoiskateljski preplet ženskega in moškega lirskega subjekta je disharmoničen, kažoč na začarani krog podrejanja lastne spolne želje heteronormativni matrici, kar nujno vodi v samozanikanje in osamo. V slednji lezbična pesnica najde priložnost za pesem in osvoboditev: »Poezija me je uspela ponesti nekam dlje, onkraj zamejitev in omejenosti sveta, onkraj njegove ozkosti, minljivosti in ničevosti. Dala pa mi je še nekaj. Pomagala mi je ustvariti lasten svet. Ta, v katerem živim, mi nikoli ni bil dovolj. In še vedno mi ni.«
Diana Pungeršič je književna prevajalka iz češčine in slovaščine ter v slovaščino kot tudi literarna kritičarka, ki poseben poudarek namenja refleksiji poezije, slovenske in prevodne.
/.../
*
Moja soba brez rož s pogledom na ranjen dimnik
je zdaj tudi tvoja
Moja okna lahko vrneš slepim in golobom
lahko jim vrneš belo palico in prgišče zrn
Šele ko bo po vogalih hiš slišati trk
udarcev kljunov po pločevini in stekleno smrt
in se ti bo v žepe drobil odmev
v podobi srebra in kock ledu
lahko moje imetje spremeniš v Ničesar nimam
samo tebe tvoje ribe in laks na sencu
Skrivnostni obok razgaljene mavrice
se skrči nad nama
Nikjer ne govôri da se najini telesi tako pisani
in tako bledi zdita
Moja soba brez rož in s papigami svita
je zdaj tudi tvoja
Lahko jih zadeneš v srce in o meni razodeneš
da sem to hotela
Lahko jih spremeniš v golobe
v udarce kljunov o-ken-ska po-li-ca
iz papige golob iz goloba škrat
s temnimi očali in z belkasto palico
Vsak dan prihaja k nama srce moje
mene je strah
vidiš tisti dimnik? Spremeni ga v rožo
zdaj je tudi tvoj
Moje so tvoje ribe in laks na sencu
iz opek in dima spletena mreža
*
Včeraj sem se raztreščila na tvoji goloti
moje črepinje so se zlile v bele luske
luske v kot breza zaledenelo telo
jaz pa sem
ponosna v želji da bi izstopala in ranila
pred tabo sklonila svoje veje
v ponižnosti neznatnejši od smaragda
opaženega v ognju mogočnega večera
Potem sem tiho pokleknila
odvrgla sonce z zasreženega obraza
in z lastnimi žarki neučakano segla za obzorje
k temnemu gričku
ki z globokimi stegni napada
navzočnost Večernice
v ogledalu mojega jezika in ustnic
ki se dotikajo podmorskega rta tvoje slave
Migljaj obetane polne lune
rožnati kraterji v njenih neobstoječih vodah
sence fanatično dolgih noči
tik pred izbruhom spopadov s prikaznimi
je vse zbledelo in izginilo
na dnu tvojih majhnih kotanj
me je neizogibno
kot vse izrazitejša zarja prišla vklenit tožba ...
V samici
med brezo lusko in črepinjo
daleč od osutega listja
in od nežnosti prosojnih rib
s pravico brodolomca do korespondence
je moja glava preplula slepi vrat steklenice
Nad levim sencem se mi je odprla lobanja
v sebi sem imela edinstveno pesem –
RJAVA PEGA NA NEBU TVOJEGA OČESA
(Příchovicam)
Moja si
zdrobljena s krvjo zahoda
v dlaneh sklenjenih kot sledi naoknic
na neobljudeni hiši
Poklekaš okrog mene
pomnožena z vriščem smučarjev
v vseh svojih podobah in željah
Toliko ljubimk v eni sami zleze
v naročje mojega golega obraza
Njihovi boki stiskajo konec dneva
z ledenim ostankom svetniškega sija
vzamejo mi kos blišča
in kos bede
ki jo prinese prva ljubezen v drugi polovici življenja
Štiriintrideset sestradanih let
mi iz drobovja mezi čakajoča duša
in se suši na tvojih prstih
In na nebu tvojega očesa
kjer je rjav oblak doma
je mogoče uzreti tudi boga
ali njegovo skrivno previdno znamenje
o Amfitrita!
In v trenutku ko se ti zasvita
bova modri in srečni
kot v bežnem nočnem nasmehu
In med smrekami
bo za vselej skrit akt
najinega ljubljenja na snegu
JIN
Moja ljubimka
skrita v popku
sklanja svoj vonj pred prevlado dežja
Njena obleka
bolj prosojna kot kaplja modrine z neba
razkriva neodločen nasmeh in še
nekaj
Nemara čašo iz človeške kože
napolnjeno z vinom do roba
Nemara opitost
v kateri se čudežno najde
v vetru izgubljena prispodoba
Po prvem požirku
mi prvi cvetni list
neopazno pade v objem
Dotik me prestraši
in preden se zavem
že imam polno naročje vina
Po drugem požirku
zagledam prsi polne metuljev
in iz popka se razvije dekle
Vodo iz naročja izlije
in se kot polna luna
končno široko razpre
