Nataša Velikonja (1967) se po udarni zbirki Preveč vljudna tokrat vrača v zavetje intimnejše poezije a se je loteva skozi novo perspektivo iskanja ljubezni v kaotičnem urbanem okolju prepredenem z nepomembnimi krhkimi vezmi. Zbirko Prostor sred križišč sestavlja sedem sklopov ki so zastavljeni konceptualno in zarišejo jasen dramaturški lok od začetne bojazni da se »ljubezenske zgodbe vedno končajo« do sklepnega spoznanja da »ljubezen ni osama«. Ko se prvič srečamo s pesniško subjektko se zdi odčarana celo izgubljena in prestrašena saj se med verze plazi slutnja samote sredi množic (»živim v družbi / pišem o samoti«). Vseeno se v drugem sklopu začne odpirati dvojini in obenem izkazovati ranljivost (»odpišem da kadim in pijem kavo in gledam stolpnico tule čez / in upam da se lahko pozdravim samo od tega / odpiše človek se pozdravi točno tako«). Ljubimki se najdeta na prelomu med bolečino in upanjem zdravijo ju nežna mehka medsebojna dejanja kot je prinašanje kave in posladkov – čeprav na videz neznatna še kako nujna. Počasi si ustvarjata lasten prostor sred križišč kjer bosta lahko v miru in brez slabe vesti zrli v oči ljubezni. Vseeno se v tretjem sklopu govorka za hip vrne v družbeni kontekst ob tem pa priznava da je vedela da bo vseskozi preveč vljudna – s tem prejšnjo zbirko pozicionira in tudi že prestane. V osrednjem delu zbirke se dogaja prebolevanje preteklosti v kateri je gneča da bi nastal prostor za novo. Po razgaljenju sledi izgubljenost ko »ni več nikogar da bi ga objela« a se v naslovnem sklopu nad to povzdigne da bi našla pot do nje (»hodim morda prav k tebi«). Odnos se nadalje razvije do skupne selitve odhoda v eksil v zadnjem sklopu ko skupaj sredi družbe najdeta miren kotiček samo zase in govorka pove da lahko »kadarkoli odpreva vrata«. Prelepa sodobna serenada zasidrana v močno poetiko Nataše Velikonja nas s svojim tekočim in gibkim slogom zaziba v prav posebno ljubezensko izpoved v kakršno po navadi ne dobimo vpogleda če ni naša lastna; vrata se namreč rahlo odškrnejo in postanemo neslišni in spoštljivi opazovalci miline sredi kaosa vrvečih križišč. Veronika Šoster
Knjiga je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo RS.
/odlomek/
Ljubezenske zgodbe se vedno končajo ko prideta dve osebi skupaj v vseh filmih pesmih v vseh romanih je ta usmeritev ljudje držijo pesti jočejo si oddahnejo potem pa sledi zaključek in gredo od filma stran gredo stran od knjige gredo stran od sentimentalnosti gredo dalje v svoje prigode po svojih opravkih karkoli pač že počnó delajo plane za naslednji dan in sentimentalnost se konča. Napisati ljubezensko zgodbo brez klišejev brez banalnosti opisati ljubljeno osebo brez globokih besed mistifikacij s katerimi stalno lezemo nekam stran ne pisati o samoti o oddaljenosti o dvomih pisati o želji poljubiti in poljubiti pisati o poljubu ki ni drvenje dejanj pisati o poljubu ki je spoj pisati o želji živeti v tovarištvu ljubezni in živeti v tovarištvu ljubezni ne pisati o samotah oddaljenostih dvomih pisati o ljubezni.
Ljudje proslavljajo praznujejo že mesece je muzika tamle na ledenem drsališču iz daljave se sliši z zamikom glasove se sliši z zamikom ritem se sliši z zamikom ne ujamejo se več odmev jih premeče kot bi premetal civilizacijo govor in takt v nesmiselno sosledje glasneje in tišje odmev ki ga veter prinaša kot iz minule opuščene preteklosti nore civilizacije nekega dne grem bliže ljudje drsijo v krogu po ledeni plošči plešejo se držijo za roké vse se ujema.
Nekoč sem bila v skupnosti ki kot vsaka skupnost ni bila skupnost da bi se v njej krepili se zaščitili kot se rado govori temveč je bila obvladljiv krog da se zadosti vsemu človeškemu: pohlepu predvsem pa zalogi ljudi da se bližina dela na zalogo da nikoli nisi sama da jemlješ iz arzenala dovoljenega zla brez posledic zadostiš vsemu človeškemu pohlepu predvsem pa zalogi ljudi le tako nikdar ne ostaneš sama.
Ko enkrat nekaj veš ne moreš več nazaj kar veš te žene v premik spremeni te čas je za novo za pogum in ne za strah strah je leno telo odmišljeni čuti strah pred samoto so male prigode v njih želje velike a za njimi ne greš kajti želje so starega zlom strah pred samoto je obveza na očeh in nimaš poguma ne govoriš ne poveš dnevi minevajo in vsi so še tam kamorkoli pogledam strah strah lenih ljudi velikih želja in malih prigod.
