Iván Monalisa Ojeda se je rodil ob koncu šestdesetih let v južnem Čilu in odraščal pri jezeru Llanquihue. Študirala je gledališko umetnost na Univerzi v Santiagu po diplomi pa je šla živet v New York. Poleg kratkih zgodb piše članke za revije ter gledališke igre. Je tudi performerka. Letos je izšel angleški prevod njenih zgodb Las Biuty Queens s predgovorom Pedra Almodóvarja v kinematografe pa je prišel dokumentarec Monalisino popotovanje režiserke Nicole Costa. Zase ima najraje zaimek on/ona saj se prepoznava tako v moškem kot v ženskem spolu. Ista štimunga forever njegova oz. njena prva zbirka kratkih zgodb je oda prijateljicam noči in nočnim pticam New Yorka zlate jame barov klubov sosesk in stanovanj kjer transvestit ponudi nekaj utehe smrtno bolnemu nesrečnežu ki živi z mačko in transseksualec naredi napako ko se zaljubi v svojo stranko; kjer en spolni delavec išče navdih za pisanje v »Tini Turner« drugi pa postane ljubimec in očetovska figura soseda razpečevalca; kjer ena priseljenka očisti stanovanje pozabljeni legendi scene druga pa zasluži na tisoče dolarjev tako da zasužnji bogatega poslovneža ki je v svojem vsakdanu navajen ukazovati drugim. S slogom ki je prav tako natančen in osredotočen kot zahteva preživetje v velemestu nam fluidnost teh zgodb razkriva da za zakonom denarja – za tarifami in napitninami za poživili in prekrokanimi nočmi – plapola večbarvna zabavna in večjezična zastava tistih ki se složno pa čeprav vsaka po svoje zoperstavljajo takim in drugačnim nevarnostim. Podnaslovni in književni prevajalec Luka Pieri je v italijanščino prevedel izbor kratkih zgodb Suzane Tratnik z naslovom Massima discrezione. Med drugim je sodeloval pri ustanovitvi revije Narobe za katero je pisal filmske recenzije ter prispevke s področja glasbe in književnosti. V slovenščino je prevedel uspešnico Ordesa nagrajenega španskega pisatelja Manuela Vilasa ter hvaljeni knjigi Izbira in Dar priznane psihoterapevtke in predavateljice ki je preživela holokavst Edith Eger. Suženj Bil je tisto čemur bi rekli suženj. Pove mi da je direktor velike trgovine z oblačili in je odgovoren za več kot sto zaposlenih. Nekakšen big boss. Cele dneve ukazuje od devetih do petih ti naredi to ti naredi ono. Na tem položaju je že skoraj trideset let plus še vsa leta kar mu jih ostaja. Kajti tisto kar lahko zagotovo rečem o tej državi je da ljudje tu delajo do smrti. Ne vem če zaradi finančne potrebe ali zato ker se morajo počutiti koristne v tem naoljenem kolesju v katerem se ne smeš niti za hip ustaviti da bi razmišljal ali v čem užival sicer preprosto izpadeš. Bilo je nekega petka opolnoči. Vstopil je v bar v katerem sem skoraj vsako noč da kaj zaslužim. Tja je prišel z željo da bi bil suženj da bi bil za spremembo on tisti ki mu bodo ukazovali. Iskal je gospodarja ampak tokrat se je odločil za gospodarico in kaj je boljšega od transvestita od moškega v ženski preobleki. Od ženske ki vzbuja spoštovanje ker je moški in ki ustvari vzdušje v katerem on-ona ukazuje. Bil je petek ponoči in načrtno sem prišla v obleki iz črnega usnja. Škornji so bili iz enakega materiala in enake barve s koničasto kovinsko peto. Take pete so zelo dobre ne samo zaradi estetskega učinka temveč tudi zato da se braniš če te kdo napade na ulici. Naličila sem se v strogem stilu nekje med šefico zapora in darkerico. Tisto noč sem bila Helga. Moja lasulja je bila nordijsko plavolasa segala mi je malo čez ramena. Svoj običajni naglas sem še dodatno popačila. Govorila sem nenavadno angleščino kakršna je tako ali tako značilna za New York. Angleščina za petek zvečer v pick-up baru. Sedla sem k šanku pri vhodu. Postavila sem se k televizorju ker sem vedela da me bo zaslon oblival s skrivnostnim sojem ki mi bo poudarjal škrlatno šminko in senčilo. In tam sem čakala kot kip. Z resnim obrazom. Ko so me druge opazile so si takoj začele šepetati. Najbrž so opravljale kot vedno. Da se mi očitno že meša češ vsa ta droga in ves ta alkohol. Kurc jih gleda! Tako sem sedela ko se mi je počasi približal sramežljivo kot se za sužnja spodobi. Ponudil mi je pijačo. Z resnim glasom sem rekla: »Ne pijem.« Potihoma me vpraša ali lahko prisede. Delam se da ga ne slišim naj govori glasneje. Plašno in z drhtečim glasom ponovi vprašanje. Rečem da lahko ampak ne preblizu; naj ohrani razdaljo. Spet mi ponudi pijačo. Ubila bi za viski z ledom toda opomnim se da se moram držati vloge in ponovim da ne pijem alkohola. Vedela sem da je suženj. Eden izmed številnih ki zahajajo sem in potrebujejo gospodarico. Nocoj sem gospodarica Helga v črnem usnju in z nordijsko plavolaso lasuljo. Ne da bi me pogledal v oči mi skoraj šepetaje pove svojo zgodbo. Zgodbo ki sem jo že slišala. Tip je iskal ravnotežje moja naloga pa je bila da mu uravnam čustveno stanje. Govori in govori. Pustim da se izkašlja. Ampak v resnici ga ne poslušam saj že vem kaj mi govori. Njegova zgodba ni bistveno drugačna od drugih. Sužnji pač. Na neki točki ga prekinem in mu povem da nimam veliko časa in da je moj čas dragocen. Odprem denarnico in jo potisnem predenj. Vzame bankovec za petdeset dolarjev in ga vtakne v ponaredek Pradine denarnice ki sem ga nabavila v kitajski četrti. »Tu ostani« mu rečem. Vstanem in se grem pogovarjat s kolegicami. Pustim ga samega. Vem da me bo počakal. Ukažem mu tudi naj se z nikomer ne pogovarja in mu prisolim nežno in hkrati strogo klofuto na lice. Vrnem se čez petnajst minut. Tip je po pričakovanjih še vedno tam. Na istem mestu z enako držo sključen. Stopim k njemu in mu dam še eno klofuto nekoliko močnejšo od prejšnje. »Tvoja gospodarica sem ti pa si moj suženj. Zdaj bova šla k tebi domov!« mu ukažem. »Ja gospa« odgovori. Odideva iz bara in se s taksijem odpeljeva v East Side. »Med 73. ulico in Drugo avenijo« naroči taksistu. Soseska bogatih si mislim. Vprašam ga ali ne bo šel do bankomata. Reče da ne. Naj me ne skrbi. Prispeva njegovo stanovanje je v desetem nadstropju. Veliko je in brezosebno opremljeno. Temu pravim kataloški stil. Funkcionalen. Ne zdržim več in ga vprašam ali ima viski. »Ja gospa.« Odhiti v kuhinjo in se vrne s kozarcem polnim ledu. Potem gre do omarice iz katere vzame steklenico Johnnieja Walkerja. Blue Label jasno. Iztrgam mu jo iz roke. Natočim si kozarec potem še enega. Zdaj lahko nadaljujem predstavo. Usedem se v naslanjač ki se mi zdi najudobnejši in dvignem noge z usnjenimi škornji. Poklekne kot pes in mi jih začne lizati kot bi jih hotel zloščiti z jezikom. Ukažem mu naj poliže kovinski peti. Njegov jezik postane kačji. Iz torbice izvlečem zadnjo cigareto ki jo še imam. Tip odhiti po vžigalnik. Prižge mi cigareto in dvignem noge še više češ naj mi nastavi svoj hrbet da si jih odpočijem. Spusti se na vse štiri kot čajna mizica in položim noge nanj. Medtem ko kadim mu ukažem naj zalaja. In zalaja. Ukažem mu naj zatuli. In zatuli. Preden pokadim cigareto mu jo dam da jo ugasne. Čeprav sem otresala pepel na njegov tilnik ne morem biti tako hudobna in mu narediti še opekline. Tip gre ugasnit cigareto in ko se vrne mu pomolim denarnico pod nos. Izvleče petsto dolarjev in jih vtakne vanjo. Vstanem in mu ukažem naj spusti hlače. »Vem da si bil poreden.« Začnem ga klofutati vsakič močneje dokler me ne pečejo dlani. Tip ve da si zaslužim še najmanj dvesto dolarjev. Vtakne mi jih v denarnico. Ukažem mu naj se uleže na trebuh. Začnem stopati po njem. Pravzaprav ga teptam kot bi bil eden tistih predpražnikov ki jih imajo ljudje pred vhodom v stanovanje in na katerih si očistiš čevlje preden vstopiš tisti z napisom Welcome ali Home Sweet Home. Ukažem mu naj se obrne in odpre usta. Poščijem ga. Prisilim ga da pogoltne. Potem pljunem nanj. Stopim stran in mu rečem da moram iti. Da je ogaben pes ki ni vreden moje družbe. Preden grem mi vtakne v denarnico še tristo dolarjev. Grem ne da bi se poslovila. Odpeljem se s taksijem. Utrujena sem. Zelo utrujena. Prepričana sem da je on že sproščen. Nekdo mu je ukazoval. Nekdo ga je spravil na najnižjo točko. Snamem si lasuljo ni mi mar kaj bo rekel taksist. Izčrpana sem. Preštejem koliko imam v denarnici: tisoč petsto petdeset dolarjev. Lažna Prada iz kitajske četrti je postala originalna Prada s Pete avenije. Taksistu naročim naj me pusti med 146. ulico in Broadwayem. Na zgornjem Manhattnu kjer prodajajo crack. Skaditi moram najmanj sto dolarjev da se sprostim. Za mano je napeta noč. Še enkrat se moram zadeti in uravnati svoje čustveno stanje.
