IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV, monodrama

četrtek, 3. 4. 2025, ob 20.00, klub Monokel, premiera

petek, 4. 4. in sobota, 5. 4. 2025, ob 20.00, klub Monokel,  ponovitvi

cena vstopnice: 10 €, 7 € študentje, dijaki, upokojenci, rezervacije vstopnic: barbara.hribar@gmail.com

V monodrami IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV gre za prvoosebno izpoved gospe Suad, osemdesetletne prebivalke Gaze, ki danes morda ni več živa. Ahmed Masud, palestinski pisatelj in dramatik, sicer profesor angleške književnosti na univerzi v Londonu, je leta 2014 o njej napisal dramo. In Hadži Suad, gospa Suad, kot jo je poimenoval, je hkrati postala še fikcija. Simbol odpora in nepodredljivosti palestinskega ljudstva. Dramska oseba, ki zaradi strašne resničnosti, v katero je ujet njen narod sredi največjega koncentracijskega taborišča na svetu, kot palestinska Mati Korajža postane za vedno živa.

Draga Potočnjak, fotografija z vaje B. Bučinel

Eda Čufer

Nekaj misli ob uprizoritvi Izdelovalke mrtvaških prtov

Danes zjutraj (18. 3. 2025) so me novice o brutalnem pokolu civilistov, med njimi več kot sto otrocih, v zgodnjih jutranjih urah ubitih v Gazi, prestregle, ravno ko sem se pripravljala na pisanje tega sestavka o Izdelovalki mrtvaških prtov – uprizoritvi, ki nastaja po besedilu palestinskega avtorja Ahmeda Masuda. Tekst se začne s prizorom, ki se je za mnoge uresničil danes zjutraj. Junakinja Hadži Suad v prvem prizoru premišljuje, ali je mogoče prav danes dan, ko bo umrla v enem od izraelskih zračnih napadov.

Čeprav je nastanek besedila spodbudila enainpetdesetdnevna vojna v Gazi leta 2014 (potem ko je avtor že več kot desetletje živel v Angliji), se zdi, kot da bi se dogajalo v realnem času leta 2025. To časovno prekrivanje postavlja pred nas, ustvarjalce predstave, izziv. Kako se znajti med fiktivnostjo literarno-gledališkega besedila in medijsko fikcionalizacijo realne genocidne vojne in progress?

Absurdistični, nadrealistični in sarkastični ton in razvoj Masudovega besedila pod površino skriva resnično tragedijo generacij Palestincev, ki so svoja življenja preživeli v zasilnih domovih, taboriščih in getih. Hadži Suad nas v svoji pripovedi vodi od angleške kolonizacije pred katastrofo (nakba), s katero se leta 1948 začne nenehno preganjanje in razseljevanje Palestincev, do enainpetdesetdnevne vojne leta 2014 (in posredno do genocidne vojne 2023–2025, ki je v polnem teku). Med nakbo so bili ubiti Suadini starši in celotna družina, med prvo intifado je bil ubit sin, najdenček, ki ga je zapuščenega našla v kaosu nakbe,leta 2014 pa se sooča z dejstvom, da je vnuk Gasan prebegnil v izraelsko vojsko, ki jo bo mogoče prav »tistega dne« ubila.

Ustvarjalci predstave se sprašujemo, ali je to drama absurda ali tragedija, ki se izteče v umor matere. Kako to delo uprizoriti in ga odigrati?

Ko je Susan Sontag leta 1993 prišla v oblegano Sarajevo in je tam z igralci štiri tedne postavljala na oder Beckettovo igro Čakajoč Godota, se mi je zdel izbor teksta skoraj tavtološko banalen, saj smo takrat, ujeti v efekt CNN-a, zares, kakor na Godota, čakali na mednarodno voljo in politično ter vojaško pomoč pri zaustavitvi vojne, ki se je pred našimi očmi razvijala v genocidno (Srebrenica). Toda mogoče sta Beckett in dramatika absurda prava smer v iskanju notranjih občutij, prek katerih bi se lahko povezali svetovi resnične osemdesetletne izdelovalke mrtvaških prtov iz Gaze, Masuda, ki v Londonu živi življenje, kakršnega ne bi mogel živeti, če bi ostal v Palestini, in nas, ki se trudimo v to vživeti in razumeti, seveda na osnovi lastnih izkušenj in informacij, ki jih imamo na voljo.

V Beckettovi drami, ki je bila napisana konec štiridesetih let prejšnjega stoletja, je Theodor Adorno odkrival preoblečeno tragedijo, ki sta jo spodbudili izkušnja holokavsta in moderna kriza smisla po drugi svetovni vojni. Ko smo bili v devetdesetih letih zgroženi nad pomanjkanjem mednarodne solidarnosti med vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, ki so jo štiriindvajset ur na dan globalno predvajale multinacionalne kabelske in satelitske mreže, smo se pogosto spraševali, kam je izginil humanizem eksistencializma in absurdizma. Ali je treba krivdo iskati v relativizmu poststrukturalizma in postmodernizma? V ujetosti v vlogo gledalcev pokolov, ki ne morejo narediti ničesar? V Pogledu na bolečino drugega (2003) Susan Sontag piše prav o odzivu ljudi na medijske podobe aktualnega sodobnega vojnega nasilja. Ko so po planetu zaokrožili prvi posnetki in fotografije vojne v Sarajevu, katere tarča so bili civilisti, so ljudje čutili, da bi bilo treba nekaj narediti, takoj. Kasneje so se prizorov iz Bosne zasitili, ker se ta vojna ni in ni hotela končati.  

Kako naj se torej odzovemo na slabih sto let trajajoče vse hujše krčenje in odvzemanje življenjskega prostora in na nenehno represijo nad palestinskim narodom, represijo, ki se razvija v odprt genocid, znova, pred našimi očmi? Sama bom sklenila z upanjem, da ga je še mogoče ustaviti in krivce zanj spraviti na sodišče.

KOLOFON:

Ahmed Masud: IZDELOVALKA MRTVAŠKIH PRTOV

Prevajalka: Kristina Božič, režiser: Ivan Peternelj, igrata: Draga Potočnjak in Ivan Peternelj, dramaturginja: Eda Čufer, scenografka: Ema Kugler, kostumografka: Slavica Janošević, lektorica: Mateja Dermelj, oblikovalec gledališkega lista: Matej Peternelj, oblikovalec svetlobe: Borut Bučinel, tonska mojstrica: Lana Križaj, izvršna producentka: Barbara Hribar

Predstava je nastala v produkciji Društva za umetnost AVGUS in ŠKUC gledališča ob finančni podpori Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo Republike Slovenija.

Zahvaljujemo se Slovenskemu mladinskemu gledališču in Tanji Velagić.