POVZETEK POROČILA
Prisotnost sistematičnega sovraštva proti spolnim manjšinam v Sloveniji je jasna in zaskrbljujoča. Obsežna analiza 550 na spletu dostopnih medijskih prispevkov iz leta 2024 je razkrila dosleden vzorec prevladujočega sovražnega in negativnega poročanja, pogostega širjenja dezinformacij in polarizirane pokritosti tematik. Poglobljen pogled razkriva še posebej ostro osredotočenost na transspolno skupnost, kar trenutno slovensko medijsko krajino usklajuje s širšim trendom izrabe transspolnih oseb kot političnih grešnih kozlov.
Ugotovitve temeljijo na podrobni analizi medijskih praks slovenskih medijev ter kažejo ne le na velik obseg negativnega poročanja, temveč tudi na njegovo politično strateško naravo in na namerno uokvirjanje, ki krepi sovraštvo in dezinformacije, s tem pa spodbuja diskriminacijo ter spodkopava varnost in dostojanstvo marginaliziranih skupnosti.
Pri analizi so bili kot sovražni obravnavani prispevki, ki so izrecno spodbujali strah pred LGBTIQ+ osebami ali diskriminacijo spolnih manjšin in/ali vsebovali odkrito sovražno retoriko.
Kot negativni prispevki so bili obravnavani tisti, ki so LGBTIQ+ teme sistematično prikazovali v negativni luči, vendar brez neposrednega spodbujanja k sovraštvu.
Kot senzacionalistični so bili obravnavani prispevki, ki so uporabljali dramatične, pretirane ali izkrivljene predstavitve LGBTIQ+ tematik ter se zanašali na čustveno nabit jezik.
Kot pozitivni so bili obravnavani prispevki, ki so prikazovali LGBTIQ+ osebe ali tematike skozi informativne, podporne ali afirmativne narative.
Kot nevtralni so bili označeni prispevki, ki so vsebovali objektivne informacije o LGBTIQ+ skupnosti, ne da bi izražali vrednostne sodbe ali uporabljali senzacionalistične elemente.
Velik obseg negativnega medijskega poročanja je močan pokazatelj sistemske pristranskosti. 320, tj. skoraj 60 odstotkov vseh analiziranih člankov, ki so obravnavali spolne manjšine, je o njih poročalo sovražno ali negativno, in/ali jih senzacionalistično obravnavalo. Pri tem je bila transspolna skupnost nesorazmerno pogosto tarča negativnega poročanja, saj je kar 80% negativnih prispevkov je obravnavalo specifično transspolne osebe, jih pogosto prikazovalo kot grožnjo družbi ali predmet javnih polemik. Ta vzorec se ujema z mednarodnimi trendi, kjer se trans osebe vse pogosteje uporabljajo kot tema za mobilizacijo konservativnih agend in odvračanje pozornosti od širših družbenih vprašanj. Medijska obsedenost s trans vprašanji dodatno ogroža to ranljivo skupino in jo izključuje iz širše LGBTIQ+ solidarnosti z ustvarjanjem lažnih hierarhij sprejemljivosti znotraj skupnosti.
157 člankov je bilo neposredno sovražnih oz. je vsebovalo jezik, ki je neposredno nasprotoval etičnim standardom novinarstva s širjenjem stereotipov, spodbujanjem k sovraštvu, vzbujanjem strahu ali posmehovanjem spolnim manjšinam.
Pozitivno ali nevtralno poročanje, ki obravnava pomembna vprašanja za LGBTIQ+ skupnost, dosežke ali zgodbe iz vsakdanjega življenja spolno raznolikih oseb, je predstavljalo manj kot polovico celotnega poročanja. Ta neuravnoteženost je ustvarila sovražno medijsko okolje, kjer so diskriminatorni narativi pretirano zastopani in normalizirani.
Podatki kažejo, da se je negativno poročanje pogosto koncentriralo znotraj majhne skupine medijskih virov. 64% vseh negativnih prispevkov je izhajalo iz le petih glavnih medijskih virov – Nova24TV (59 člankov), Demokracija (28 člankov), Družina (28 člankov), Domovina (25 člankov) in Regional (18 člankov). Med njimi imajo najmanj trije mediji dokumentirane povezave z entitetami in omrežji, financiranimi s strani desnih političnih strank. Ti mediji so dosledno promovirali konservativne narative, ki so se ujemali s sovražnimi in izključevalnimi ideologijami, kar nakazuje, da sovraštvo do spolnih manjšin ni zgolj stranski produkt medijske pristranskosti, temveč namerna posledica politično motiviranih strategij.
Mediji iz te skupine so objavljali vsebine, ki so spolne manjšine predstavljale izključno negativno. Neodvisni in javni mediji so izkazali bolj uravnoteženo poročanje, vendar vsebine niso imele zadostne vidnosti, da bi uravnotežile prevladujoče negativne narative.
Mreže medijskih virov: Večanje učinka sovražnih sporočil
Eno najbolj zaskrbljujočih opažanj so bili usklajeni vzorci objav. V več primerih so se enaki ali podobni članki hkrati pojavljali v različnih medijih iz te majhne skupine medijskih virov, ki so pogosto vključevali tudi enako specifično izrazje, delili vire ali pa se medsebojno navajali. To je ustvarilo odmevno komoro, ki je zagotovila, da so v javnem diskurzu prevladovale specifične perspektive, ne glede na njihovo dejansko točnost ali etične posledice.
Časovna umestitev negativnih člankov je še dodatno potrdila usklajenost kampanj. Povečanje negativnega poročanja je pogosto sovpadalo s pomembnimi dogodki v LGBTIQ+ skupnosti in tako učinkovito preglasilo pozitivne ali uravnotežene pripovedi, ko je bila pozornost javnosti najbolj usmerjena. Članki so pogosto sovpadali tudi s političnimi dogodki – še zlasti je količina negativnih prispevkov na primer narasla ob vložitvi in državnozborski razpravi glede predloga novele KZ-1 s strani SDS, ter v času volitev v Evropski parlament, ko je obenem izšla tematska izdaja revije Demokracija, ki je v celoti obravnavala z LGBTIQ+ skupnostjo povezane vsebine.
Vsebina sovražnih in negativnih člankov je sledila različnim tematskim vzorcem. Med najpogosteje obravnavanimi temami so bile spolno potrjujoča zdravstvena oskrba (48 člankov), LGBTIQ+ osebe v šolah (43 člankov) ali v povezavi z otroki (80 člankov) in javna vidnost LGBTIQ+ oseb, najpogosteje v športu (89 člankov). Sovražni in negativni prispevki so spolno potrjujočo nego pogosto prikazovali kot nevarno in navajali neutemeljene trditve o njenem vplivu na otroke. Izobraževanje o spolni raznolikosti in vključevanje LGBTIQ+ oseb v šole je bilo označeno za “indoktrinacijo“, vidnost LGBTIQ+ oseb v javnem življenju pa kot simbol družbenega razkroja. Te tematske izbire odražajo širšo strategijo povezovanja spolnih manjšin s strahom in nestabilnostjo, kar spodkopava tako njihovo javno podporo kot institucionalno zaščito.
Pripovedi in uokvirjanje: Razdiralne taktike in dezinformacije
Analiza sovražnih in negativnih medijskih prispevkov je razkrila ponavljajoče se vzorce poročanja, namenjene poglabljanju družbenih razlik. Med pogostejšimi pristopi sta bila spodbujanje moralne panike (52% vseh sovražnih prispevkov) in umetna polarizacija spolnih manjšin (28% vseh sovražnih prispevkov), na primer z namigovanjem, da so pravice transspolnih oseb nevarne za pravice žensk. Članki so pogosto uporabljali tudi senzacionalizacijo trans identitet (35% vseh sovražnih prispevkov) z žaljivim uokvirjanjem izkušnje tranzicije s slikami in senzacionalističnimi naslovi, ki naj bi vzbujali gnus in strah. Med pogostejšimi taktikami je bilo tudi sklicevanje na nepreverjene vire, napačno navajanje virov ter izkrivljeno navajanje statističnih in drugih podatkov (20% vseh sovražnih prispevkov) z namenom prikazovanja sovražnih narativov kot strokovno podprtih.
Te strategije niso služile le očrnitvi LGBTIQ+ skupnosti, temveč tudi prikazovanju spolne nenormativnosti kot družbene grožnje, kar je prispevalo k ozračju, v katerem sta diskriminacija in nasilje postala bolj sprejemljiva.
Analiza jezika: Moč kodiranega sovražnega govora
Sovražni in negativni medijski prispevki o spolnih manjšinah so pogosto vsebovali bodisi neposredno žaljiv jezik bodisi kodirane izraze s političnimi implikacijami. Analiza je pokazala tri glavne jezikovne ravni: neposredno povezovanje LGBTIQ+ tematik z levo politiko, politično motiviran kodiran jezik ter neposredno uporabo žaljivih in zastarelih izrazov za LGBTIQ+ skupnost.
Jezikovna analiza medijskega poročanja v sovražnih in negativnih prispevkih je razkrila sistematično uporabo politično zaznamovanega jezika. Poleg neposrednega povezovanja LGBTIQ+ tem z levimi politikami (38% sovražnih prispevkov) so se v njih redno pojavljali tudi kodirani izrazi (54% vseh sovražnih in negativnih prispevkov), kot so "teorija spola", "LGBTIQ+ ideologija" in "transspolna agenda". Pogosta je bila tudi retorika o "izbrisu žensk", “izbrisu družine” ali “izbrisu razlik”, kjer so članki namigovali, da LGBTIQ+ pravice spodkopavajo tradicionalne družbene strukture. Med najpogostejšimi so bili izrazi, kot so "indoktrinacija", "propaganda" in "promocija LGBTIQ+", ki so ustvarjali vtis, da LGBTIQ+ teme niso legitimne, temveč vsiljene skozi družbene in politične mehanizme.
Ti kodirani izrazi so v javni diskurz vnašali subtilne, a močno zaznamovane vrednostne sodbe in utrjevali negativno podobo spolnih manjšin v družbi. Ti izrazi niso zmeraj odkrito agresivni ali eksplicitno žaljivi, vendar so značilni za desni politični diskurz[1].
Nekatere medijske hiše so obenem dosledno napačno imenovale transspolne osebe ali za LGBTIQ+ skupnost uporabljale zastarele in slabšalne izraze in oznake (74% vseh sovražnih in negativnih prispevkov), kar kaže na neupoštevanje novinarskih standardov in zavestno odločitev uredništev, da dehumanizirajo subjekte svojega poročanja.
Med sklepnimi opažanji medijskega poročanja v preteklem letu gre opozoriti na 43 oz. 8% vseh prispevkov, ki so v različnih medijih obravnavali tematiko transspolnosti v povezavi z boksarko Imane Khelif. Športnica, ki ni trans oseba, je v pretežno sovražnih in negativnih prispevkih (60%) doživela transfobne napade na svoj spol in spolni izraz, vključno z debato, spraševanjem in implikacijami o njenih telesnih značilnostih, legitimnosti njenega nastopa na Olimpijskih igrah in prikazovanjem njene situacije kot vzorčnega primera ogrožanja ženskega športa s strani transspolnih oseb. Namerno senzacionalistično poročanje se je pogosto potenciralo na socialnih omrežjih, kjer so nemoderirane debate razširjale sovražni diskurz, predsodke in stereotipe. S tem pa so prispevale k ustvarjanju sovražne klime in normalizaciji nasilja ne le proti spolnim manjšinam, temveč proti vsem, ki ne izražajo svojega spola na družbeno pričakovan način.
Slovenski mediji so v letu 2024 odigrali ključno vlogo pri ustvarjanju okolja, kjer je sovraštvo do spolnih identitet ne le tolerirano, temveč celo ojačano. Ta sistemska težava zahteva odločen odziv tako medijske industrije kot proaktivno delovanje institucij, ki so odgovorne za spoštovanje etičnih standardov in zaščito človekovih pravic.
Celotno poročilo je dostopno na povezavi.
Na radarju — Enota za zaščito človekovih pravic LGBTIQ+ oseb je skupni projekt nevladnih organizacij Društvo Legebitra, Društvo DIH, Društvo ŠKUC, Društvo Parada Ponosa, Zavod TransAkcija in Zavod Open. Namen projekta je sistematično beležiti sovraštvo usmerjeno proti spolnim manjšinam v Sloveniji in poročati o njem javnosti.
Na radarju — Enota za zaščito človekovih pravic LGBTIQ+ oseb
naradarju@legebitra.si
[1] Parlameter, 2025. Pojavnost izraza “ideologija spola” v političnem kontekstu. Dostopno na povezavi.