Čestitamo Suzani Tratnik za Župančičevo nagrado.
UTEMELJITEV PREDLOGA
Suzana Tratnik je s svojo zadnjo zbirko kratke proze Škarje (Škuc, 2022) odločno zarezala v konec lanskega leta in ponovno navdušila z močnimi, samosvojimi, neustrašnimi in svobodnimi junakinjami. Te si rade mislijo, da se v svetu znajdejo in ga celo obvladajo, čeprav ga včasih šele spoznavajo, pri tem pa so tako zelo človeške. Bralke in bralce povsem prevzamejo njihova zvedavost, bistrina, drznost in občasna jezikavost, ki pa niso nikoli klišejsko prikazane kot značilnosti stereotipa močne mlade ženske, temveč kot osnovna človekova vrlina in strast po spoznanju, učenju in brezkompromisnemu uporu proti zahtevam predvidljivih, omejujočih družbenih norm pa tudi po bližini. Suzani Tratnik se tudi tokrat gladko posreči skoraj neopazno zliti pristno govorico in neposredno nazorne opise situacij in likov z zelo artikuliranim jezikom.
Tako resnejši ton zgodb ves čas barvajo razne črnohumorne opazke, ki vzdušje razgibajo in ga proti koncu knjige celo čisto zmehčajo. Osnovno gonilo njihovih dejanj in situacij v zgodbah nasploh so odnosi, pa naj gre za družinske, prijateljske ali ljubezenske vezi, ki se pletejo in pogosto tudi prestrižejo. Čeprav se zdi, da so vsi ti odnosi samostojni ali celo naključni, so vedno pogojeni in tudi izvrstno utemeljeni z določeno situacijo, pa naj gre za družinsko preteklost, družbene okoliščine, družbena pričakovanja, prtljago, ki jo likinje in liki nosijo skozi življenje, ali predsodke. Nekateri prepadi med ljudmi so sicer pregloboki, da bi jih lahko preskočili, tako rekoč nepremostljivi, otroštvo pa je kot prepognjena fotografija v hlačnem žepu, ki na pregibu vedno bolj bledi, dokler je nekega dne neopazno ne izgubimo. Suzana Tratnik je mojstrica ustvarjanja odnosov, ki so prepojeni z ljubeznijo in bolečino, z zgodbami, ki niso zgodbe, dokler še nastajajo, temveč to postanejo šele ob pogledu skozi zaprašeno ogledalo.
S tem navidezno distanciranim pogledom pa avtorica vedno znova premišljeno in nepretenciozno vgradi tudi sliko širše družbene resničnosti, in sicer tako spretno in dosledno, da se pred nami razgrnejo močne in večplastne pripovedi z družbeno-angažiranimi učinki, čeprav karšnakoli didaktičnost nikoli ni avtoričin cilj. Pestrost možnih interpretacij namreč poznamo iz njenih doslejšnjih del, v katerih je vzpostavila suverene, prepričljive in brezkompromisne literarne svetove z družbenokritično ostjo, tako denimo v mladinskem problemskem romanu Ava (Mladinska knjiga, 2021), za katerega je leta 2023 zasluženo prejela Levstikovo nagrado za izvirno leposlovje za otroke in mladino. Že nekaj let namreč piše prozo tudi za mladino, pri čemer v to zvrst vnaša značilen pečat svoje ustvarjalnosti. Prav tako pa se v zadnjih letih vse bolj uveljavlja kot prirejevalka in hkrati kot avtorica izvirnih kratkih radijskih iger pri umetniškem programu ARS Radia Slovenija.
Družbeni angažma pisateljice, prevajalke, publicistke, sociologinje, magistrice antropologije spolov, moderatorke in kulturne organizatorke je že desetletja prepoznaven tudi na področju LGBTQ književnosti pri nas. Med drugim je kar osemnajsat let organizirala in moderirala že tradicionalne večere LGBTQ proze in poezije slovenskih avtoric_ev, ki so sprva potekali v AKC Metelkova, potem pa v Galeriji Škuc v Ljubljani.
Že desetletja je aktivna sodelavka Festivala LGBT filma pri Škucu, ki poteka v Ljubljani in nekaterih drugih slovenskih mestih ter v Trstu.
Od leta 2017 v okviru Alternative Ljubljana vodi LGBT-turo, tako za domače kakor tuje udeleženke_ce, s čimer v sodobno podobo mesta Ljubljane vtke tudi družbeno-kritično in umetniško zgodovino in urbano ustvarjalnost te manjšinske kulture.
Suzana Tratnik je dejavna soustvarjalka digitaliziranega Škucovega LGBTQ arhiva (1984—2023) pri Inštitutu za novejšo zgodovino (INZ), prav tako je sokuratorka razstave Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani, ki se pripravlja v Mestnem muzeju Ljubljana, od februarja 2024 do marca 2025.
Zbirko Škarje, predlagano za Zupančičevo nagrado, pa slednjič še povzdigne prehod v neznano, nadrealistično in absurdistično, ki se zgodi v drugi polovici knjige. Tratnik v svojem pisanju že ves čas premika meje realnega, ki je pogosto rahlo zamaknjeno, pri tem pa je vedno uspešna. Ne gre namreč v čisto fantastiko ali mitologijo, temveč ustvari občutek, da živa sila njenih junakinj svet malo meče s tečajev in ravno toliko izkrivlja fizikalne zakone, da lahko posežejo po nekom na drugi strani ogledala. Prav tako prestopa okvirje pričakovanega, znanega ali celo mogočega, saj se nikoli ne zadovolji z obstoječimi, vsakič iz žepa potegne novo fotografijo, ki je bralke in bralci še nismo videli, še manj pa pričakovali.
Škarje so izjemno dodelana, premišljena, pa tudi presenečenj polna knjiga, ki Suzano Tratnik dodatno in ponovno utrjujejo kot eno najpomembnejših sodobnih avtoric pri nas. Zbirka je vzbudila pozornost tudi onkraj meja, saj jesnei 2025 izide v nemškem prevodu pri založbi Konkurs BuchVerlag iz Tübingena.
Veronika Šoster