torek, 11. 2. 2025, ob 11.00, Galerija Škuc
Vabimo vas na novinarsko konferenco z lanskimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
ALOJZIJA ZUPAN SOSIČ: Drevo delfin (poezija)
ŠPELA SETNIČAR: Vse, kar ti moram povedati (poezija)
ADAM BORZIČ: Sveti svet. Sveti seks (poezija)
ŠKUC / zbirka Lambda
PINO POGRAJC: Trepete (poezija)
ÉRIC JOURDAN: Strašna angela (roman)
VERONIKA RAZPOTNIK: Sršena pičim nazaj (poezija)
CONSTANCE DEBRÉ: Play boy (roman)
NATAŠA VELIKONJA: Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984–2024
ANNA LIDIA VEGA SEROVA: Tribade brez plemena (kratke zgodbe)
urednik Brane Mozetič, mobi 040 20 66 31 brane.mozetic@guest.arnes.si
(željene izvode vam lahko tudi pošljemo)
CSK
ALOJZIJA ZUPAN SOSIČ: Drevo delfin
»Na začetku drevo delfin na koncu. / Moj svet je vmes preveč sveta.«
S tema dvema verzoma se začne pesniška knjiga Drevo delfin, pesniški prvenec Alojzije Zupan Sosič, vsebinsko in slogovno izjemno bogata in kompleksna knjiga, ki je v sebi zaokrožena, ni pa sklenjena, neprodušno zaprta vase. Njena govorica je, nasprotno, zračna (»V njej drstijo ribe sol zračijo drevesa.«), zmožna pripovedovati v več smereh hkrati, vendar ne linearno, temveč krožno, mrežno, zmožna je vzbujati večplastne asociacije (več prebranega in doživetega, bogatejše so), je v konstantnem polemičnem dialogu tako s slovensko poezijo (Jenko, Kosovel, Strniša, Zajc itd.) kot z drugimi slovenskimi in svetovnimi umetninami (npr. glasbo, filmi, slikami, literaturo), pa tudi z družbenimi dogajanji (npr. vojna v Ukrajini) in stanji duha (npr. subjektova večspolna identiteta: »Včasih sem ženska včasih moški mangrova vrba kruhovec.«). Njena etična gesta je pogumna in jasna: »Pesem je prisluškovalka.«, »Pesem je prevajalka.«, »Pesem ni lažnivka.«, »Moje besede so si otresle mokra ušesa«, »Ostal je štor na njem poslušam.« Temelj ustvarjanja je torej poslušanje – sočutno poslušanje, s srcem (»Leva desna hemisfera se združita v oba prekata levega srca. / Hrastnik utripa Prapretno žari.«). Prisluškuje vsemu, drevesom, živalim, rekam, morju, knjigam, umetnosti ... in pesni iz neznane, morda nemogoče in nedosegljive celote sveta – sublimne celote, ki govori (molči?) z nešteto jeziki hkrati: »Bila je zgodba ki je več ne najdem /.../ me je uročila da iščem od takrat njen skriti vzgib.« S hote kršenimi slovničnimi in pravopisnimi pravili (najbolj očitna, in zelo učinkovita(!), je izpuščanje vejic) napravi »luknje« v običajen, avtomatičen način upomenjanja: vsaka bralka (bralec) se mora potruditi, da najde (s)misel. Vendar je (ga) pesem ne zapusti – daje ji (mu) ravno prav opore, pa ničesar preveč: »zgodba je lahko nejasna vsi pomeni prepleteni / oreh struna petje oreh.« Prav to pa je ena izmed definicij dobre poezije. Ni pa edina, zame je na prvem mestu etična: lirski subjekt teh pesmi se zaveda, da »najlaže je posesati prah z besed in jih postaviti v vrsto / loščiti do bleščanja segrevati do uspavanja.« Bori se zoper tako estetsko anestezijo, ve, da je lahko »Soba poezije je krvava«, da »voda / teče okrog ne naravnost«, da »Tvoj glas gori in se ugaša v tišini / ne sliši se če ga tiščiš v pepelu.« Izraža jasno antipatriarhalno stališče v več pesmih (npr. Masculinum), ugotavlja: »Sklonjen nad vodo občuduješ sebe / ne vidiš nič /.../ Če ni več nič da bi lovil si sploh še lovec?«, »žalost /.../ da roka prej zamahne kot lebdi«; razbija patriarhalni mit materinstva (npr. pesmi Toliko žensk, Družinska fotografija, Mamit idr.) in postavlja čuteče telo za temelj sočutnega sodelovanja: »Kjerkoli se telesa rek prepletejo / ni treba poznati slovarja / šumetžuboretšelestet.«, čeprav se zaveda: »Tudi ko govorim svoj jezik o telesu ne znam govoriti.« Ne, o telesu ni moč govoriti, je pa mogoče biti pojoče telo: »Telo zapoje / prepeva glasno poje še in še.« To telo poje osupljivo, skrivnostno, presežno. Samo prisluhniti je treba. – Barbara Korun
ŠPELA SETNIČAR: Vse, kar ti moram povedati
»Ne vidim več dekleta / s hulahop obročem sredi poletja. / Ne želim si več kanarčkov, / ker je prvi poginil.«Pesniški prvenec Špele Setničar je v svojem bistvu jezikovno estetski zapis o smrti. Z njo se protagonistka srečuje že v otroštvu. Umirajo družinski člani, domače živali, slutimo pa, da se bo iz oči v oči s smrtjo kmalu znašla tudi sama. Do umiranja v prvem delu zbirke pristopa z mešanico strahu ter otroške radovednosti in nedolžnosti, ki se meša z bridkostjo odraslih okoli nje, vključno z izpovedovalkinim odraslim jazom. Pesmi prvega sklopa povezuje tudi motiv vračanja – pesničina vrnitev v naivne in nedolžne dni otroštva, njena želja po vrnitvi očeta, spominjanje živih in mrtvih, h katerim bi se rada še vračala in jim ne pustila, da odidejo. V njenih osebnih hotenjih se lahko prepoznamo, ugotovimo, da še tako specifične izkušnje lahko sporočajo naše skupne skrbi, in sprevidimo, kako zelo smo si podobni in kako se razlikujemo samo »v načinih vračanja«. Kadar čakamo, se učimo zadrževati dih. Kadar govorimo o stvareh, ki jih že vemo, to počnemo, ker bi jih radi izumili »na novo«. Kadar vidimo krutost, otroku pokrijemo oči.
Občutljivost izpovedovalke se kaže v trenutkih, ko jo preplavijo čustva, ko jo je strah, da bodo ljudje izginili. Vse to, še posebej pa diagnoza raka, nas privaja na njeno dokončno izgubo nedolžnosti in naivnosti. Če je prehod v odraslost krut, so še toliko bolj kruta njena zgodnja dvajseta, v katerih se mora soočiti z nasilnimi partnerji ter zlomljenimi in begajočimi ljubimkami. Kljub temu pa avtorica do tem, ki jih naslavlja, pristopa z veliko mero nežnosti in lahkotnega humorja, ki je najbolj izrazit v drugem in tretjem sklopu zbirke. Ljubi strastno, a je z ljubimci v vojni, z ljubimkami pa sluti, da ne bo trajalo.
Ob prelivu v sklop Mavrični konji in LSD se v zbirko vse pogosteje prikradejo pesmi o intimni z ženskami, ki je veliko bolj nežna. Pesnica izpove medsebojno skrb žensk, skozi katero se lahko celi, da lahko spet vzpostavi intimne odnose z moškimi in ženskami, ki so včasih bežni, a morda prav zato pomembnejši. Ta sklop je mestoma erotičen, mestoma tudi psihedeličen: »Vsaka substanca ima svoj način; / v nekatere se lahko / celo pogojno / zaljubiš.«
Ko že mislimo, da je našla svoj mir, ki ga je dolgo iskala v odnosih in omamah, pa jo začnejo dohitevati smrti. Te je ne zagrenijo, pač pa postanejo del življenja, z njimi se začne celo pogovarjati. Kot z vsemi spremljevalkami in spremljevalci svojih grenkih izkušenj avtorica tudi z bralko in s smrtmi vselej spregovori na enak prizanesljiv način, pri čemer z občutljivo pretanjenostjo razgrinja dogajanje okoli in znotraj sebe. V spremstvu dreves na potujočih stojalih spleta zavezništva, ki se stkejo v stalni navzočnosti umiranja. Skozi zdravljenje se prebije pokončna, a z veliko mero ranljivosti, pri čemer pa sčasoma končno najde stabilnost.
Sklop pesmi Lasje sujejo lahko razumemo kot odo avtoričinim lasem (njenim lastnim in tistim, ki si jih nadene). V težkem obdobju življenja najde čas za igrivost – v svetlolasi lasulji samo sebe poimenuje Angel Pornstar, v deviško črni se poimenuje Heroinska Sneguljčica. Obenem v pesmih raziskuje smiselnost naše, človeške obsesije z lepoto, s površinsko odvisnostjo od lepega. Skozi vse te izkušnje (in kasneje skozi pisanje) pa najde mir in moč, skozi katera se je zmožna spopasti z mnogimi drugimi pošastmi.
Pesniška zbirka se zaključi s sklopom, ki celotno zbirko katarzično postavi v kontekst – vsi porazi in vse zmage na poti do zdravja se za nekaj časa zdijo nepomembni, saj pesnica izve, da pacientka, s katero si je delila sobo, ni preživela. Ob slovesu od ženske, s katero sta si delili isti up in isto bolečino, ugotovimo, da včasih ne preostane drugega kot razpreti roki in pustiti vetru, da nas odnese. In da te stvari moramo povedati. – Veronika Razpotnik in Pino Pograjc
ADAM BORZIČ: Sveti svet. Sveti seks
Adam Borzič (1978, Praga) je češko-hrvaški pesnik, esejist, prevajalec in psihoterapevt, ki v svoji poeziji subtilno združuje mistično in telesno, intimno in zgodovinsko, znano in neznano. Njegovo ustvarjanje velja za eno najbolj izrazitih v sodobni češki poeziji, je hkrati globoko osebno in univerzalno, podobno reki, ki se vije skozi pokrajine duha in telesa, prelamlja meje med zunanjim in notranjim svetom ter v vsakdanjosti razkriva presežno. Svojo literarno pot je pesnik pričel z zbirko Razpiranje (2011), v kateri je že izpisal manifest osebnega in duhovnega zanosa, ki tudi skozi nadaljnje ustvarjanje ostaja prežet z metafizičnim hrepenenjem, ljubeznijo, erotično napetostjo in poglabljanjem v skrivnosti. Bogat, razkošen jezik in presenetljive metafore v prvencu prinašajo prostor umetniškega raziskovanja ranljivosti, kjer se osebna soočenja prelivajo v širši človeški kontekst. Ta širina se še bolj izrazi v zbirki Vreme v Evropi (2013), v kateri se pesnikova intimna občutja soočajo z valovi zgodovine. Pesmi kot glasovi šepetajo o nasilju časa, o razklanosti Evrope, o ljudeh, katerih življenja so prepletena z nenehno spremembo, pri čemer avtorjeva govorica prehaja med individualnim in kolektivnim, medtem ko družbeno angažirani verzi ustvarjajo močne odmeve, opozarjajoč, da preteklost ni nikoli zares preteklost, temveč vedno del sedanjosti, ki jo nosimo v sebi.
Globoko angažirana in hkrati izrazito osebna poetika dobi novo dimenzijo v zbirki Orfične linije (2015), pesnik se v njej poda v prostor mita, tu se lirika prepleta z esejistiko, pesmi pa ob filozofskih in zgodovinskih referencah oživljajo ples sobivanja mistike in čutnosti, ki razkriva globlje resnice o življenju in svetu. Ta dinamični ples se nadaljuje v Zahodno-vzhodnih zrcalih (2018), Borzičev glas pa vzpostavlja dialog med kulturami, prehaja med renesanso in sufizmom, zahodno filozofijo in vzhodnjaškimi meditacijami, kar ne pomeni zgolj mostu med tradicijami ali pesniški eksperiment, temveč glede na pretekla dela označuje povratek k preprostosti in jasnosti. Prek fiktivnih introspekcij zgodovinskih osebnosti bralcu in bralki prinaša univerzalnost izkušnje, v kateri verzi delujejo kot zrcala, odsevajoč raznolike obraze človeštva, ter so, ne glede na to, kateri svet nagovarjajo, vsi del istega iskanja odgovorov na vprašanja, kaj pomeni biti človek in kaj pomeni živeti.
Zbirka Storži ob zori se zvito smejijo (2020) ponovno preobrne ton Borzičeve poezije, pesnik se povrne k nežnim, čutnim besedilom, ki raziskujejo lepoto vsakdanjosti – ne kot nekaj oddaljenega, temveč kot nekaj, kar se skriva v igri svetlobe in sence, v dotiku ali v tišini trenutka. Pesmi, ki se z lahkotnostjo prepletajo s humorjem, z igro in s preprostimi čudeži, pri tem razkrivajo tudi globoke pomene, saj skozi intimne okvire avtor vpeljuje kompleksna vprašanja človeka in sveta. Ob tem je jasno, da Borzič raziskuje ljubezen v vseh njenih razsežnostih in dimenzijah, izpostavlja svojo biseksualnost in prikazuje lepoto erotike in odprtih odnosov, ki presegajo družbene norme ter ponujajo prostor za svobodno izražanje čustev in identitete. Vrhunec Borzičeve poetike doseže zbirka Legende (2021), v kateri se budizem, zgodovina, strast in minljivost, ki prežemajo celotno njegovo ustvarjanje, združijo v polifonijo glasov, razkrivajoč bistvo življenja. Pesniške podobe so bogate z duhovnimi in kulturnimi vplivi, ki gradijo kozmološki zemljevid – kot legendo, ki jo je treba znova odkriti in zapisati. Pesnik ne ponuja odgovorov, temveč odpira vprašanja, ki segajo od vsakdanjih do transcendentalnih razsežnosti in v bralcu/bralki odmevajo še dolgo po tem, ko je zadnja beseda prebrana. Adam Borzič v svoji poeziji ustvarja svet, v katerem se čutno in presežno nenehno prepletata, kot dihanje – nežno, a vztrajno, vedno prisotno, vedno v gibanju. Z izborom Sveti svet. Sveti seks. slovenskim bralcem ne ponuja le vpogleda v svojo pesniško ustvarjalnost, temveč jih vabi na potovanje vase, v srečanje z drugimi in s presežnim, njegova beseda se kaže kot zrcalo, ki ponuja prostor za premislek, in magija, ki odpira vrata v globlje razumevanje bivanja. – Pesmi sta iz češčine prevedla Aljaž Koprivnikar in Anja Simič.
ŠKUC / zbirka Lambda
PINO POGRAJC: Trepete
Pino Pograjc v svojo drugorojeno zbirko Trepete prenese občutja iz svojega življenja, sprva s tkanjem družinskih vezi, ki razkrivajo osebno zgodovino, nato s smerokazom odhodov in mest, v katera se vračamo zato, da bi lahko še enkrat izbruhnili. Pesmi nas opomnijo na to, da smo pod kožo še vedno le ranljivi spremljevalci svetov, v katerih se nahajamo. V Pograjčevem družinskem drevesu bivajo poleg sorodnikov tudi prijatelji, otopeli ljubimci in nenazadnje mi, bralci. Krvna sorodstva so v Trepete spletena z nihanji v preteklost, z zbadljivim humorjem in z zgodbami, ki jih ne moremo utišati. Avtor se tako znajde v Pančevu in ob opisovanju svoje izkušnje mesta razmišlja o umorjenem gejevskem aktivistu Dejanu Nebrigiću. Znajde se v zakajeni sobi, kjer je poljubljane zgolj kulisa za razbijanje misli, ki privrejo od spodaj: »samota mi zveže dlani / za hrbtom, / zato ne znam reči ne.« S s pripovedno natančnostjo nas preseli v tudi nek čas, kjer smo varni pred pritiski sedanjosti: »ko hodiva do tvoje sobe, / komaj čakam, / da me slepiš do jutra.«
Trepete je nadaljevanje Trgetanja, avtorjevega prvenca, in se kot nekakšni pesniški »repete« v mikro-proznih sintezah dialogov in izpovedne lirike še bolj odkrito razpira pred nami. A namesto črnih platnic nas preseneti belina, ki odstira nasprotje ali pa morda za razliko od prve zbirke spominja na nedolžnost, objem otroštva. Podoba, ki jo je za Trgetanje zasnovala oblikovalka Jana Kumberger, zdaj v polarnem nasprotju skozi očesno zrklo bralke spusti tudi nekaj svetlobe.
ÉRIC JOURDAN: Strašna angela
Éric Jourdan (rojen kot Jean Roger Gaytérou, po posvojitvi pa uradno Jean-Éric Green) je francoski pisatelj (1930–2015), ki je za svoja raznovrstna dela uporabljal še druge psevdonime. Že odraslega ga je posvojil znameniti francoski pisatelj ameriških korenin Julien Green. Medtem ko Jourdanovi številni romani odkrito preigravajo gejevske vsebine, pa je Green svoja nagnjenja zaupal le svojemu dnevniku, ki je postal dostopen šele po njegovi smrti.
Jourdan je napisal svoj prvi roman Strašna angela še zelo mlad in ga objavil leta 1955. Knjiga je bila takoj prepovedana in umaknjena iz prodaje, tako da je v celoti izšla šele trideset let kasneje. Pierre in Gérard vsak s svojega zornega kota pripovedujeta o svoji mladostniški ljubezni, v kateri zavračata družbene vrednote sveta, v katerem živita, in se preko vseh meja predajata strastni spolnosti; okušata bolečino in nasilje, se poigravata s smrtjo, sestro erotične predaje. Teme, ki so se pojavljale v literaturi že stoletja, je avtor prikazal tako poetično in hkrati neposredno, da je delo zbodlo puritanske kroge. Posebej za slovensko izdajo je spremni zapis prispeval Jourdanov nečak Jean-Paul Garnaud. Roman je prevedel Brane Mozetič.
VERONIKA RAZPOTNIK: Sršena pičim nazaj
Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bralski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, spolnega nadlegovanja, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. In četudi so morda vse to prividi na lastne oči, se tej objektivizaciji lahko zoperstavi šele s pesniško refleksijo in kot pesniška subjektka druge in sebe suvereno piči, obredno pa tudi s substancami; tistih prepovedanih naj bi se odvajali, s predpisanimi naj bi se zdravili. A takole piči sršena nazaj pesnica Veronika Razpotnik: potem pa me ozdravite / sramu ko me ljubimka vidi golo / navala misli v možganih / nepojasnjene panike večkrat na dan / praznega večernega strmenja v steno.
Občutek domovanja se v zbirki polagoma preobraža in tudi sprevrača v transnacionalnost, berlinska srečanja, zmenke s podzemno železnico in flixbusom, prijateljska zavezništva in slednjič v razmerje s trans/nebinarno osebo, kar poruši trd(n)e okove spolnega binarizma, te najboljše podlage za zgodnje spolno ukalupljanje brez ostankov. Razširjeni muzej toksičnih razmerij zavzema pretekle odnose, na katerih pa se igrajo podaljški na zdajšnje odnose, in v tem procesu se kalijo ideje, čustva, znamenja in verzi, s katerimi se poskuša preglasiti tisti radiator iz otroštva, ki je brez prestanka piskal. – Suzana Tratnik
CONSTANCE DEBRÉ: Play boy
Constance Debré (1972) je v zadnjih letih s svojimi kratkimi romani (Play boy, Love me tender, Nom, Offenses) dodobra razburkala francosko literarno sceno. Čeprav Play boy (2018) strogo gledano ni njen prvenec, pa ga tako obravnava, saj označuje popolnoma novo življenje, kakršnega je začela živeti po štiridesetem letu. Na pragu srednjih let naredi radikalen rez, opusti stabilno odvetniško službo, moža, in na svobodo spusti dolgo tlečo ljubezen do žensk. Preskusi jo v vseh odtenkih, od plašnega prvega spoznavanja do erotično bogatih doživetij. Pri tem za ženske nima izbranega okusa, od prve ljubimke, starejše od sebe, poročene in z otroki, do precej mlajše, hčere družinskega prijatelja. Razmerja so večinoma negotova, zvez se prejkone naveliča, kar ve že vnaprej. Njeno mamilo so negotovost, kaotičnost, nepredvidljivost, ki jih je navajena iz časa odraščanja ob narkomanskih, čeravno visoko situiranih starših. Njena levitev pa se neredko zatika ob pomislekih očeta, moža, ki ji prepreči stike s sinom, in ob nesproščenih ljubimkah. Debré je politično nekorektna, arogantna, s skorajda že nastopaško razčiščenimi protislovji, prezirljivo nastrojena do svoje družine in hkrati ponosna na aristokratsko in visoko meščansko poreklo s kar nekaj zvenečimi imeni (oče znan novinar, stari oče prvi premier v de Gaullovi vladi, praded ustanovitelj moderne pediatrije v Franciji). V kratki, a spretno zgoščeni pisateljski gesti izvemo marsikaj o družinskem ozadju, deležni smo nekaj vpogledov v odvetniško delo in odnos do obtožencev, ki jih zagovarja, toda basso continuo je iskanje erotičnega in ljubezenskega absoluta, in zdi se, da vsako razmerje, ki ji ga za korak približa, hkrati fraktalno odpira nove meandre nedoseženega. – Roman je prevedel Iztok Ilc.
NATAŠA VELIKONJA: Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984–2024
Prispevki: k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji se ne začenjajo s prvim festivalom Magnus leta 1984, temveč z letom 1532, z novoveško kazensko zakonodajo Karla V., ki seveda ni prvi kodeks prepovedi homoseksualnih odnosov v evropski družbi. Vsa ta dolga zgodovinska nadaljevanka izkazuje zločinsko postopanje oblasti do nenormativnih spolnih in seksualnih dejanj in identitet. Ta zločinskost oblasti ostaja nespremenjena, in četudi nas vsaj v teh krajih ne izganjajo več, ne obglavljajo in sežigajo na grmadah, ne pošiljajo v zapore in uničujejo življenja z javnimi pogromi, pa ostaja elementarno omalovaževanje, pravzaprav prezir, oblasti enako. Zavedamo se: v obdobjih družbenih zaostritev smo LGBT populacije tudi danes prve na seznamu nezaželenih in preganjanih. Naša stvarna zavest je vseskozi pripravljena na nov pogrom.
Na to stanje se LGBT skupnosti in ljudje odzivamo tudi z delovanjem v organiziranih gibanjih. LGBT gibanje v Sloveniji je močno in dinamično, ima štiridesetletno kilometrino z visoko intenzivnostjo in sposobnostjo za boj in odpor. Četudi se zdi, da so protidiskriminacijski zakoni na mnogih področjih bolj ali manj urejeni, pa to še zdaleč ni dovolj, na delu ostaja nešteto vzporednih reakcionarnih družbenih atavizmov. Konservativna družbena morala je še vedno tako zelo prisotna, da je življenje onkraj LGBT varnostnih mrež – v kolikor te niso le urbana legenda – domala nezamisljivo, in to mislim na vseh področjih, od javnega, poklicnega do zasebnega, družinskega in društvenega življenja, od kulture in umetnosti do izobraževanja, in to vseskozi, od eksistenčnega do eksistencialnega, od mladosti do starosti. – Nataša Velikonja, iz uvodnika
ANNA LIDIA VEGA SEROVA: Tribade brez plemena
Anna Lidia Vega Serova (1968, Leningrad) je kubanska slikarka, pesnica, pisateljica in prevajalka. Objavila je šest zbirk kratke proze, štiri romane in tri pesniške zbirke. Njena dela so bila prevedena v številne tuje jezike, zanje pa je prejela veliko nagrad doma in po svetu, med drugim prestižno odlikovanje kubanskega kulturnega ministrstva »Distinción por la Cultura Cubana«. Živi in ustvarja v Havani.
Antološka zbirka Tribade brez plemena, ki združuje osemnajst kratkih zgodb iz avtoričinih različnih ustvarjalnih obdobij, predstavlja lep sprehod po njenem kratkoproznem opusu. Rdeča nit teh oblikovno dokaj raznolikih besedil so junakinje (in antijunakinje) v različnih življenjskih legah, ki se borijo za svoj prostor pod soncem, in se srečujejo s samoto, z nezadovoljstvom, izkoriščanjem in z drugimi izzivi. Spoznavamo vse od ponosnih lezbijk s številnimi ljubimkami, preko žensk, ki le občasno tkejo platonska ali erotična prijateljstva z drugimi predstavnicami svojega spola, pa vse do transspolnih oseb. Tako imajo te zgodbe precej raznovrstne poudarke, ki se gibljejo skozi prikazovanje kompleksnosti in nestanovitnosti medčloveških odnosov, družbeno ekonomskih vplivov na življenje slehernic ter navsezadnje gole, resnično gole telesnosti … Zaradi nazornih in brezkompromisnih opisov so avtorico primerjali z znamenitima piscema Charlesom Bukowskim in Raymondom Carverjem. Kljub temu da v skladu s svojim rusko-kubanskim poreklom dogajanje umešča na območje svojih dveh domovin, zlasti trenutne, so to zgodbe z močno univerzalno noto, ki nagovarjajo (in tako rekoč zadevajo) bralstvo po vsem svetu. – Kratke zgodbe je prevedla Sara Virk.
Sofinanciranje programa: Javna agencija za knjigo RS
