petek, 10. 2. 2023, ob 12.00
vabimo vas na novinarsko konferenco z novimi izdajami iz zbirk Centra za slovensko književnost in društva ŠKUC. Novinarska konferenca bo v prostorih Društva slovenskih pisateljev.
Center za slovensko književnost / zbirka Aleph
LUKAS DEBELJAK: Poznati kot voda (poezija)
JANA PUTRLE SRDIĆ: Po celi ravnini pod nebom
BLAŽ BOŽIČ: mleček, žbunje: grobovi v njem (poezija)
ROMEO MIHALJEVIĆ: Do mraza (poezija)
YOLANDA CASTAÑO: Herbarij nepredvidljivega sozvezdja (poezija)

ŠKUC / zbirka Lambda
TIMOTHY CONIGRAVE: V njegovem objemu
HEINZ HEGER: Možje z rožnatim trikotnikom
PEDRO LEMEBEL: Strah me je, torero
SALEEM HADDAD: Guapa
ARTHUR RIMBAUD: Iluminacije; MATJAŽ LUNAČEK: Razsvetlitve
SVATAVA ANTOŠOVA: Ne ubij me še

LUKAS DEBELJAK: Poznati kot voda
Poznati kot voda je polimorfen, poliritmičen, hibriden pesniški neprojekt, antiprojekt, je poezija telesa, prostora, ki ga telo zaseda, in glasu, ki se nenehno premika in vse prežema s provokacijo ranjene lokalnosti, s svetlobo in petjem. Diskurzivna lirika Lukasa Debeljaka sloni na tveganem in uspešnem podvigu inkarnacije glasu. Telo pa ni ovoj za glas, telo je sončno ogrodje, ki glas ščiti pred razpadom in razpršenostjo, ne da bi omejevalo njegovo gibanje. To je poezija, ki ji ni uspelo za vsako ceno potegniti kože čez diskurzivnost, ampak utelesiti goloto diskurzivnosti, jo zasukati in pokazati, da je ta že sama na sebi polna podob in čisto pesniških nedoločnosti. Prostran glas, ki ga vsebuje ta knjiga, pa lahko nastopi šele po brezrezervni konceptualni izkušnji in radikalni samorefleksiji. Vendar glas tu ni le oblečen, zavit v iluzijo telesnosti; to razpršeno petje, te izčrpane inkantacije se odvijajo v samem srcu telesa in prostora, v katerem se to nahaja. Omenjena lirizacija diskurzivnosti je dosežena s simulakrom kozmogonije: vseprisotnost vode, ki je tu, kot pove že naslov knjige, razumljena tudi v epistemološkem ključu. Ker je avtor v enaki meri pesnik eksperimentalnih poem in kratkih perforiranih, reduciranih pesmi, je zbirka Poznati kot voda tudi v tem smislu velik praznik babilonske heterogenosti, ki presega vsakršen purizem. Linearnost diskurza v tej poeziji ukinja posebna vrsta lebdečega citata, ki se distancira tako od citatov kot fasad kot od citatov kot temeljev in ponovno potrjuje, da je citat eden osnovnih, primarnih vrtincev, iz katerih sploh nastaja literatura. Gre za pisanje, ki se ne strinja z naivno kombinatoriko pozicij, z na žalost družbeno sprejemljivim vsiljevanjem lastne poze, ki se zamenjuje z avtentično individualnostjo. Poezija Lukasa Debeljaka je negacija te scene, pa tudi scene kot take, negacija scenskosti, in paradoksalno, prav zato dolguje svoj izvor lokalnosti (bolečini lokalnosti) in je še globlje zakopana v ljubljanski asfalt, ki ga poskuša uzreti od spodaj, prepoznati, kakšne molke in lažne obzire skriva, kakšna žalost je tu neizgovorjena in zakaj v svoji neizgovorjenosti najde raison d'être; kajti poezija je govor, poezija je oblika misli, ki se je uprla metodologiji, ne da bi izgubila pravico do samostojne oblike, ki je odprtost. Ta poezija teži h goloti in k posebni obliki ranljive provokacije, hkrati pa je to poezija, katere prezir do razdrobljenosti pesniške scene in fetišizacije njenih reificiranih partikularnosti je pravzaprav žalosten. Negacija v teh pesmih je daleč od indolence in brutalnosti, izvira tudi iz melanholije nesprejemanja in upora, hevristične nostalgije po nečem drugem. Vse to vzbuja sentiment skoraj izgubljene, nekam zavlečene humanoidnosti; razcepljeni glas, ruševina glasu, ki korak od ogorčenosti napol samoironično kriči (samoreferenčnost krika!), kliče, in je vseskozi voda in telo v njej. Nemir, vrzel, petje iz vrtače abstrakcije, vse to je klic od spodaj, ki kliče po pristnosti, čeprav skozi sijočo negacijo, onkraj vsake površinskosti: glejte, tu smo, goli, ranljivi, govorimo, pojemo, plešemo, bodi voda tudi ti. Če si telo.
Ivan Antić

JANA PUTRLE SRDIĆ: Po celi ravnini pod nebom
Zapisati, da je romaneskni prvenec Jane Putrle Srdić, Po celi ravnini pod nebom, roman o izgubi, bi pomenilo zagrešiti bralsko netočnost; izguba je vzgonski moment romana, izhodišče, ki pa nemudoma soobstaja z momentom pridobivanja in (samo)iskateljstva; tekst izgubo, ki je tako za osrednji protagonistki, Hano in Victorio, kot tudi za lisico, katere zgodbo vzporedno spremljamo, izguba bližnje osebe, razplasti v izgubitev neke notranje orientacije, občutka zase sámo v časoprostoru ter v odnosu do drugih ljudi, neljudi in okolja. Ta proces spremlja tudi disociacija, zareza v odnosu likinj do dotedanjega življenja in ljudi v bližini. Zlasti je to poudarjeno pri Hani, ki je pretežna fokalizatorka romana. Po nenadni smrti Igorja, ljubimca, s katerim je izgrajevala dom / sub odnos (sama je bila v podrejeni vlogi Igorjeve »igrače«), ki je po eni strani raziskoval meje zaupanja in predajanja sočloveku, po drugi strani pa je kljub konsenzualnosti z odvodi hierarhičnosti razmerja puščal rane in v marsičem sledil patriarhalni shemi, Hana doživlja »disenfranchised grief« (brezpravno žalost), žalovanje, ki je družbeno nezaznano in ga je težko izraziti (za razmerje z Igorjem, ki je bil poročen, ni vedel nihče, razen njiju), smrt pa v njej vzbudi tudi prevpraševanje lastnega okolja, dela, načrtov za prihodnost … v mnogokaterem pogledu jo izruva. Hana nato zapusti domačo Ljubljano in se v iskanju svojega dopisovalca Iosija, ki naj bi po pričevanju njegove partnerke Victorie, nenadoma izginil, odpravi v Buenos Aires, s čimer postane razkorak, odtujitev, ki jo čuti v domačem okolju, oprijemljivejši. Toda izgubitev v Po celi ravnini pod nebom nikoli zares ne obstaja brez najdevanja, ki se izrisuje kot ključni idejni moment romana; še pred odhodom v Argentino tok pripovedi o Haninem doživljanju po Igorjevi smrti prekinjajo pripovedi o iskanju stika z drugo, tujo zavestjo, ki jo Hana v otroštvu pri potapljanju raziskuje ob srečanju s hobotnico. Besedilo pri raziskovanju navezovanja stika tako ne diskriminira po liniji vrste; Hana odnose z neljudmi vzpostavlja skozi pogled ter pripoznanje zavesti, ki obstaja za vsakim parom oči, pa tudi skozi gib in dotik. Telo, najsibo človeško ali nečloveško, je v romanu zadostno za posredovanje sporočila, intence, želje; sporazumevanje, komunikacija, lahko tako steče tudi z lisico, ki se prikaže pri nekem jezeru, kamor gre Hana pit vodo; stik se porodi s skupnim pitjem, a tudi z vzajemnim razumevanjem, kje so meje osebnega prostora ene in druge, s tem pa tudi razvijajočega se odnosa. Pri kravah prav stik z njihovim telesom pomeni zmožnost doživetja sobivanja in bližine. Ta perspektiva je tisto, kar omogoča, da se roman vzpostavi kot prostor, ki bivanjske izkušnje, izkušnje zavesti, a tudi potrebe po kontaktu, bližini in telesnosti ne zamejuje na človeškost, temveč jih pozna in razume čezvrstno. V tem smislu je dobrodošel poskus upovedovanja bivanjske izkušnje lisice, ki se primarno opira na čute; pomeni poskus pripoznanja in zamišljanja zavesti, drugačne od človeške. Obenem ostaja vseskozi jasno vpeljano pripoznanje, da tuje zavesti ne moremo doumeti v celoti, da lahko prihaja zgolj do trkov, srečevanj, ne pa tudi do vstopa v tujo zavest; roman te meje spoštuje, a obenem ravno iz tega razumevanja tolikanj više ceni pristne »klike«. Prav skozi »klike«, intuitivna razumevanja, telesnost, skozi najbolj intimne, visceralne spoje se kot osrednji odnos romana kaže nastajajoči lezbični odnos, ki postopoma vse bolj prerašča vtise, spomine in stike izgubljenih razmerij; odnos med Hano in Victorio ni zamejujoč in ni definiran; podobno kot likinji sami, tudi njuno razmerje obstaja v prehajanju in svobodnem izrazu ene in druge; skupaj ju držijo stiki, ki pa niso vse, kar likinji sta, pri čemer daje razmerje prostor tudi tem vsebinam, ki niso presečne. V tem smislu se lezbično razmerje v romanu izkazuje za razmerje prihodnosti, v katerem se subjektka lahko izrazi v celoviti avtentičnosti. Po celi ravnini pod nebom je tako roman o izgubljanju, najdevanju, odcepljanju, pripadanju in samosvojosti, samobitnosti, ki jih ne omejuje ne po liniji spola, ne po liniji vrste – vsebino najdeva v izmenjavi in njeni vsakokrat subjektivni kvaliteti.
Anja Radaljac

BLAŽ BOŽIČ: mleček, žbunje: grobovi v njem
Ob branju pesniške zbirke Blaža Božiča mleček, žbunje: grobovi v njem pomislim na Mallarméjevo misel o dvojni naravi besede. Božičeva pesniška izreka je v tem oziru rojena dvoglavka: surova, takojšna beseda se nad brezsrediščnim breznom preveže z oddaljujočo, bistveno besedo. Kar uničimo, to si prisvojimo za vedno, zapiše, in skozi branje njegovih verzov spoznam, da ga poezija razvezuje, odrešuje privezanosti zgolj nase, razprši ga, a hkrati je z njim spraskana. Na srečo mam zdej kle neke žganice u žepu, se tolaži, ko se skozi preostale verze pesmi potiska v izginotje, a hkrati zmeraj tipa razliko; ta pušča razo in slepec – da bi (u)videl – mora razo stalno začrtovati in nato otipavati. Božičeva poezija je globinsko iskanje težišča sveta, ki se je spet po tektonsko zamaknilo tja proti bežigrajskim beznicam, da bi v vrzel krhkega jaza spolzela mehka večerna méconnaissance. Pesnik na višku preroških moči torej, a sredi noči smo vsi za mizo razlemani, naslednje jutro pa eno samo osamelo, in vse to počnemo s prostovoljno vnemo. Verzi v pričujoči zbirki ne iščejo milosti v nepretrganem padcu; vztrajnost krajev in njihova sidriščnost hrabrita pesnika, tam pri Kottbusser Toru pa vse do Strossa in nazaj v Ježa, na enga hladnega. V razlemanih kafičih prebiva Proustova sreča spomina, vsebino naših imen tam hranijo na varnem. Ozira se kvišku, a hkrati v vse smeri, dovoli si marsikaj, upa na marsikaj, na pomilostitev, na natančno izrečeno nasprotje, išče dotike in žareče zvezde, upa na milostno jutro. Ob branju Božičevih pesmi smo razpeti v sočasju razlike: zgoraj, kjer je nebo odprto v neskončnost, in spodaj, na zemlji, iz katere se izrašča svet. Iz žestine jada in patosa poraza v (večni) vnovični začetek, v vznik nove spodletele oblike osvoboditve, ki zmrazi do kosti. Dobro, pogajati se glede strahu ni tako slab izid: razumem, ker so me naučili, da moram razumevati. Na Podmilščakovo, šiv sveta je razrahljan, iskat središče, po pozabo in počitek v breznu niča. Še prej pa zatreširani po Metelkovi glumimo bolestni čar padca, ki se ne spodobi odsotnim bogovom in bajnim kapitalistom. Pijani smo ko ćuskije, wie ein schwein, in medtem ko Prometeju spodletelo zamenjujejo jetra, nam pesnik zapiše usode: prešibka golazen umrljivega sveta, ki paralitično trepeta v lastnem soku. A če vztrajamo v Božičevi poeziji, se skozi neposredno, surovo besedo izriše plah osnutek milosti, poljuba, ljubezni in presežne darežljivosti. Nedonošenčku raztrganih ulic je jasnovidno jasno: le zavit v molk jezika bo preživel tiste nikoli zares odobrene plovbe. In ponovno me zaboli v vranici, splošna mehka retardacija, trajanje nepremičnega vmes, nema mrdanja, programiran mozak premagancev, spoznanje, da ločen od biti postaneš prazen in bel. Da ni upanja, le lajšanje bremen. Božičeva poezija je srhljivo maestralna, ko gre za privajanje naše razlemane bivajočnosti v navzočnost. Njegove pesmi berem kot afirmacijo odpovedi s hkratnim pritrjevanjem krhajoči se obljubi. Razodetje samote v pesmih pričujoče zbirke nas opominja, da se bo treba pretolči skozi marsikaj, davke, krvavo kenjo, tihe zamere, bajne poslovne poglede, prehitre obljube, tisočera šilca, ušive ljudi in neuspela srečevanja, z njimi, ki si jim posvetil pesmi, skozi vse to, s čimer so tvoje pesmi pravzaprav izpisane. Srž zbirke mleček, žbunje: grobovi v njem je misel Mauricea Blanchota o tem, kako pesnik piše poezijo iz želje po odkrivanju središča, to pa se nenehno seli in premika, a vseeno ostaja središče. Božičeva poezija ihti in hiti proti shiranim obzorjem teh nespoznavnih središč.
Simon Smole

ROMEO MIHALJEVIĆ: Do mraza
»Vsa umetnost leži v izboru in redukciji,« citira Mihaljević v četrti pesmi svoje zbirke Do mraza. In v dvanajsti pesmi zapiše: »Napisano postane šele predgovor za neizrečeno, / skrbno vnesen zapis resničnosti. Naši glasovi, na robu / slišnosti, kot gibanje žoltih otoških trav v burji, / se plazijo pod razpokano steklo, se zraščajo s podobo.« In tega creda se Mihaljević zvesto drži v celotni zbirki.
Glavne teme pričujoče zbirke pesmi v prozi so eksistencialna izpraznjenost, erotično (tako čustveno kot telesno) zbliževanje, ki pa je hkrati tudi beg pred bližino. »Vsako zbliževanje vsebuje najavo bega,« zapiše v šestintrideseti pesmi. Vsepovsod je prisotno izginjanje in minevanje ljubezni in soočanje z obupom trenutnega stanja, ki je izpisano z nadvse pretanjenimi besedami v slikovno poezijo.
Zbirka tematizira položaj lirskega subjekta v prostoru; tako v prostoru narave (kjer se odslikava svojevrstni vpliv modernistične poezije na njegovo poezijo z ekspresionističnimi poudarki), kot tudi v prostoru samega jezika ter literarne in kulturne dediščine, ki je vpisana v spomin sodobnega poetičnega diskurza. Opazni so močni vplivi zlasti filmske umetnosti, pa tudi slikarstva, fotografije, klasične glasbe in pojavi iz pop-rock kulture.
V pesmih je izpisan določen delež avtobiografskih izkušenj, ki so pogosto le bežno nakazane, kar njegovo poezijo približa diskurzu dnevniškega pisanja, v tkivo pesmi pa se vpisujejo tudi določeni zarodki in drobci fikcije (mikrozgodbe). »Leta sem iskal ta obraz v zapuščeni / izložbi knjigarne, ki je ni več,« zapiše.
Forma je še vedno poetično-prozna, fragmentarna in odprta, motivika pa je polna predvsem narave, z nekaj človeških in živalskih sledi, ker avtorja zanima in navdušuje predvsem življenje rastlin.
Zapisi v zbirki delujejo kot onirični zapisi subjekta, vizualnost je nadvse pomemben del njegovega sveta. Pomembno vlogo igra tudi zavedanje o »uokvirjanju« prizorov, o slikarskem ali fotografskem pristopu, kjer se vsako besedilo gradi kot podoba. Pri tem je potrebno omeniti in opozoriti na njegov zelo diskreten občutek za erotično, izražanje je izjemno prefinjeno in nadvse senzibilno. V sedmi pesmi zapiše: »Vse ostanke teme odnašaš s spevom o noči, ki je dan, / in s strahom, ki je spokoj.« In v sedemnajsti: »Ni uslišanih molitev, samo odtisi nekih stopal / na istih mestih.«
Mihaljević je podnaslovil tretji razdelek svoje pesniške zbirke z besedami Jukia Mišime: »Resnična lepota je nekaj, kar napada, premaga, / pustoši in naposled uničuje.« In tako lahko okarakteriziramo ter doživljamo in beremo poezijo Romea Mihaljevića v pričujoči zbirki, ki zahteva nadvse pozorna in ponovna branja.
Romeo Mihaljević (1971) je na Pedagoški fakulteti v Osijeku diplomiral iz hrvaškega jezika in književnosti. Poezijo objavlja od začetka devetdesetih let. Je član Hrvatskog društva pisaca in dobitnik številnih nagrad in priznanj. Doslej je izdal naslednje pesniške zbirke: Angelska konverzacija (Anđeoska konverzacija, 1997), Nočni jezik (Noćni jezik, 2002), Tisti ki hodi v obeh snih (Onaj koji hoda u oba sna, 2004), Disco inferno (Disco inferno, 2009) in Do mraza (Do mraza, 2019). Izbor njegove poezije iz prvih treh zbirk Dnevnik izginjanja je izšel pri Centru za slovensko književnost, 2005, v prevodu Braneta Mozetiča. Mihaljević je iz slovenskega jezika prevedel poezijo Braneta Mozetiča, Karla Hmeljaka in Uroša Praha, v revijalnem tisku pa so izšli njegovi prevodi pesmi Cirila Berglesa, Tiborja Hrsa Pandurja, Petre Kolmančič in Jurija Hudolina.
Milan Šelj (1960) je avtor štirih pesniških zbirk in ilustrirane zbirke pesmi za otroke. Njegovi prevodi iz angleškega jezika so bili objavljeni v antologiji sodobne evropske gejevske poezije, Moral bi spet priti, in v antologiji sodobne evropske lezbične poezije, Brez besed ji sledim. Poezijo prevaja tudi za Radio Ars.


YOLANDA CASTAÑO: Herbarij nepredvidljivega sozvezdja
Yolanda Castaño, rojena leta 1977 v Santiagu de Compostela v španski Galiciji, avtorica sedmih pesniških zbirk, prejemnica galicijskih in španskih literarnih nagrad in organizatorka kulturnih dogodkov, esejistka, prevajalka, avtorica pesmi za otroke in televizijska osebnost. Je pogosta gostja pesniških festivalov po vsem svetu in nedvomno ena najbolj prepoznavnih galicijskih avtorjev. Njene pesmi so prevedene v več kot 30 jezikov, njeni knjižni prevodi so izšli v angleščini, srbščini, makedonščini in armenščini.
Piše v galicijščini, jeziku s tremi milijoni govorcev, ki je uradni jezik Galicije, učijo ga v šolah, uporablja se v tisku in na televiziji. Toda položaj galicijščine ni bil vedno tak: med Francovo diktaturo je bil nezaželen, celo preganjan. Še prej je bil to jezik drugorazrednih državljanov, revnih, neizobraženih kmetov. Oblast in Cerkev sta praviloma uporabljala kastiljščino. Starši, ki so želeli svojim otrokom uspeha, so jih odvračali od galicijščine. Zgodovina je pustila svoj pečat: večina Galicijcev je dvojezična, galicijščino uporabljajo v vsakdanjem sporazumevanju, toda pritisk večjega, nekdaj hegemonskega jezika, je občuten. Galicija je bila, drugače kot Katalonija, dolgo ekonomsko manj uspešna in manj samozavestna. Položaj galicijščine kot drugega jezika je zato tema, ki, čeprav nikoli povsem direktno, močno vpliva na pesničino pisanje.
Govorjenje s položaja drugega jezika prepoznava pesnica kot svojo osnovno držo. »Poezija je manjšinski jezik,« pravi. Njena poezija jasno beleži razkorak med svetnim vrednotenjem, ki najde izraz v denarju in različnih oblikah družbene moči, in notranjo močjo, da najde pravo ime za notranja stanja, ki je lastna poeziji. Natančno beleži tudi vrzel med predvideno (in predvidljivo) podobo ženske, ženskosti, in nepredvidljivo izkušnjo posameznice, ki išče svojo identiteto. Kritično in neizprosno premišljuje o položaju ženske, o materinstvu ali izbiri ne imeti otrok, o pomenu videza in lepote v družbi in za posameznico, o odnosu do lastnega telesa in želje onkraj zapovedanih »izpahnjenih normativov«; prevprašuje, razgrajuje in sprevrača ustaljene normative, pravljice in podobe.
Most, ki nas popelje čez vse te razkorake in razpoke, je metafora, čudovita, presenetjiva, razkošna in včasih divja. V njenih rokah ni nikoli statična, mutira, se vrtoglavo premika, spreminja. Bogate čutne podobe trkajo ob konceptualne premise; iskre, ki ob tem nastajajo, razkrivajo humornost njenega ostrega uma, a vendarle nikoli ne zajemajo zgolj intelektualnega motrenja sveta, temveč pesniški glas želi osvojiti bralca ali bralko z izrazito čutno izkušnjo razkošja podob in znaznav, ki se širi iz besed. Adam Zagajewski je o njej zapisal, da preskakuje in poskakuje, radostno, med iskrenostjo in nagajivostjo, in se ne pusti ujeti v predalčke, temveč kipi kot šampanjec.
Izbor pesmi Yolande Castaño je plod treh pesniško-prevajalskih delavnic v organizaciji Centra za slovensko književnost, ŠKUCa in festivala Živa književnost. Slovenili smo jih (Brane Mozetič, Barbara Jurša, Gašper Malej in Veronika Dintinjana) prek angleških in španskih prevodov, ob konzultaciji z originali in s pesnico, ki je pogosto odločilno vplivala na prevajalske odločitve. - Veronika Dintinjana


TIMOTHY CONIGRAVE: V njegovem objemu
Timothy Conigrave se je rodil v Melbournu leta 1959 in obiskoval šolo Xavier, nato pa univerzo Monash. Študij igralstva na Nacionalnem inštitutu za dramsko umetnost je zaključil leta 1984. Igral je v igrah kot so Brighton Beach Memoirs in As Is ter nastopal s skupino The Fabulous Globos. Začel je s projektom Soft Targets, predstavo, ki so jo leta 1986 uprizorili v gledališču Griffin. Med njegova druga dramska dela sodijo tudi The Blitz Kids in Thieving Boy. Timothy Conigrave je umrl oktobra 1994, kmalu za tem, ko je dokončal knjigo V njegovem objemu.
V njegovem objemu je delo, ki se osredotoča na spomine iz Timovega kratkega življenja. V knjigi opiše svojo zvezo z Johnom Caleom, vse od začetkov, ko se kot najstnika spoznata v katoliški šoli Xavier in se med njima razvije ljubezen, pa skozi devetdeseta leta, ko oba zbolita za aidsom, ki je tedaj terjal ogromno življenj.
Tim opiše svoja najstniška leta ter prve težave, ki se pojavijo v zvezi z njegovo spolno usmerjenostjo, kako ga sprejme okolica in kako mora sprejeti samega sebe, kako se kot študent poveže z aktivistično skupino za enakopravnost istospolno usmerjenih, nato pa brez olepšav opiše začetek in potek krute bolezni, ki je njemu in Johnu življenje obrnila na glavo. Bolezen je Tima navsezadnje tudi spodbudila k pisanju te tragične zgodbe, ki se zaključi z Johnovo smrtjo leta 1992 in s Timovim žalovanjem.
Knjiga je izšla leta 1995, po avtorjevi smrti. Končal jo je par tednov preden je tudi sam podlegel posledicam aidsa.
Gre za eno redkih prvoosebnih pričevanj iz obdobja aidsa v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Po knjižni predlogi sta nastala gledališka igra in dokumentarec, leta 2015 pa so posneli še istoimenski igrani film. Knjiga je prejela nagrado za človekove pravice za stvarno literaturo in v Avstraliji še vedno velja za eno najbolj priljubljenih neleposlovnih del.
Lana Škof je anglistka in je to njen prvi knjižni prevod.

HEINZ HEGER: Možje z rožnatim trikotnikom
Heinz Heger je psevdonim avstrijskega pisatelja Johanna (Hansa) Neumanna (1914–1978). Neumann, ki je bil homoseksualec, je bil med drugo svetovno vojno nemški vojak, od leta 1944 pa aktiven v nizozemskem odporu proti nacionalsocializmu. Knjigo Možje z rožnatim trikotnikom je napisal na podlagi stenografskih zapisov pogovorov, ki jih je imel z Dunajčanom Josefom Kohoutom (1915–1994) med letoma 1965 in 1967. Kohout je bil marca leta 1939 kot homoseksualec obsojen na šest mesecev zapora in je preživel večletno internacijo kot prisilni delavec v več nemških koncentracijskih taboriščih. Pri pripravi besedila za objavo ni sodeloval, prav tako ni želel, da bi svojci izvedeli za njegovo spolno orientacijo. Nekateri osebni podatki v besedilu se razlikujejo od njegove dejanske biografije.
Neumannovo literarno poročilo o doživetjih Josefa Kohouta iz let 1939 do 1945 je leta 1972 objavila hamburška založba Merlin. Gre za prvo obsežno pričevanjsko besedilo homoseksualca iz dobe nacionalsocializma, ki je doseglo širšo javnost. Knjiga, napisana iz prvoosebne pripovedne perspektive, je bistveno prispevala k osvetlitvi do tedaj še povsem tabuizirane tematike homoseksualnih zapornikov, ki so v nemških koncentracijskih taboriščih morali nositi rožnate trikotnike in so bili izpostavljeni posebnim oblikam mučenja. Postala je pomembna referenca za nastajajoče gejevsko gibanje v nemškem govornem prostoru ter neke vrste »klasika« taboriščne literature na temo homoseksualnosti. Prevedena je v številne jezike in je vplivala na dela drugih avtorjev kot sta Martin Sherman (na njegovo zelo odmevno dramo Rožnati trikotnik, po kateri je bil posnet film Bent) in francoski pričevalec Pierre Seel.
Andrej Leben je redni profesor za slovensko književnost in kulturne vede na Institutu za slavistiko Univerze v Gradcu in literarni raziskovalec ter prevajalec iz slovenščine v nemščino (mdr. Brane Mozetič, Suzana Tratnik, Vinko Möderndorfer) ter iz nemščine v slovenščino (Helga Pankratz).

PEDRO LEMEBEL: Strah me je, torero
Pedro Lemebel (21. 11. 1952 – 23. 1. 2015), čilski esejist, kronist in romanopisec, znan po kritičnem odnosu do avtoritarnega sistema, se je rodil v revni četrti Sanitaga. Prav revščina in družbene razmere so močno zaznamovale njegovo otroštvo in svetovni nazor: »Doma nismo imeli niti ene knjige, in če se je kdaj pojavil kakšen časopis, je bilo vanj zavito meso – od krvi omadeževan papir.«
Leta 1987 je soustanovil umetniški kolektiv Yeguas del Apocalipsis (Kobile apokalipse), ki je s številnimi odmevnimi in provokativnimi dogodki opozarjal na pravico do življenja, do spomina in seksualne svobode. Kot razkrit homoseksualec je bil izjemno priljubljen v LGBT-skupnosti in deležen velike podpore (pa tudi kritike) čilske levice in komunistov, ko je v svojih delih osvetljeval zatemnjeni, marginalizirani Čile in izpostavljal kočljive teme (homoseksualnost, transspolnost, prostitucijo, revščino), zlasti v mestnih kronikah, ki jih je objavljal v pomembnih časnikih in revijah. Njegov prvi roman, Strah me je, torero, je bil leta 2001 med najbolje prodajanimi knjigami v Čilu. Po njem je bil posnet tudi film.
Med političnimi nemiri osemdesetih let se osamljen transvestit zaplete v nevarno igro. Od življenja tepena, a nanj kljub vsemu navezana Tetka z vogala se preživlja z vezenjem za visoke sloje. Mlad aktivist Carlos išče skrivališče za tajne sestanke. Iz čiste ljubezni mu Tetka ponudi svoje podstrešje in iz čiste ljubezni mu vse bolj vdano pomaga. Tudi diktatorju Pinochetu v otroštvu ni bilo z rožami postlano, a ima kljub vsemu veliko razlogov, da je ponosen nase, čeprav mora prenašati klepetavo ženo, ki mu kar naprej kaj očita. Na srečo ima svoje gorsko zatočišče, kjer vedno najde ljubi mir – do dne, ko se njegova pot dramatično prekriža z njuno. Roman v radoživem, baročnem slogu proslavlja zmago čustev in erotike nad predsodki, pregradami in ozkosrčnostjo. Hkrati je ostra kritika dolgoletne vojaške diktature v Čilu.
Luka Pieri je v italijanščino prevedel izbor kratkih zgodb Suzane Tratnik z naslovom Massima discrezione. V slovenščino je med drugim prevedel uspešnico Ordesa španskega pisatelja Manuela Vilasa, knjigi Izbira in Dar priznane psihoterapevtke in predavateljice, ki je preživela holokavst, Edith Eger, ter zbirko kratkih zgodb čilskega kvirovskega umetnika Ivána Monalise Ojede, z naslovom Ista štimunga, forever.


SALEEM HADDAD: Guapa
Guapa (2016) je romaneskni prvenec pisatelja Saleema Haddada, ki v časovnem razponu štiriindvajsetih ur pripoveduje o odraščanju mladeniča Rase, geja, ki živi v neimenovani arabski državi in poskuša zaživeti svoje življenje sredi političnega in družbenega vrenja. Podnevi prevaja za zahodne novinarke in novinarje, ponoči se v svoji sobi skrivaj sestaja z ljubimcem Tejmurjem. Neke noči ju zaloti Rasova babica, ki ga je po materinem skrivnostnem odhodu in očetovi smrti sama vzgajala. Istega dne Rasa zaskrbljeno išče svojega prijatelja Maja, aktivista in kraljico preobleke v skrivnem gejevskem baru Guapa, ki je bil aretiran v policijski raciji v stari kinodvorani. Rasa se sooča z izgubo ljubezni, preko spominov pa tudi s svojo identiteto in z družinskimi skrivnostmi. Ko se mora sprijazniti s propadom tako politične vizije v svoji državi kakor osebnih odnosov, je prisiljen poiskati korenine svoje odtujitve, da bi se vsaj poskusil umestiti v družbi, v kateri morda ne bo nikoli sprejet.
Saleem Haddad (1983) je pisatelj iraško-nemškega in palestinsko-libanonskega porekla. Rodil se je v Kuvajtu, šolal pa se je v Jordaniji, Kanadi in Veliki Britaniji. Haddad v svoji pisavi združuje postkolonialno teorijo in postrevolucionarno nelagodje ter običajno izgubljenost mladega človeka po končanem šolanju. Njegov romaneskni prvenec Guapa iz leta 2016 je prepričal s svežim glasom in si prislužil nagrado Lambda v ZDA. Leta 2017 pa je v Veliki Britaniji prejel Polari First Book Prize, ki se podeljuje avtoricam_em, ki v prvencu inovativno obravnavajo LGBT izkušnjo.
Suzana Tratnik (1963) je sociologinja, pisateljica in prevajalka. Napisala je sedem kratkroproznih zbirk, štiri romane, monodramo, radijsko igro in več strokovnih del o lezbičnem gibanju in literaturi. Leta 2007 je prejela nagrado Prešernovega sklada za literaturo; je tudi dobitnica nagrad novo mesto short in desetnice. Prevedla je več knjig britanske, ameriške in hrvaške proze ter strokovne literature, med drugim Jackie Kay, Dennisa Cooperja, Michaela Cunninghama, Lejlo Kalamujić, Noro Verde, Trumana Capoteja, Iana McEwana, Dorothy Ellison, Judith Butler, Leslie Feinberg, Helen Zahavi idr.

ARTHUR RIMBAUD: Iluminacije; MATJAŽ LUNAČEK: Razsvetlitve
Vedno sem strastno ljubil svetlobo in jo želel zadržati. Razmišljal sem o odbojih, svetlečih lističih, ogledalih.
Dosti kasneje sem v svoje veselje spoznal, da svetlobni lističi že obstajajo in oddajajo večno svetlobo, tudi v najtemnejši noči. Zanje je poskrbel vidoviti Arthur Rimbaud s svojimi Iluminacijami, zagonetnimi zapisi, ki kršijo vse običajne zakonitosti jezika in duha. Ob njihovem branju se pred vrtoglavico lahko zanesemo zgolj na interferenco z našo lastno notranjo svetlobo.


SVATAVA ANTOŠOVA: Ne ubij me še
Svatava Antošová (1957), osrednja češka lezbična pesnica, pripovednica in publicistka, v svoji eksperimentalni pisavi uveljavlja transformativno estetiko, čutno nazornost in polnokrvno erotiko.
Opravljala je najrazličnejše poklice, od leta 2009 je urednica literarnega tednika Tvar. Njeni pesniški začetki segajo v konec 70. let, ko se je s samizdati spuščala v češko literarno podzemlje in se uveljavila kot izostren glas bivanjske pristnosti in boja za posameznikovo svobodo. Iz tega temelja, v katerem vidno mesto zasedata patafizika Alfreda Jarryja in rokovska poezija, rastejo pesničini metaforično bogati, s (samo)ironijo prežeti, zvonki, močno ritmizirani verzi, v katerih neredko opazimo sledi nadrealizma in bitništva.
Doslej smo Antošovo v slovenščini lahko brali v antologiji evropske lezbične poezije Brez besed ji sledim (Škuc, 2015), pričujoča knjiga pa je prerez skozi pesničinih šest osrednjih zbirk (1994–2014), Koledar šestega čuta je nastal že v 80. letih, a je zaradi političnih razmer lahko izšel šele po padcu totalitarnega režima. V tem slogovno raznolikem, vendar notranje skladnem opusu izstopa avtoričina resnici zavezana nekonformistična drža, a tudi občutki tesnobe sredi homofobnega sveta. Domala apokaliptično soočenje s trpljenjem, nasiljem, morbidnostjo in razkrojem ni nihilistično, temveč usmerjeno v iskanje življenjskih vrednot.
Pesnico, ki pri predstavljanju svoje poezije pogosto sodeluje z glasbeniki, z njimi pripravlja pesniške recitale in poezijo razširja v druge avdiovizualne platforme, zanima tako erotika telesa kot erotika duha. Samoiskateljski preplet ženskega in moškega lirskega subjekta je disharmoničen, kažoč na začarani krog podrejanja lastne spolne želje heteronormativni matrici, kar nujno vodi v samozanikanje in osamo. V slednji lezbična pesnica najde priložnost za pesem in osvoboditev: »Poezija me je uspela ponesti nekam dlje, onkraj zamejitev in omejenosti sveta, onkraj njegove ozkosti, minljivosti in ničevosti. Dala pa mi je še nekaj. Pomagala mi je ustvariti lasten svet. Ta, v katerem živim, mi nikoli ni bil dovolj. In še vedno mi ni.«
Diana Pungeršič je književna prevajalka iz češčine in slovaščine ter v slovaščino kot tudi literarna kritičarka, ki poseben poudarek namenja refleksiji poezije, slovenske in prevodne.