KAJ NAM POMENI DELO Z RANLJIVIMI SKUPINAMI

Alenka Spacal

Sem pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Ustvarjam avtorske slikanice in svoje ter ljudske pravljice pripovedujem tudi otrokom iz ranljivih skupin. Verjamem v posebno moč žive besede, zato pripovedujem brez rekvizitov, brez glasbe, brez scene, brez kostumov. Moje pripovedovanje temelji na glasu in gibih telesa, kar predstavlja nekakšno obliko pragledališča. Ob ljudskih pravljicah ni prisotna niti knjiga, avtorske pravljice pa pripovedujem ob slikanicah, da lahko otrokom pokažem tudi ilustracije.

Najraje delujem v manjših skupinah otrok, ker se posameznicam in posameznikom le tako uspem zares posvetiti, zaradi česar je naše skupno druženje lahko kvalitetnejše. Po pripovedovanju otroke z vprašanji spodbujam k pogovoru. Za otroke iz ranljivih skupin je pripovedovalski zgled zelo pomemben. Nagovarjam jih, da tudi sami pripovedujejo, s čimer razvijajo komunikacijske in socialne veščine. Pripovedovanje ob slikanici predstavlja pomemben del knjižne vzgoje, saj razvija jezikovne sposobnosti otrok, estetsko občutljivost za likovno doživljanje podob, hkrati pa spodbuja njihovo domišljijo, igrivost in lastno ustvarjalnost. Kreativnost otrok pride še posebej do izraza ob likovnih ustvarjalnicah, ki jih imam po pripovedovanjih.

Delo z otroki iz ranljivih skupin me izjemno bogati. Pripovedovanje vedno nastaja v interakciji med pravljičarko in tistimi, ki poslušajo. Pravljice in zgodbe imajo tudi terapevtski učinek in lahko delujejo zelo pomirjujoče. Še posebej sem vesela, kadar se uspem med pripovedovanjem približati tistim otrokom avtističnega spektra, ki sprva delujejo povsem neodzivno, pravljice pa v njih vzbudijo določena čustvena stanja in odzive. Tovrstne pripovedovalske izkušnje so zato dragocene za vse nas.

Mateja Fi

Iz osebnih izkušenj lahko govorim o vplivu in pomenu, ki ga ima glasbena dejavnost na ranljive skupine.

Pomaga odpirati nove čute, prebujati speče potenciale in osebni izraz. Ko sem pred približno 12 leti imela prvo glasbeno delavnico za otroke s posebnimi potrebami, me je bilo sprva strah. Strah j bil prisoten zaradi nepoznavanja in neizkušenosti. Sčasoma sem gostovala v različnih oddelkih bolnišničnih šol, med varovanci zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, v centru za osebe s pridobljenimi možganskimi poškodbami in med ostarelimi. Glasba in umetnost nasploh ter kulturno udejstvovanje prinašajo več radosti, osebnega prostora in miru v naš vsakdan. Umetnost je medij, ki omogoča neposreden izraz svojega notranjega sveta v prostor. Uporabniku daje občutek lastne vrednosti, umeščenosti v prostor in med soljudi; deluje terapevtsko. Po mojih izkušnjah dela z ranljivimi skupinami so le-ti izjemno hvaležni, pozorni, odzivni in izrazni udeleženci glasbenih delavnic, ki jih izvajam. Veselje izrazijo po svoje. Tudi jaz v vlogi izvajalke ustvarjalne delavnice se od udeležencev veliko naučim. Pri delu z ranljivimi skupinami tudi sama širim svoj spekter poslušanja, izražanja in ubesedovanja.
Kot delujoča v umetnosti in kulturi, mi sodelovanje v projektu Skupaj povezani, ki ga vodi Društvo ŠKUC, pomeni izjemno veliko. Most, ki ga gradijo med ustvarjalci v kulturi in med ranljivimi skupinami je potreben. Umetniki si želimo ranljive skupine tudi bolje spoznati, predvsem njihove potrebe in zanimanja, da jih bomo lahko skozi umetnost in kulturo prav nagovorili. Izmenjava dobrih praks med strokovnimi delavci in med umetnicami in umetniki, ki pripravljamo in izvajamo vsebine za ranljive skupine, je dragocena.
Kultura in umetnost lahko nagovorita tisto najboljše v nas. Izpostavila bi plat izkustvenega učenja, učenja za življenje, ki ga delujoči v kulturi in umetnosti prinašamo v vsakdan ranljivih skupin.
Celovita izkušnja vzpodbude lastne ustvarjalnosti je nekaj, kar rabi prostor, čas in pozornost vseh nas, ki tako ali drugače delujemo in delamo z ranljivimi skupinami.

Jasna Klančišar

Sem umetnica-fotografinja in predavateljica na višjih in visokih šolah, poleg tega pa tudi izvajam umetniške delavnice za mlade in otroke. Velikokrat se je zgodilo, da so na delavnice prišli tudi mladi in otroci iz ranljivih skupin. Kljub temu, da se mi zdi, da je potrebna inkluzija, je bilo takšno skupino težko voditi, saj so mladi iz teh skupin potrebovali posebno pozornost. Zato mislim, da je potrebno izvajati delavnice tudi samo za ranljive ciljne skupine.

Izpostavila bi svojo delavnico v sklopu Festivala Bobri, ko sem v Škucu izvedla fotografsko delavnico za otroke posebnega programa Zavoda Iris. Sprva sem bila v dvomih, da bi takšna delavnica otroke sploh zanimala in zahtevalo je posebno pripravo, saj je bila večina otrok slabovidnih in celo gluho-slepih, gibalno omejenih in nekateri so uporabljali znakovni jezik. Tekom delavnice sem ugotovila, da moram spustiti kriterij želenega dosega ciljev, ki je po navadi izdelava fotografije in osvojitev kakšnega novega termina. V galeriji sem improvizirala studio, jim razložila, kako deluje fotoaparat, kako bliskne bliskavica in kako se natisne fotografija. Seveda pa so se najbolj zabavali s fotografiranjem in poziranjem in veliko je bilo že to, da so pogledali skozi iskalo fotoaparata in pritisnili na sprožilec. Strah me je bilo, kako bom z otroci komunicirala, saj ne poznam znakovnega jezika, a vendar sem se hitro uspela prilagoditi, pomagale pa so mi tudi njihove učiteljice in spremljevalke. Svoje razlage sem zelo poenostavila in namesto, da sem jim razlagala o objektivih, zaslonki in zaklopu, smo osvojili iskalo, sprožilec in kako uokviriti vse osebe na fotografiji. Skupaj z vsakim posebej sem fotografirala in velikokrat tudi fizično pomagala pritisnit na sprožilec ter nasmejati kolege, ki so bili fotografirani. Vsak izmed njih je vsaj enkrat fotografiral in enkrat poziral. Večine otrok sam izdelek, to je končna fotografija, ni toliko zanimal, kot sam proces fotografiranja in poziranja.

Njihove učiteljice so mi povedale, da jim je delavnica ostala še dolgo v spominu in da so nekateri učenci presegli sami sebe s tem, ko so bili tako aktivni, so sodelovali in so ohranjali pozornost v teku celotne delavnice. Z delavnico sem bila zelo zadovoljna, morala pa sem prilagoditi tudi svoje vrednotenje uspešnosti, veliko pa mi je pomenilo tudi njihovo navdušenje in zadovoljstvo, ko so spoznali nekaj novega. Ugotovila sem, da takšne skupine potrebujejo drugačno-prirejeno izvedbo delavnice, sploh pa več priprave z njihovimi učiteljicami, ki vedo kaj otroci zmorejo.

Maša Ogrizek

Moje izkušnje z gostovanja na OŠ Levec so zelo pozitivne. Otroci so zelo odprti, odkriti in komunikativni, tako da sem takoj dobila povratno informacijo o svojem delu. Obenem so bili dodatna spodbuda, da sem svojo predstavitev nekoliko poenostavila, predvsem jezikovno, kar je na sploh dobro za gostovanja po šolah. Vrednota, ki mi največ pomeni, tako v osebnem življenju kot pisateljevanju, je enakovrednost. Prepričana sem, da je potrebno vse družbene skupine, tudi ranljivejše, enakovredno in polnopravno vključevati v vse plasti in aktivnosti. Ne le zato, ker je to dobro za njih, ampak ker je to dobro za družbo in skupnost kot celoto. Uči nas vzajemnosti, vživljanja v drugega ter bolj spoštljivega, bolj potrpežljivega in bolj prijaznega sporazumevanja. 

Nevena Aleksovski

V Društvu ŠKUC že več kot 10 let snujem, organiziram in izvajam pedagoški program v okviru različnih projektov, namenjenih otrokom in mladim. Namen pedagoškega programa društva je predvsem bližanje sodobne umetnosti in kulture mladim generacijam ter edukacija in vzgajanje bodoče publike ter prav tako razgledanih, ozaveščenih, družbeno angažiranih in kritično mislečih posameznic_kov. V okviru izvajanja omenjenih projektov sem velikokrat prišla v stik ter delala tudi z mladimi in otroci s posebnimi potrebami in / ali iz ranljivih družbenih skupin – večkrat sodelujemo s Centrom Janeza Levca Ljubljana, vsako leto izvajamo delavnice na festivalu Igraj se z mano, pa tudi drugje. Moje izkušnje ob delu z otroci in mladimi iz omenjenih skupin so bile do sedaj zelo pozitivne in navdihujoče. Izvajanje aktivnosti je, s pomočjo izjemnih in usposobljenih učiteljev in spremljevalcev, zmeraj potekalo brez težav, v zelo prijetnem in ustvarjalnem vzdušju. Otroci in mladi so za ustvarjanje in učenje vedno bili zainteresirani, odprti in radovedni. Od teh otrok in mladih vsakič veliko dobim in se ogromno naučim: o različnosti, o drugačnih notranjih svetovih, ki so prav tako čudoviti in globoki, kot tisti, ki so družbi bolj prilagojeni, o ljubezni, skrbi in veselju do življenja, učenja in ustvarjanja.   

Maša Cvar

Delo z ranljivimi skupinami je v mladinskem delu nujno potrebno, saj lahko skozi naše programe mladim ponudimo prostor za aktivnosti skozi katere razvijajo svoje veščine. Skozi delo Info centra Škuc, kjer organiziramo program za mlade iz ranljivih skupin, vedno znova opažam, da je mladim predvsem pomembno, da jim omogočimo prostor, kjer se počutijo sprejete in varne, jih poslušamo, slišimo njihova mnenja, jih upoštevamo ter odgovarjamo na njihova vprašanja in dileme. Pomembno je, da pridobimo znanja in metode dela, ki nam pri delu z mladimi iz ranljivih skupin pomagajo, da lažje naslavljamo njihove potrebe. Menim, da je ključnega pomena ustvarjanje priložnosti za mlade, predvsem mlade iz ranljivih skupin.

Jasmina Kožar

Za mene je delo z ranljivimi skupinami izjemno pomembno, še posebej na področju kulturne vzgoje. Verjamem, da je ključno ustvarjati kulturne vsebine tudi za te skupine, saj se mladostniki, ki se soočajo z oviranostjo, pogosto znajdejo izključeni iz družbe. Nujno je prisluhniti njihovim zgodbam, ohranjati kulturno občutljivost ter spodbujati vključenost in enakost. To vključuje ozaveščanje o kulturnih razlikah, spoštovanje njihovega dostojanstva in zagotavljanje pravičnih možnosti za vse, ne glede na kulturno ozadje. Delo z njimi me izjemno zadovoljuje, saj vedno pridobim veliko več, kot jim lahko dejansko dam. Njihovo zanimanje za vsebine, njihova vključenost v programe ter njihovo zadovoljstvo me napolnijo s hvaležnostjo in radostjo. Upam, da se bo naše odlično sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnje.