KAJ NAM POMENI DELO Z RANLJIVIMI SKUPINAMI

Adrijan Praznik

Kot umetnik in kurator, ki občasno delujem tudi kot pedagog, sem se v zadnjih dveh letih seznanil z delom z ranljivimi skupinami. Na podlagi teh izkušenj opažam, da družba, ki poudarja učinkovitost in individualno uspešnost, pogosto prezre specifične potrebe teh skupin ali pa se jim izogiba zaradi nelagodja in strahu pred soočanjem z drugačnostjo, kar vodi v nevidne oblike družbene marginalizacije. 

Pomembno se mi zdi zavedanje, da lahko preko delavnic in kulturnih dogodkov umetnostno področje deluje kot katalizator. Odpira prostor, kjer ranljive skupine lahko izrazijo svoje izkušnje in aktivno sodelujejo v skupnosti. Hkrati pa spodbuja normativni del družbe, da prepozna subtilne oblike izključevanja, ki so prisotne v njeni strukturi. V tej luči se razkriva aplikativna vrednost umetnosti, ki ima potencial delovati kot eno izmed orodij za družbeno preobrazbo.

Alenka Marsenić

Sem umetnica in ustvarjalka na več področjih, predvsem glasbenem in likovnem, poleg tega sem delovala tudi kot svetovalka in s tem pridobila ogromno izkušenj z občutljivimi profili, kot tudi veliko povratnih informacij. Sicer pa sem v življenju samouk in "terenski človek", tako je tudi v primeru dela z ranljivimi skupinami. Slednje pa sicer zajemajo zelo širok spekter, saj gre lahko tudi za socialno ali drugo ozadje in ne nujno medicinsko, psihično in v tem smislu prepoznano ali diagonosticirano kot tako. Potem je tu tudi stigma, zato mnoge od teh težav niso obravnavane, bodisi gre za trenutna ali trajajoča stanja, saj imajo številni do tega predsodek, zato o tem ljudje s težavami ne želijo razpravljati, niti si poiskati pomoči. Mnoge bolezni ali stanja pa se sploh lahko izrazijo šele kasneje v življenju (npr. shizofrenija se lahko izrazi tudi po štiridesetem letu), četudi je morda že prej nekoliko nakazovalo nanja, dodatni sprožilec pa je stres, tako da je včasih težko zaznati težavo oz. prepoznati simptome, saj si razna stanja razlagamo kot trenuten odklon, pretirano občutljivost ali celo lenobo in podobno. Tako ni čudno, da je med npr. brezdomci zelo velik odstotek takih ljudi, ki so v bistvu samo nerazumljeni, nesprejeti in celo bolni - in ne nujno lenuhi ali nebodijihtreba. Ni zanemarljiv niti odstotek bdp-ja, ki se ga namenja za to področje, zato je žal vedno premalo sredstev za kakovostno obravnavo in je tako navečje breme žal predvsem na plečih svojcev in lahko deluje predvsem prek prostovoljstev, kar je ne samo žalostno, pač pa celo zelo nespametno, sploh glede na trenutno stanje v družbi (vedno več ranljivih skupin, starajoče se prebivalstvo itd.). Zelo spoštujem Škuc, ki je bil nekakšno zbirališče in tudi zatočišče napredno mislečih in umetnikov že od moje rane mladosti in zato takorekoč starosta na področju umetnosti in kulture, predvsem z obrobja oz. alternative, ki vseskozi ohranja svojo rdečo nit delovanja. Zato še posebej pozdravljam programe dela z ranljivimi skupinami oz. tovrstno širitev ter nadgradnjo delovanja in se mi zdi to korak v pravo smer in sem tako vesela, da sem lahko tudi sama del tega (kot prostovoljka sem sodelovala na dveh zelo kakovostnih in koristnih delavnicah, eni s poudarkom na starostnikih oz. demenci in drugi z otroki s posebnimi potrebami - na obeh področjih imam sicer sama izkušnje tudi iz prve roke).

Menim, da so taki programi koristni za celotno družbo in ne samo za navidezno ozek krog ljudi, s katerimi mi sami nimamo nič. Ne gre samo za samo terapijo, ki jo lahko nudi umetniško ali kakršno koli ustvarjanje in je že s tega vidika koristno in dobrodošlo, pač pa so mnogi "s posebnimi potrebami" dejansko posebni v pozitivnem smislu, saj so zaradi svoje hipersenzibilnosti lahko neverjetno nadarjeni in lahko nudijo pomemben doprinos skupnostim.

Mnogi avtisti so zelo dobri matematiki, imajo neverjeten spomin in smisel za red in številke, mnogi shizofreniki so odlični likovni in glasbeni ustvarjalci, medtem ko ima veliko oseb z downovim sindromom zelo izrazite gibalne in ritmične sposobnosti..., skupni imenovalec pa je - poleg izjemnih in še ne raziskanih oz. izkoriščenih danosti - ranljivost, nedolžnost in nepokvarjenost... In želja biti enak, ne drugačen. Biti del skupnosti, ne izven nje.

Vsakdo si želi biti koristen, zato jim veliko pomeni, da so lahko del družbe, kjer lahko prvič sobivajo neodmaknjeni na rob in drugič, so vključeni in celo koristni in zaželeni. Poleg tega človek ni samo njegova morebitna težava, stanje, bolezen itd., je oseba, lasten individuum s svojimi čustvi, čutili in zaznavami, z željami in potrebami, kot tudi s svojo voljo.

Zato so najpomembnejši vidiki pri delu z ranljivimi skupinami  odprtost, prilagodljivost, razumevanje in sprejemanje. In seveda sočutje, ki pa ga ne smemo zamenjevati z usmiljenjem; gre za so-čutje. Poleg tega je pri delu s temi skupinami zelo zaželen oz. celo predpogoj občutek za ohranjenje dostojanstva in s tem tudi diskretnost.

Ogromen dejavnik pa so seveda svojci, ki težko sprejmejo drugačnost in se pogosto najprej upirajo, želijo spreminjati, "popravljati"..., največkrat pa to seveda ni mogoče in morajo preprosto sprejeti in izkoristiti danosti tega, kar je in delovati znotraj tega polja.

To pa je seveda težko v vseh smislih, tudi finančnem, zato je potrebno ozaveščanje, da je v en primer povezanih veliko usod in življenjskih poti, zato je še toliko bolj nujno, da se to obravnava bolj celostno in dolgoročno in da seveda zgolj prostovoljski delež ne bo dovolj. Tako bo čim prej potreben bolj kakovosten program integracije oz. sodelovanja tudi s strani države.
Upam, da bodo tudi ti programi doprinesli k boljšemu sodelovanju in vključevanju teh skupin, da bodo torej odločevalci čim prej našli posluh tudi za ta področja - ne samo na jeziku, pač pa tudi bolj poglobljeno in z razumevanjem in, ne nazadnje, ko bo potrebno seči v denarnico.

Barbara Kanc

Skozi več kot desetletje izkušenj poučevanja ustvarjalnega in sodobnega plesa za otroke in mladostnike vse bolj spoznavam, kako pomembno orodje za izražanje in razvoj posameznikov je ples, oziroma gib. Predvsem ustvarjalni/sodobni ples otrokom omogoča razvoj, ki ceni edinstvenost, različnost, spoštuje različne telesne in kognitivne sposobnosti ter gradi spošljive odnose. Omogoča jim, da skozi gibanje raziskujejo lastno telo, utelešajo lasten notranji svet, čustva in domišljijo, vzpostavljajo raznovrstne odnose in se preko neverbalne komunkacje povezujejo s svetom.

Otroci so že po naravi odlični gibalci, naravni plesalci; preden govorijo, se izražajo z gibanjem. Zaradi neverbalnosti se mi zdi, da je ples odlična vstopna točka pri delu z ranljivimi skupinami. Z gibom, oziroma preko njega, lahko izrazijo to, česar včasih z besedami ne morejo. Glede na to, da je današnja družba v vseh pogledih zelo verbalno naravnana, se mi zdi pomembno, da gojimo mnogotere načine izražanja. To zelo dobro izrazi Loris Malaguzzi v pedagoškem manifestu 100 otrokovih jezikov: "Otrok je ustvarjen iz vsega po sto. Otrok premore sto jezikov, sto rok, sto misli, sto oblik, ko misli, se igra in govori. Sto in vselej sto načinov, kako ljubi, posluša in se čudi. Sto radosti za petje in umevanje stvari. Sto svetov, ki jih more odkriti. Sto svetov, ki jih more iznajti. Sto svetov, ki jih more sanjati. Otrok premore sto jezikov (in še sto in sto in več). …”

Prav zato sem se z veseljem odzvala povabilu ŠKUC-a k vodenju delavnic za otroke iz OŠPP Levstikov trg. Plesna improvizacija, senzorično utelešanje in pripovedovanje skozi gib so le nekatere od tehnik, s katerimi sem skupaj z otroki raziskovala njihove potenciale. V tem procesu je bil ustvarjalni ples dragoceno orodje, ki je otrokom omogočilo, da se izrazijo na načine, ki presegajo verbalno komunikacijo. To je vzpostavilo drugačen, fizičen način povezave s samim seboj. Preko dela v skupini, parih in trojicah smo gradili in vzpostavljali raznovrstne odnose ter se soočali z izzivi sodelovanja.

Ples, kot metoda dela z ranljivimi skupinami, nudi veliko več kot le umetniški izraz. V prvi vrsti ponuja varen prostor, kjer se lahko otroci in drugi posamezniki sprostijo, prepustijo svoji domišljiji, raziskujejo zmožnosti lastnega telesa ter skozi gibanje raziskujejo svoje notranje pokrajine, čustva in odzive na svet okoli sebe. Pri tem ni pomembno, ali imajo predhodno plesno znanje ali ne. V procesu je namreč pomembno predvsem to, da jim omogočim okolje, kjer se lahko izražajo brez strahu in omejitev, kjer ni pravih ali napačnih gibov ali odzivov. Vsak gib in vsak otrok je enkraten in v tem pomemben. Moj cilj je, da se vsak otrok počuti sprejetega, varnega in cenjenega v svoji edinstvenosti ter da to prepozna in do tega goji prijetne občutke.

Vsekakor mi je bilo neverjetno lepo na delavnicah videti otroke, ki so naravnost zacveteli in našli mnogotere kreativne odločitve na ponujene gibalne predloge. V odzivih so velikokrat presenetili ali presegli sami sebe. Vsekakor pa moram dobro razumeti, da se proces vsakega otroka odvija v njegovem lastnem tempu. Pri delu z ranljivimi skupinami opažam, kako res vsak otrok doživlja svet (pa tudi isti dražljaj) na svoj način in kako zelo je zame pomembno, da prilagodim svoj pristop glede na potrebe trenutne situacije. Pomembno mi je tudi razumeti, da so ti otroci v resnici taki kot drugi otroci, z vso mavrično paleto osebnosti, potreb, želja in sanj. In da vsak, še tako majhen korak, ki ga otroci naredijo, tudi v dobesednem pomenu, pomeni veliko – ne le za njih, ampak tudi zame kot mentorico. Hkrati mi ta izkušnja nudi tudi priložnost, da skupaj z vsemi vpletenimi soustvarjamo svet, kjer se vsi, ne glede na izzive, s katerimi se soočamo, lahko počutimo sprejete, cenjene in opolnomočene. Ko opazujem, kako otroci skozi ples raziskujejo in razvijajo samega sebe, sem izjemno hvaležna, da sem lahko del njihove poti. Vsaka taka izkušnja prispeva k njihovemu razvoju, obenem pa tudi gradi bolj vključujoče odnose, kjer je vsakdo povabljen, da izrazi svoj edinstven glas, svoj edinstven jaz.

Nina Pernat

K delu z ranljivimi skupinami sem pristopila šele pred kratkim v sklopu delovanja znotraj Društva ŠKUC. Zdi se mi pomembna predaja znanja, ki se kaže v številnih različnih oblikah predvsem pa tam kjer je mogoče najmanj vidna, poteka pa seveda v obe smeri. Zdi se mi nujno osredotočati na ranljive skupine za večjo vidnost in večjo vključenost, sprejemanje in ustvarjanje zanje varnih skupnosti. Meni sami prinese tudi precej zadovoljstva dejstvo, da so ljudje pripravljeni prisostvovat, so navdušeni in z veseljem pristopajo do tovrstnih aktivnosti. Zdi se pomembno ustvarjati varno in sproščeno okolje v katerem se lahko ljudje svobodno izražajo. 

Miha Satler

Pri mladinskem delu z ranljivimi skupinami je kultura izjemno pomembno in močno orodje, saj omogoča mladim, ki se soočajo s socialnimi, ekonomskimi ali drugimi izzivi, da preko drugačnih prijemov in veščin najdejo svoj glas, se razvijajo, se posledično lažje soočajo in vključujejo v druge sfere družbe. Kultura jim ponuja varen prostor za izražanje, sodelovanje in ustvarjalnost, kar dolgoročno pripomore pri preprečevanju tveganja globlje socialne izključenosti in jim ponuja mnogotera kreativna orodja za opolnomočenje v aktivni in kritični drži v družbi ter nenazadnje k njihovi vidnosti. 

Alenka Spacal

Sem pisateljica, ilustratorka in pravljičarka. Ustvarjam avtorske slikanice in svoje ter ljudske pravljice pripovedujem tudi otrokom iz ranljivih skupin. Verjamem v posebno moč žive besede, zato pripovedujem brez rekvizitov, brez glasbe, brez scene, brez kostumov. Moje pripovedovanje temelji na glasu in gibih telesa, kar predstavlja nekakšno obliko pragledališča. Ob ljudskih pravljicah ni prisotna niti knjiga, avtorske pravljice pa pripovedujem ob slikanicah, da lahko otrokom pokažem tudi ilustracije.

Najraje delujem v manjših skupinah otrok, ker se posameznicam in posameznikom le tako uspem zares posvetiti, zaradi česar je naše skupno druženje lahko kvalitetnejše. Po pripovedovanju otroke z vprašanji spodbujam k pogovoru. Za otroke iz ranljivih skupin je pripovedovalski zgled zelo pomemben. Nagovarjam jih, da tudi sami pripovedujejo, s čimer razvijajo komunikacijske in socialne veščine. Pripovedovanje ob slikanici predstavlja pomemben del knjižne vzgoje, saj razvija jezikovne sposobnosti otrok, estetsko občutljivost za likovno doživljanje podob, hkrati pa spodbuja njihovo domišljijo, igrivost in lastno ustvarjalnost. Kreativnost otrok pride še posebej do izraza ob likovnih ustvarjalnicah, ki jih imam po pripovedovanjih.

Delo z otroki iz ranljivih skupin me izjemno bogati. Pripovedovanje vedno nastaja v interakciji med pravljičarko in tistimi, ki poslušajo. Pravljice in zgodbe imajo tudi terapevtski učinek in lahko delujejo zelo pomirjujoče. Še posebej sem vesela, kadar se uspem med pripovedovanjem približati tistim otrokom avtističnega spektra, ki sprva delujejo povsem neodzivno, pravljice pa v njih vzbudijo določena čustvena stanja in odzive. Tovrstne pripovedovalske izkušnje so zato dragocene za vse nas.

Mateja Fi

Iz osebnih izkušenj lahko govorim o vplivu in pomenu, ki ga ima glasbena dejavnost na ranljive skupine.

Pomaga odpirati nove čute, prebujati speče potenciale in osebni izraz. Ko sem pred približno 12 leti imela prvo glasbeno delavnico za otroke s posebnimi potrebami, me je bilo sprva strah. Strah j bil prisoten zaradi nepoznavanja in neizkušenosti. Sčasoma sem gostovala v različnih oddelkih bolnišničnih šol, med varovanci zavodov za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami, v centru za osebe s pridobljenimi možganskimi poškodbami in med ostarelimi. Glasba in umetnost nasploh ter kulturno udejstvovanje prinašajo več radosti, osebnega prostora in miru v naš vsakdan. Umetnost je medij, ki omogoča neposreden izraz svojega notranjega sveta v prostor. Uporabniku daje občutek lastne vrednosti, umeščenosti v prostor in med soljudi; deluje terapevtsko. Po mojih izkušnjah dela z ranljivimi skupinami so le-ti izjemno hvaležni, pozorni, odzivni in izrazni udeleženci glasbenih delavnic, ki jih izvajam. Veselje izrazijo po svoje. Tudi jaz v vlogi izvajalke ustvarjalne delavnice se od udeležencev veliko naučim. Pri delu z ranljivimi skupinami tudi sama širim svoj spekter poslušanja, izražanja in ubesedovanja.
Kot delujoča v umetnosti in kulturi, mi sodelovanje v projektu Skupaj povezani, ki ga vodi Društvo ŠKUC, pomeni izjemno veliko. Most, ki ga gradijo med ustvarjalci v kulturi in med ranljivimi skupinami je potreben. Umetniki si želimo ranljive skupine tudi bolje spoznati, predvsem njihove potrebe in zanimanja, da jih bomo lahko skozi umetnost in kulturo prav nagovorili. Izmenjava dobrih praks med strokovnimi delavci in med umetnicami in umetniki, ki pripravljamo in izvajamo vsebine za ranljive skupine, je dragocena.
Kultura in umetnost lahko nagovorita tisto najboljše v nas. Izpostavila bi plat izkustvenega učenja, učenja za življenje, ki ga delujoči v kulturi in umetnosti prinašamo v vsakdan ranljivih skupin.
Celovita izkušnja vzpodbude lastne ustvarjalnosti je nekaj, kar rabi prostor, čas in pozornost vseh nas, ki tako ali drugače delujemo in delamo z ranljivimi skupinami.

Jasna Klančišar

Sem umetnica-fotografinja in predavateljica na višjih in visokih šolah, poleg tega pa tudi izvajam umetniške delavnice za mlade in otroke. Velikokrat se je zgodilo, da so na delavnice prišli tudi mladi in otroci iz ranljivih skupin. Kljub temu, da se mi zdi, da je potrebna inkluzija, je bilo takšno skupino težko voditi, saj so mladi iz teh skupin potrebovali posebno pozornost. Zato mislim, da je potrebno izvajati delavnice tudi samo za ranljive ciljne skupine.

Izpostavila bi svojo delavnico v sklopu Festivala Bobri, ko sem v Škucu izvedla fotografsko delavnico za otroke posebnega programa Zavoda Iris. Sprva sem bila v dvomih, da bi takšna delavnica otroke sploh zanimala in zahtevalo je posebno pripravo, saj je bila večina otrok slabovidnih in celo gluho-slepih, gibalno omejenih in nekateri so uporabljali znakovni jezik. Tekom delavnice sem ugotovila, da moram spustiti kriterij želenega dosega ciljev, ki je po navadi izdelava fotografije in osvojitev kakšnega novega termina. V galeriji sem improvizirala studio, jim razložila, kako deluje fotoaparat, kako bliskne bliskavica in kako se natisne fotografija. Seveda pa so se najbolj zabavali s fotografiranjem in poziranjem in veliko je bilo že to, da so pogledali skozi iskalo fotoaparata in pritisnili na sprožilec. Strah me je bilo, kako bom z otroci komunicirala, saj ne poznam znakovnega jezika, a vendar sem se hitro uspela prilagoditi, pomagale pa so mi tudi njihove učiteljice in spremljevalke. Svoje razlage sem zelo poenostavila in namesto, da sem jim razlagala o objektivih, zaslonki in zaklopu, smo osvojili iskalo, sprožilec in kako uokviriti vse osebe na fotografiji. Skupaj z vsakim posebej sem fotografirala in velikokrat tudi fizično pomagala pritisnit na sprožilec ter nasmejati kolege, ki so bili fotografirani. Vsak izmed njih je vsaj enkrat fotografiral in enkrat poziral. Večine otrok sam izdelek, to je končna fotografija, ni toliko zanimal, kot sam proces fotografiranja in poziranja.

Njihove učiteljice so mi povedale, da jim je delavnica ostala še dolgo v spominu in da so nekateri učenci presegli sami sebe s tem, ko so bili tako aktivni, so sodelovali in so ohranjali pozornost v teku celotne delavnice. Z delavnico sem bila zelo zadovoljna, morala pa sem prilagoditi tudi svoje vrednotenje uspešnosti, veliko pa mi je pomenilo tudi njihovo navdušenje in zadovoljstvo, ko so spoznali nekaj novega. Ugotovila sem, da takšne skupine potrebujejo drugačno-prirejeno izvedbo delavnice, sploh pa več priprave z njihovimi učiteljicami, ki vedo kaj otroci zmorejo.

Maša Ogrizek

Moje izkušnje z gostovanja na OŠ Levec so zelo pozitivne. Otroci so zelo odprti, odkriti in komunikativni, tako da sem takoj dobila povratno informacijo o svojem delu. Obenem so bili dodatna spodbuda, da sem svojo predstavitev nekoliko poenostavila, predvsem jezikovno, kar je na sploh dobro za gostovanja po šolah. Vrednota, ki mi največ pomeni, tako v osebnem življenju kot pisateljevanju, je enakovrednost. Prepričana sem, da je potrebno vse družbene skupine, tudi ranljivejše, enakovredno in polnopravno vključevati v vse plasti in aktivnosti. Ne le zato, ker je to dobro za njih, ampak ker je to dobro za družbo in skupnost kot celoto. Uči nas vzajemnosti, vživljanja v drugega ter bolj spoštljivega, bolj potrpežljivega in bolj prijaznega sporazumevanja. 

Nevena Aleksovski

V Društvu ŠKUC že več kot 10 let snujem, organiziram in izvajam pedagoški program v okviru različnih projektov, namenjenih otrokom in mladim. Namen pedagoškega programa društva je predvsem bližanje sodobne umetnosti in kulture mladim generacijam ter edukacija in vzgajanje bodoče publike ter prav tako razgledanih, ozaveščenih, družbeno angažiranih in kritično mislečih posameznic_kov. V okviru izvajanja omenjenih projektov sem velikokrat prišla v stik ter delala tudi z mladimi in otroci s posebnimi potrebami in / ali iz ranljivih družbenih skupin – večkrat sodelujemo s Centrom Janeza Levca Ljubljana, vsako leto izvajamo delavnice na festivalu Igraj se z mano, pa tudi drugje. Moje izkušnje ob delu z otroci in mladimi iz omenjenih skupin so bile do sedaj zelo pozitivne in navdihujoče. Izvajanje aktivnosti je, s pomočjo izjemnih in usposobljenih učiteljev in spremljevalcev, zmeraj potekalo brez težav, v zelo prijetnem in ustvarjalnem vzdušju. Otroci in mladi so za ustvarjanje in učenje vedno bili zainteresirani, odprti in radovedni. Od teh otrok in mladih vsakič veliko dobim in se ogromno naučim: o različnosti, o drugačnih notranjih svetovih, ki so prav tako čudoviti in globoki, kot tisti, ki so družbi bolj prilagojeni, o ljubezni, skrbi in veselju do življenja, učenja in ustvarjanja.   

Maša Cvar

Delo z ranljivimi skupinami je v mladinskem delu nujno potrebno, saj lahko skozi naše programe mladim ponudimo prostor za aktivnosti skozi katere razvijajo svoje veščine. Skozi delo Info centra Škuc, kjer organiziramo program za mlade iz ranljivih skupin, vedno znova opažam, da je mladim predvsem pomembno, da jim omogočimo prostor, kjer se počutijo sprejete in varne, jih poslušamo, slišimo njihova mnenja, jih upoštevamo ter odgovarjamo na njihova vprašanja in dileme. Pomembno je, da pridobimo znanja in metode dela, ki nam pri delu z mladimi iz ranljivih skupin pomagajo, da lažje naslavljamo njihove potrebe. Menim, da je ključnega pomena ustvarjanje priložnosti za mlade, predvsem mlade iz ranljivih skupin.

Jasmina Kožar

Za mene je delo z ranljivimi skupinami izjemno pomembno, še posebej na področju kulturne vzgoje. Verjamem, da je ključno ustvarjati kulturne vsebine tudi za te skupine, saj se mladostniki, ki se soočajo z oviranostjo, pogosto znajdejo izključeni iz družbe. Nujno je prisluhniti njihovim zgodbam, ohranjati kulturno občutljivost ter spodbujati vključenost in enakost. To vključuje ozaveščanje o kulturnih razlikah, spoštovanje njihovega dostojanstva in zagotavljanje pravičnih možnosti za vse, ne glede na kulturno ozadje. Delo z njimi me izjemno zadovoljuje, saj vedno pridobim veliko več, kot jim lahko dejansko dam. Njihovo zanimanje za vsebine, njihova vključenost v programe ter njihovo zadovoljstvo me napolnijo s hvaležnostjo in radostjo. Upam, da se bo naše odlično sodelovanje nadaljevalo tudi v prihodnje.

  Projekt omogoča: Ministrstvo za kulturo